Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić

Sedef

Razcvetene poti sevdaha

Za bend Sedef (izraz pomeni notranjost biserne školjke) bi lahko rekli, da je svojevrsten brat – ali raje sestra – Aritmije. Ti dve zasedbi namreč ne družita le dva ista ustanovitelja, akustična kitarista Šemsudin Dino Džopa in Tilen Stepišnik (Sedef, ki deluje od leta 2004, se je po nekaj menjavah v zasedbi ustalil kot trio, ki ga zaokroža pevka Maša Pašović), marveč tudi podobna glasbena usmerjenost. A s pomembno razliko, da medtem ko Aritmija v komadih modro molčijo in raje navdihnjeno igrajo, je glasba Sedefa že po definiciji (pri)povedna, saj so si za glasbeni izraz izbrali sevdalinko.

»Izvajali smo sevdah, ker nam je bil všeč. Nekako smo dobili navdih za nov material, izvajamo tudi sevdalinke, ki so res popularne, ampak lahko bi rekel, da je večinski del manj znan.« Tako mi je v pogovoru pred koncertom Aritmije v ljubljanskem Sax Pubu in nekaj dni pred promocijskim koncertom pri založbi Goga objavljenega istoimenskega prvenca skupine Sedef v KUD-u Franceta Prešerna povedal Šemsudin Dino Džopa. In kako so izbrskali te pesmi? »Obstaja ena knjiga, kjer so zbrane, z notami, ampak to ni bil tisti glavni navdih, pač pa kakšne izvedbe, ki smo jih slišali, stare, te so nas navdihnile, da smo jih preoblikovali po naše. Se pravi, ko smo slišali pesem, se je v glavi nekako oblikovala ideja in potem smo na vajah razdelali, kako bi se nam ta pesem najboljše slišala.«

Gre skratka za zvrst, ki je izredno zahtevna, saj poleg pretanjene in odmerjene vokalne podaje od glasbenikov terja tudi nemajhno dozo veščine, s katero morajo doseči fino uravnoteženost instrumentalnih in vokalnih delov. Sevdalinko danes v njeni domovini Bosni in Hercegovini poje vrsta uveljavljenih pevcev stare garde (pred kratkim smo lahko prisluhnili odličnemu koncertu Hanke Paldum, glej Musko, št. 11-12/07), nekaj pa je tudi mlajših, ki se zavestno podajajo v njeno zvočno popestritev in vanjo vnašajo večje ali manjše odmerke drugih glasbenih zvrsti. Med take prenovitelje spada, denimo, pevec Damir Imamović (vnuk legende sevdalink Zaima Imamovića), ki s svojim triom pesmi o ljubezenskem hrepenenju odeva v pretanjene in krhke jazzovske obleke. Ne dvomimo, da so člani Sedefa seznanjeni s postopkom Imamovića, ne vemo pa, koliko jih je njegova poteza opogumila, da so se tudi sami lotili predrugačenja občutljive tradicije. Sedef to počnejo nadvse izvirno, saj so v svoje različice sevdalink zelo posrečeno vključili prvine komorne glasbe in flamenka. Predvsem slednjega doslej nismo slišali v povezavi s sevdalinkami in treba je takoj povedati, da je zasedba ubrala pravo mero in način medsebojnega prepletanja in oplajanja dveh raznorodnih tradicij, ki pa si vendarle, kot to pokažejo Sedefovci, niso tako narazen, kot bi se zdelo na prvi pogled. Flamenko ni prisoten v vseh skladbah in tudi takrat, ko ga bend vpelje v pretanjeno zgradbo sevdalink, nikoli ne prevzame glavne vloge. Če vemo, da velja flamenko za ekstrovertirano in strastno glasbeno obliko, si lahko predstavljamo, da zasedbi ni bilo enostavno, da jo brzdajo in njene pričakovane ognjevite izbruhe držijo varno na vajetih. Flamenko je tako prisoten le v koščkih, v obliki kakšnih kitarskih linij in tipičnega ploskanja.

