Plaid

Rada definirava podobe

Zamrznjeni praznik pomladi se je v Kinodvoru zaključil zelo poletno. Za vroče navdušenje v filmofilskem hramu sta po neprespani noči poskrbela Andy Turner in Ed Handley. Elektronski duo Plaid, ki za plesne ritme skrbi že skoraj dve desetletji, se je ob odsotnosti videomaga Boba Jaroca skoraj pol dneva pripravljal na večpredstavnostni performans v živo.

Navkljub nekaterim drobnim napakam se Jarocova odsotnost skoraj ni poznala. Mojstra sta začarala prepoln avditorij in dokazala, da njuno sodelovanje z Björk, Goldfrapp, Red Snapper in The Irresistible Force ni naključno. Po bučnem nastopu in sedmih urah čakanja sta vidno utrujena vedro privolila na intervju. Naslednji večer pa je na odmerek njune čiste energije v londonskem Wangu že čakala nova skupina odvisnežev.

Kako sta pričela svojo glasbeno kariero; sta debitirala leta 1988 s skupino Black Dog ali celo prej?

Ed: Oba sva pričela kakšno leto prej, in sicer leta 1986. Jaz sem leta 1987 pričel z didžejanjem. Zelo naju je zanimal hip hop in poskušala sva posnemati glasbeno sceno, ki je prihajala iz Amerike. Nastopala sva naokoli, rapala in podobno.

Ko sedaj pomislita na to prvotno zasedbo oziroma kolektiv, kakšni občutki vaju prevzamejo?

Andy: To je bila zanimiva in dobra izkušnja in s skupino Black Dog sva imela izjemno srečo, saj smo se pojavili v ravno pravem trenutku. Takrat je bilo veliko zanimanja za elekronsko glasbo in ni bilo veliko ljudi, ki so se ukvarjali z njo. Imeli smo srečo, ker smo bili na pravem mestu. Obstajalo je veliko enkratnih glasbenikov, ki niso tako uveljavljeni in se nekako izgubljajo v množici glasbenikov na internetu. Tisto obdobje je bilo zelo zanimivo.

Ed: Šlo je za vidik rave glasbe in rave kulture. Mi smo igrali za tiste, ki niso bili nujno pripadniki rava, za tiste, ki so si želeli nečesa bolj melodičnega.

To so bili torej vajini glavni takratni vplivi?

Ed: Ja, hip hop, v glavnem elektro in Detroit techno.

Kaj pa danes, kaj vaju navdihuje?

Andy: Obstaja nekaj zelo dobrih glasbenikov, težko je govoriti o žanru. Ne maram preveč govoriti, da mi je všeč ta stil glasbe kot celota, ker mi ni. Všeč so mi posamezni izseki, delčki različnih stilov. Menim pa, da deluje na sceni veliko super umetnikov.

Ed: Ko postaneš starejši, postaneš manj plemensko usmerjen in tudi manj obsojajoč. Na primer, danes si ne vrtim klasične glasbe, ker mi deluje pompozno in smešno, in to lahko razumem veliko bolje. Na nek način imava srečo, ker nama je vse odprto. Ne sodim o glasbi in kulturi, iz katere izhaja. Enostavno jo samo poslušam.

Ali sta šolana glasbenika oziroma sta vsaj igrala kakšen instrument, ko sta bila mlajša?

Andy: Ne v kakovostnem smislu. Igral sem v šoli, torej znam brati glasbo, vendar tega dandanes oziroma v zadnjih dvajsetih letih niti ne uporabljam.

Nikoli ne uporabljata instrumentov pri svojih nastopih v živo?

Ed: Ne, tega nikoli nisva počela. Trudiva se igrati klaviature, saj je bil to vseskozi nekakšen najin instrument. Torej sva občasno morala igrati na klaviature in takrat sva se zmeraj znašla v zadregi.

Andy: Učil sem se igranja na francoski rog in po tem instrumentu v elektronski glasbi ni posebnega povpraševanja, seveda bi bilo zelo zanimivo, vendar temu ni tako.

Morda bi ga morali ravno vi ustvariti.

Andy: Ja, to je dobra ideja.

Kot Plaid sta se pojavila že preden sta se razšla z Downiejem.

Andy: Ja, leta 1989 sva naredila projekt kot Plaid, in ko sva se leta 1995 ločila od Kena, sva se odločila obdržati ime in nadaljevati svojo pot.

