Slovenske ljudske pesmi V.

Glasbenonarodopisni inštitut/Založba ZRC SAZU in Slovenska matica, 2007, knjiga in CD

Opus ljudskih pesmi, ki jih skozi stoletja prepevajo slovenski ljudje, je neizmerljiv. Od 18. oziroma predvsem od začetkov 19. stoletja in do danes se je mnogo ljubiteljev, raziskovalcev, znanstvenikov in navdušencev posvečalo sistematičnemu zbiranju, zapisovanju, preučevanju in objavljanju ljudskih pesmi, ki so jih posneli ali slišali na terenu med navadnimi ljudmi. V različnih oblikah in obsegu so se te pesmi vseskozi pojavljale tudi v tiskanih izdajah, vendar pa sta na tem mestu pomembni predvsem dve publikaciji. Pionirsko delo na tem področju je opravil slovenski etnolog Karel Štrekelj, ko je leta 1895 pričel z izdajanjem obsežnega korpusa vseh do takrat zbranih in njemu dostopnih slovenskih ljudskih pesmi, ki ga je v naslednjih letih izdal v štirih zvezkih pod naslovom Slovenske narodne pesmi. Leta 1934 pa je bila ustanovljena prva uradna ustanova, posvečena zbiranju in preučevanju slovenskih ljudskih pesmi, Folklorni inštitut, ki ga poznamo danes pod imenom Glasbenonarodopisni inštitut (v nadaljevanju GNI) in deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V preko sedemdesetih letih svojega delovanja so njegovi sodelavci zbrali in posneli okoli 25.000 slovenskih ljudskih pesmi (število vsako leto sproti narašča), ki jih skušajo od leta 1970 skupaj z vsemi drugimi dostopnimi, zbranimi, zapisanimi, posnetimi in objavljenimi pesmimi, tudi tistimi iz Štrekljevih knjig, sistematično in v celoti izdajati v njihovi krovni izdajateljski zbirki Slovenske ljudske pesmi (v nadaljevanju SLP). To je izjemno zahteven, ambiciozen, dolgotrajen in pomemben proces, saj se na GNI-ju trudijo objaviti ne zgolj vse do sedaj zbrane in dostopne slovenske ljudske pesmi, temveč tudi vse njihove zbrane variante, kar je temeljnega pomena za resno etnomuzikološko raziskovanje. Do sedaj so uspeli izdati pet knjig, s katerimi se zaenkrat še vedno mudijo pri pripovednih pesmih. Leta 1970 je izšla SLP I., ki zaobjema junaške in zgodovinske ter bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi, leta 1981 SLP II. z legendarnimi pripovednimi, leta 1992 SLP III., ki nadaljuje z legendarnimi in vključuje še socialne pripovedne, leta 1998 SLP IV., ki je postregla z ljubezenskimi pripovednimi pesmimi, konec letošnjega leta pa je izšla knjiga SLP V., v kateri najdemo družinske pripovedne pesmi. K vsaki knjigi so se na inštitutu od leta 1997 naprej potrudili izdati še pripadajočo zgoščenko, ki z ustreznimi terenskimi posnetki zvočno dopolnjuje vsako izdajo. Frekventnost izdajanja zbirke SLP se giblje po približno desetletnih intervalih in glede na to, da pri dosedanjih izdajah še niso zaključili niti s pripovednimi pesmimi, lahko predvidevamo, da se bo ta izreden podvig zaključil šele po naši smrti in najverjetneje po smrti naših otrok, saj bo moralo po mojih grobih pavšalnih ocenah iziti še okoli trideset delov SLP. Seveda se na tem mestu pojavi pomembno vprašanje, kako se bo razvijala aktualna podoba slovenske ljudske pesmi in vzporedno z njo povezana raziskovalna dejavnost, ki lahko prinese v teh letih še mnoge dodatne zbrane in dokumentirane ljudske pesmi.