»Za prvine flamenka je glavni krivec naš kitarist Tilen, ki se je ravno pred nekaj leti, ko smo začeli s skupino Sedef, začel zanimati tudi za flamenko. V bistvu pa smo vsi trije odkrili, da se je flamenko naravno vklopil v te naše izvedbe sevdalink, tako da sploh ni bilo debate, ali bi to dali noter ali ne. Zdaj nas je sicer strah, da se zmeraj bolj to opazi, tudi pri novem materialu, ki nastaja, odkar smo posneli ta album, da bo zmeraj več vpliva ravno flamenka. Oziroma tega občutka, ki spominja na flamenko, ker si ne bi upali trditi, da vemo, kako bi to ... Zdi se nam, da je s sevdahom sam flamenko precej povezan.« Kar se je dodatno izkazalo za resnično tudi na zelo dobrem koncertu v KUD-u, kjer sta s Sedefom nastopila še gosta, ki sta nekako že del koncertne različice Sedefa: Petra Onderufova Fu na violončelu in občasnih spremljevalnih vokalih ter Sergej Ranđelović Ranđo na tolkalih. Sedefu uspe na koncertu pričarati tako zvočno zgoščenost kot ravnovesje med instrumentalnimi in vokalnimi deli, glede na zapletenost nekaterih skladb in nagnjenost zasedbe k eksperimentiranju se je na nastopih v živo nadejati še kakega odklona več k nepričakovanim oziroma manj konvencionalnim glasbenim rešitvam. Ob flamenku, ki se je izjemno fino zlil s sevdahom, krasijo skoraj vse skladbe manj ali bolj opazni zvoki godal, ki pričarajo tako romantičnost kot skrivnostnost. Za to sta na albumu poskrbela gosta na albumu: violinist Miloš Simić in violončelistka Barbara Žorž, nekatere skladbe pa je ritmično pospešil tolkalec Agim Brizani. Gonilno silo albuma kajpak tvorijo dva v uvodu besedila omenjena kitarista, Džopa in Stepišnik, ki se imenitno dopolnjujeta in izmenjujeta solistične in ritmične dele, oba pa sta prebiranje strun prilagodila predanemu vokalu Maše Pašović. Slednja je odlično zapopadla »otožnost« sevdaha in v glasbo prenesla različne občutke od nagajivega do veselega ter najbolj prisotnega, otožnega. Ta pa pri njej ni nikoli docela tragičen, ampak nekako mehkoben, z zavedanjem, da gre vendarle za interpretacijo, za posredovanje. Njen jasen in prefinjen vokal se z občasnimi melizmi in podaljšanimi toni brezhibno zliva z glasbo, z njo potuje, se ji predaja ali drugič spet narekuje njen tempo. Višek albuma, v katerem blestijo prav vsi glasbeniki, je skoraj 11-minutna izvedba znane sevdalinke Što te nema, kjer smo priča neverjetni čustveni intenzivnosti in zvočni zgoščenosti. »Že pred samim aranžiranjem materiala smo se zavedali, da je treba pustiti toliko prostora, da ta element pride ven, tista čustvenost, ki je nekako osnova za sevdah. Zato se bo mogoče nekomu naša plošča zdela bolj počasna, umirjena; tisti, ki se bodo poglobili, pa bodo odkrili ravno to – ogromno čustvenost. Kot sem že rekel, je bila ta ideja prisotna že od samega začetka, od aranžiranja, album pa smo posneli tako, da smo večino stvari posneli v živo, na to pa so bile vokalne linije bolj ali manj posnete še enkrat, kar je tudi nekako v navadi, da pevec snema še enkrat.«

Pesem Što te nema (besedilo je spisal Aleksa Šantić in velja za klasiko sevdalink; v bivši Jugoslaviji jo je, denimo, prepevala tudi kantavtorica Jadranka Stojaković) je gotovo najbolj znana s prvenca skupine Sedef, saj so raje kot po tako rekoč »uspešnicah« sevdaha posegli po manj znanih temah ter po hrvaški ljudski Zasp'o Janko, ki jo poznamo med drugim v izvedbi Lidije Bajuk. Tudi za ta izbor gre en plus več zasedbi, ki je v spremni knjižici poskrbela tudi za slovenske prevode vseh pesmi ter kratko pojasnilo teme pesmi v angleščini. Ne glede na slednje zapise v danes prvem mednarodnem jeziku me je za konec pogovora bolj kot to, ali si želijo nastopati na Zahodu, zanimalo, če kaj razmišljajo o nastopih v bivših bratskih državah, predvsem v Bosni, kjer je sevdalinka doma. »Zelo bi nas zanimalo, kakšni bi bili odzivi, predvsem seveda v Bosni kot domovini sevdaha, nekoliko pa nas je tudi strah, kakšni bi bili ti odzivi, predvsem neke konzervativne etnološke, etnomuzikološke srenje.« Kar se podpisanega tiče, ki podobne »bojazni« srečuje na mnogih in tudi zelo različnih godbenih scenah, bi si srčno želel, da do teh nastopov pride, da bodo morda omenjeni strokovnjaki (ki ponavadi vpijejo o »avtentičnosti«) vsaj za hip zaprli usta in razprli uhlje. Splača se!

Mario Batelić