Nato sta veliko remiksala in producirala in ustvarila album Not For Threes, odpravila sta se tudi na turnejo z Björk. Ko se ozreta nazaj, kakšno se vama zdi to obdobje?

Andy: Z Björk sva sodelovala osem mesecev, skupaj smo opravili turnejo po Aziji in nekaj festivalskih nastopov. Naj ponovim, imela sva izjemno srečo; bila v krajih sveta, ki jih sicer kot Plaid verjetno ne bi obiskala, saj bi bilo to finančno neizvedljivo, če ne bi potovala s skupino glasbenikov. Björk je izjemna glasbenica in naju zelo navdušuje, je zelo talentirana. To je bila enkratna izkušnja.

Ali imata raje nastope v živo ali pisanje in komponiranje v studiu?

Ed: Odvisno od letnega časa. Sčasoma se naveličaš dela v studiu, če tam preživiš dlje časa, nato moraš ven in kar naenkrat ugotoviš, da je povsem strašno nastopati v živo, mogoče nisi toliko zadovoljen z materialom in si želiš, da bi delal nekaj drugega. Tako se vrneš nazaj v studio in spet nisi zadovoljen z materialom in si želiš drugega dela. Vedno obstaja dvom o tistem, kar počneš, ampak v vsem tem je tudi zelo veliko pozitivne energije.

V svoje nastope vključujeta tudi video. Nocoj sta se zelo pogumno lotila vizualij in naj izpostavim, da je bil to vajin prvi poskus manipuliranja videa.

Andy: Umetniku Bobu Jarocu, ki bi moral nocoj nastopiti z nama, na žalost ni uspelo priti, tako da sva morala sama zelo hitro priti do ideje, kako predstaviti njegovo delo. Vse skupaj je bilo zelo konfuzno in tudi ni prispevalo k razvijanju glasbe, čeprav je bil to najin prvi namen. Ampak to je vsekakor dobra izkušnja, saj zagotovo veva, kaj naju čaka naslednjič in kaj pričakovati od takšnega nastopa.

Ali bosta nadaljevala v tej smeri?

Andy: V bistvu razmišljava, da bi poskusila kombinacijo softversko generiranega vizualnega materiala in videa. Najin dolgoročni cilj je imeti več generativne, računalniško generirane vizualne vsebine, ki bi dopolnjevala glasbene dogodke, in to kombinirati s filmom.

Ed: Nisva še navajena na mešanje bolj narativnih in abstraktnih vsebin, to je vsekakor izvedljivo in boljše od zgolj stalnega reagiranja vizualij na zvok.

Andy: Ja, zelo rada pojasniva in definirava same skladbe. Nisva privrženca zmešnjave, ki bi se dogajala dve uri. Rada definirava podobe, tako da pogosto vključujeva filme v najino delo.

Ali lahko povesta kaj več o vajinem sodelovanju z Bobom? Skupaj ste ustvarili projekt Greedy Baby, ki sta ga predstavila tudi nocoj. Nekje sem prebrala, da je osnova tega projekta razmišljanje o kvantni teoriji. Lahko obrazložita to povezavo?

Ed: Nekako se zanimava za fiziko, in ko sva pričela delati z Bobom, smo se skupaj odločili, da potrebujemo fokus vseh naših pozornosti, namesto da bi ustvarjali zelo abstraktno glasbo in video.

Andy: Želeli smo ustvariti središčno točko, ki bi nam pomagala generirati ideje. To vsekakor ni nek znanstveni poskus raziskovanja kvantne fizike s strukturirano domišljijo in upam, da je to povsem jasno. Uporabljamo različne ideje s tega področja, ki nam pomagajo generirati ideje, hkrati pa se od njih lahko hitro odmakemo in jih pustimo v ozadju. Na primer, ena skladba na albumu je ritmično zrcaljena proti središču. Ritmi delujejo proti središčni točki skladbe, od tam naprej pa se zrcalijo nazaj. Odločili smo se, da bomo zvok izločili, če ne bo dobro zvenelo. Bolj pomembna od samega koncepta je bila ta posebna vrsta estetike.

Ed: Eno od skladb smo poimenovali Ellipsis in tu pravzaprav ne gre za kvantno teorijo. Všeč nam je ideja elipse, torej bolj v fizikalni smeri. Nikoli namreč nisva delala v tej smeri, vedno sva pričela s skladanjem brez kakršnega koli pravega začetka, kar je vodilo k neki ideji. Tako smo sedaj vsi trije mislili, da bo proces hitrejši, vendar se je projekt zavlekel in trajal šest let. Na koncu smo ugotovili, da ne izgleda, da se je razvijal toliko časa. Nimava namena ustvariti še enega konceptualnega albuma, saj sva v tem primeru mislila, da bo to pospešilo proces, dejansko pa ga je samo upočasnilo.