Peta knjiga SLP ponuja na svojih 955 straneh zbrane slovenske družinske pripovedne pesmi, sistematično klasificirane na 54 vsebinskih tipov, ki skupno vsebujejo 857 posameznih pesmi oziroma variant. Njim pa so na koncu knjige dodane še variante srbskih in hrvaških (uskoških) družinskih pripovednih pesmi, zbranih na slovenskem ozemlju. Poleg tega vsebuje knjiga daljši znanstveni uvod ter ob vsakem tipu tudi bolj in manj poglobljene etnomuzikološke razprave, ki se dotikajo predvsem vprašanj, povezanih z izvorom, razvojem, vsebino in strukturo posameznega baladnega tipa. Vsakega skušajo razlagati primerjalno z ostalim slovenskim, slovanskim in evropskim repertoarjem in ga nenazadnje umestiti v širši zgodovinski in družbeni kontekst. Preko tega spremnega besedila pa bralec izve tudi marsikatero podrobnost, ki se tiče svetlih in temnih strani zgodovine zbiranja in raziskovanja slovenskih ljudskih pesmi, ter se nenazadnje seznanja s problemi in zagatami etnomuzikološke analize in rekonstrukcije posameznih pesmi.

Ob današnjem ideološkem razumevanju in promoviranju družine osvetljuje knjiga oziroma zbrani repertoar slovenskih ljudskih pripovednih pesmi vsebinsko predvsem temno in travmatično plat slovenske ljudske kolektivne zavesti o družini, ki se v mnogih elementih seveda prekriva z univerzalnim človeškim. Med družinskimi pripovednimi pesmimi v SLP V. najdemo travmatične izkušnje vsiljenih ženitev, ugrabljenih nevest, morilskih možev, nezvestih žena in možev, tudi incesta (tip 273) in drugih bodisi družbeno pogojenih bodisi družbeno nesprejemljivih in obsojanih družinskih zapletov, ki se praviloma končajo s tragičnim, pogosto smrtnim razpletom. Pesmi se dotikajo tudi posameznih tragičnih dogodkov, kot so smrt ženina ali neveste pred poroko, tragično umrli hčere ali sinovi, smrt matere na porodu ali celo porod matere v grobu (tip 251), tudi tragična razmerja med taščo in nevesto. Precej pogost je motiv hudobne mačehe in uboge sirote, med najbolj razširjenimi družinskimi pripovednimi pesmimi in med slovenskimi pripovednimi pesmimi nasploh pa so pesmi o detomorilkah (v knjigi najdemo dva tovrstna tematska tipa, tip 286 s kar 188 variantami in tip 287 z 80 variantami pesmi). Iz mnogih pesmi in njihovega družbenozgodovinskega konteksta je mogoče sklepati o izredno slabem družbenem položaju slovenske ženske v preteklosti, v nekaterih pesmih pa po drugi strani tudi o sledovih matriarhalne ureditve. Kot posebna pesem oziroma tip družinske balade izstopa balada o Lepi Vidi, ki je v knjigi zastopana z 11 variantami[1]. V slovenski pripovedni tematiki so vsekakor zastopani tudi nekateri antični motivi, kot sta pri družinskih pripovednih pesmih orestov (balada o Rošlinu in Verjanku – tip 274) ter odisejev motiv (tip 283), ki pa ju je mogoče pripisati tudi univerzalnim človeškim arhetipskim vzorcem in ne nujno antičnim vplivom. Mnoge od ljudskih pesmi izhajajo iz resničnih življenjskih dogodkov, ki se kasneje skozi pesem, navadno v bolj posplošenih oblikah, prenašajo iz roda v rod. Pri tem je predvsem zanimivo odkriti dejanski dogodek, ki je nudil vsebinsko snov za določeno pesem, kar na primer avtorji SLP V. ugotavljajo in razkrijejo ob primeru pesmi o očetovskem uboju svojih dveh sinov (tip 277), ki se je dejansko zgodil leta 1875 v Mostjah (Slovenske gorice) in je dokumentiran v lokalni mrliški knjigi.