Andy: Nov koncept je ne imeti nobenega koncepta.

Pravzaprav me zanima ravno koncept vajinega ustvarjanja. Kako se odvija kreativni proces v vajinem sodelovanju z Bobom − ali najprej napišeta glasbo, ki ji sledi video, ali se vse skupaj dogaja simultano?

Andy: Poskušamo ustvarjati vse hkrati. Najprej smo preživeli nekaj tednov skupaj, osnovno obdobje pisanja in ustvarjanja, kar se je dogajalo pred šestimi leti, ko sva midva ustvarila verjetno kakšni dve tretjini albuma, osnovno idejo in nato še nekaj ritmičnih idej z Bobom. Bob je najino početje stalno spremljal in nastavili smo okvirne fizikalne ideje, o katerih sem govoril prej, in s tem pričeli generirati ideje. Nato smo se ločili in odšli v ločene studie, kjer sva midva nadgrajevala avdiomiks in ftp-jala zadeve Bobu, on pa je nadgradil video in ga poslal nama. To je bilo nekakšno vzajemno početje oddajanja in sprejemanja namesto skupnega sedenja v studiu, kot to počnejo marsikateri umetniki.

Ed: Tovrstni način dela razloži, zakaj je proces trajal toliko časa. Midva sva nekaj naredila in spremenila, nato je on naredil nekaj in vse skupaj se je nadaljevalo v neskončnost. Nekdo bi moral narediti konec vsemu, vendar do tega nikoli nismo prišli.

Andy: Na primer, dobivali smo e-pošto v stilu: Povej, kaj se je zgodilo s hi-hatom, saj sem ga vendar poudaril, kaj se je zgodilo s tem? In tako si se vrnil nazaj, poiskal tisti del oziroma minutažo. Šlo je tudi za različno razumevanje časa oziroma montaže. Lahko pogledaš skladbo in rečeš, to se v bistvu ne zlije dobro z ostalim, ni tiste ključne povezave. In nato nekdo drug doda, da se ne strinja, da povezava obstaja v četrtinki. Gre torej za vprašanje okusa in to poenotenje je izredno težko doseči.

Naredila sta veliko remiksov za številne umetnike, vključno s Portishead, Björk, Nicolette, Goldfrapp. Tudi sicer sta doslej sodelovala s številnimi umetniki, na primer z Markom Broomom, Jonahom Sharpom. Ali vama je všeč sodelovanje?

Andy: Moram povedati, da je šlo za prijateljska sodelovanja, če sem povsem iskren. Redkokdaj sva to vnaprej načrtovala, zgodilo se je enostavno tako, da smo si želeli nekaj skupaj narediti in šlo je predvsem za spoznavanje ljudi, nato pa se je stvar razvijala naprej. Ni nekega velikega koncepta v ozadju.

Ed: Sodelovanje naju porine stran od rutinskega dela, ki sva ga razvila skozi individualno ustvarjanje in delovanje in pogosto so fuzije srečevanja z drugimi veliko bolj zanimive. Skladbe, ki sva jih napisala skupaj z drugimi, v nasprotju s tistimi skladbami, ki so nastale individualno, so veliko boljše. Zato, ker se izogibajo klišejem, ki sva jih ustvarila. Veste, če deluješ skupaj že dvajset let, razviješ določene klišeje.

Pred kratkim sta ustvarila soundtrack za japonski animirani film Tekkon Kinkreet. Lahko na kratko opišeta ta projekt?

Andy: Na nocojšnjem koncertu sva poskušala zavrteti video, vendar ga nisva našla (smeh). A ste vseeno lahko slišali eno skladbo. To je bil še en srečni prodor za naju. Režiser filma naju je pred nekaj leti videl nastopati na Japonskem v klubu Liquid Room. Kmalu so zadeve privedle do stopnje, ko smo pričeli snovati koncept za ta film. Režiser je vztrajal, naj midva narediva soundtrack za film, saj si je že vse zamislil in midva sva odlična kandidata. Gre za enkraten, zelo lep film. Imava izjemno srečo, da sva lahko prvič nekaj naredila v tem delu sveta in to za tako odličen film! Film je bil predstavljen decembra 2006, nato so ga vrteli po različnih festivalih in tudi v omejenem številu gledališč po ZDA in Franciji letos jeseni, nato pa je izšel kot DVD v mesecu septembru.