Redki so netragični in nekrvavi tipi slovenskih družinskih pripovednih ljudskih pesmi, ki jih najdemo v zbirki, kot so na primer balada o bratu in sestri, ki se po naključju ponovno srečata (tip 278), balada o ženi, ki reši svojega moža iz ujetništva (tip 281), ali balada o Galjotu (tip 284), pa še ti imajo za svojo osnovo tragičen dogodek, ki se vseeno konča srečno. Na drugi strani je zanimivo pogledati nekatere uskoške pripovedne pesmi, ki jih najdemo v Beli krajini in so bodisi hrvaškega, srbskega ali bosanskega izvora, ki se znajo iz tragičnih dogodkov tudi samoironično pošaliti (dodatek: variante I, J), česar pri slovenskih pripovednih pesmih praviloma ne najdemo.

Na tem mestu je seveda potrebno opozorilo, da slovenske družinske pripovedne pesmi ali pripovedne pesmi nasploh pomenijo zgolj določen delež celotnega slovenskega repertoarja ljudskih pesmi, ki je v svoji celoti precej bolj uravnotežen z netragičnimi in nemalokrat šaljivimi, veselimi, razposajenimi in sproščenimi, tudi seveda s pivskimi in nenazadnje opolzkimi pesmimi. Slovenske družinske pripovedne pesmi dajejo zbrane na enem mestu v SLP V. vtis množice krvavih in tragičnih pesmi, ki pa se ob dejanskih priložnostih izvajanja v družbenih kontekstih niso izvajale zaporedoma in na enem kupu. Res pa je, da lahko že ena sama s svojo naturalistično ljudsko pripovedjo vzbudi v poslušalcu ali bralcu grozo in strah kot na primer zaključek balade o nevesti detomorilki, ko pride z njo zaplesat lucifer »u podobi angelski«: »Kje ta peru tanc storila, je vsa črna ratala / Kje ta drugi tanc storila, je za nohtov kri kapala / Tretji ples sta naredila, odprla se je črna zemlja in požrla je oba« (tip 286/varianta 19).

Knjižna izdaja SLP V. je kot vse dosedanje in upamo, da tudi bodoče izdaje SLP, znanstveno filigransko delo neprecenljive vrednosti, ustvarjeno s posebno prizadevnostjo in naklonjenostjo. Namenjeno je predvsem strokovni in znanstveni javnosti, čeprav je lahko z malce truda in predznanja ter ob osvojitvi posebnega sistema objave njeno branje zelo zanimivo in poučno tudi za širše občinstvo. Sicer pa je vzporedna izdaja SLP V. v obliki zgoščenke z dvaindvajsetimi primeri variant enaindvajsetih tipov družinskih pripovednih ljudskih pesmi iz knjige mnogo bolj širše dostopna, ne nazadnje tudi finančno. Na njej so skušali avtorji zbrati najbolj reprezentativne in hkrati najbolj zanimive in atraktivne primere slovenskih družinskih pripovednih pesmi, ki upoštevajo in navsezadnje izpostavljajo določene glasbene in vsebinske etnomuzikološke posebnosti. Priložena ji je tudi izredno informativna in obsežna knjižica, ki povzema tekste iz knjige. Na zgoščenki se nahaja največ primerov ženskega petja, kar ni nenavadno, saj veljajo ženske v Sloveniji za glavne prenašalke pevskega ljudskega izročila. Ob tem najdemo na njej od dvaindvajsetih zgolj tri primere mešanega petja in tri primere zgolj moškega petja ter en primer otroškega iz leta 1962, ki je posebej zanimiv in izstopajoč (pesem št. 21). Fanta iz Libuč (avstrijska Koroška), stara 11 in 6 let, odpojeta skoraj pet minut oziroma dvaindvajset kitic dolgo pesem o nevesti detomorilki, katere vsebine zavoljo svoje otroške nedolžnosti verjetno ne dojameta v vsej njeni globini, z naravnima glasovoma, intonančno čisto in v ubranem dvoglasju praktično brez napak.

David Verbuč

Opomba:

1 Od prve zapisane, ki jo je zabeležil Jožef Rudež leta 1819 v Ribnici na Dolenjskem in je služila tudi za osnovo kasnejši Prešernovi prepesnitvi, do prvih posnetih, ki so jih sodelavci GNI-ja posneli leta 1962 in 1963 v Reziji ter leta 1965 v Danah na Dolenjskem. Poleg teh so v SLP V. zabeležene še tri variante Lepe Vide iz Gorenjske.