Ali bosta v ta namen organizirala kakšno posebno promocijsko turnejo?

Andy: Ne, film je narejen predvsem za japonski trg. Seveda obstaja nekakšen trg za animo v Franciji in vsepovsod so seveda določena majhna zanimanja, klike. Vendar pa je bil glavni odziv ravno japonski, kjer je film zelo uspešen, vendar dvomim, da se bo zgodilo kaj več, razen v primeru, da to postane kultni film.

V zadnjem času sta ponudila tudi nekaj lastnih pogledov na glasbene produkcijske tehnike. Pred kratkim sta prispevala skladbo z naslovom Faster, da bi predstavila nekaj lastnosti novega Apple Logic Studia. Ustvarila pa sta tudi nekaj delčkov za sintetizator Propellerhead Reason 4, ki se imenuje Thor. Kako se vidva odločata za softver, ki ga bosta uporabljala, glede na to, da obstaja množica ponudbe na trgu?

Andy: Kar se tiče Logica sva to naredila prvič.

Ed: Nekako vselej poskusiva uporabljati softver, nekateri pa so predragi, zato sva prisiljena uporabljati določenega. Uporabljava določen tip softvera, no, morda obstajajo trije ali štirje res podobni in med njimi lahko izbereš enega. Če se poglobiš vanje, ugotoviš, da delujejo vsi enako.

Katere lastnosti so za vaju najpomembnejše, funkcionalnost ali drugi elementi?

Ed: Predvsem enostavnost uporabe. Če stvar postane nevidna, če enostavno ne zveni več računalniško, če postane transparentna. Transparentnost je ključna beseda.

Andy: Ja, beseda, ki jo uporabljajo zvočni inženirji.

Ed: Če ni ničesar, nobenih težav z vmesnikom. Vendar je to dokaj nemogoče doseči z miško. Nekoč bomo morali nadomestiti miško, ne vem še, s čim, a vseeno ...

Andy: S podgano (smeh). Logic sva pričela uporabljati leta 1995, ko sva se odpravila na turnejo z Björk. Pred tem sva uporabljala softver KCS, Dr. T’s, ki je zelo podoben, vendar je deloval na megaračunalnikih, katerih vpliv je sčasoma zbledel in so izginili v pozabo. V tem pogledu je šlo verjetno spet za odličen tajming.

Ali še vedno uporabljata Logic?

Andy: Še vedno veliko uporabljava Logic, pravzaprav je nova različica, za katero sva naredila demoskladbo, zelo dobra in v resnici nama ne plačujejo, da to govoriva. Gre za velik premik naprej v smislu enostavne uporabe, prihrani lahko veliko časa v studiu. Vendar uporabljava tudi druge pakete.

Ed: V elektronski glasbi je navadno tako, da sam napišeš svoj softver, če prihajaš iz akademskega sveta. To početje je super! Tudi sam bi rad to napravil, vendar pogosto poslušaš glasbo, ki je narejena s takšnim akademskim softverom, in zdi se ti, da gre za golo tehniko: to je super, vendar je iskanje nečesa v tem, opiranje le na to, še posebno, če nisi strokovnjak na tem področju, zelo težko. Bilo bi pa zelo prijetno, če bi se lahko poglobil v tovrstno delo in ustvarjal glasbo, kar mnogi seveda počnejo. Vendar je to zelo zamuden proces.

Andy: Pravzaprav je nenavadno; nekdo, ki dela z lesom, ustvari dleto, z dletom dolbe in ustvarja dalje.

Ed: Dobri kovači si sami izdelujejo orodje.

Andy: Seveda. Enostavno se odločiš, kako boš preživljal svoj čas. Ali porabiš mesec dni za pisanje softvera, ki je sampler, ali uporabiš sampler in enostavno ustvarjaš glasbo. Midva rada ustvarjava glasbo. Umetnost se tako združuje s visokotehnološkimi cilji.

Ed: Vendar bi bilo dobro imeti več ... če bi nama nekdo podaril milijon funtov, bi se valjala v eksperimentalnem delu. Prepričan sem, da bi vsakdo počel nekaj podobnega, vsekakor bi našel svoje področje.

Mateja Rot