Domače dvorišče

Na DIY način

Krška skupina The Lift se mi je dobro zapičila v spomin z nastopom v finalu Klubskega maratona leta 2005, ko so z malega odra Menze pri koritu na Metelkovi udarili s slikovito lepljenko psihedelije, rocka in hardcora.

Po nastopu sem klaviaturista Jakoba povprašal, če so morda pomislili, da bi snemali album pri Borutu Činču, klaviaturistu Buldožerjev. Slednjega sem srečal slabi dve leti kasneje na poletnem festivalu Art and Music v Pulju. Nasmejan me je vprašal, če sem že slišal, kaj je nastalo iz njegovega sodelovanja s fanti iz The Lift. Ne, sem začudeno odgovoril. Konec novembra sem le dobil škatlo za tablete, iz katere sem izvlekel ploščo Lucidum Intervallum, ki izžareva simbiozo mladcev The Lift in fotra Boruta Činča. Ni mi preostalo drugega, kot da sedem s fanti iz Krškega za mizo Bizeljskega hrama na Tržaški v Ljubljani.

V toku leta 2007 ste posneli kar dve plošči, kajne?

Jakob, klaviature: Prvo smo posneli februarja z italijanskim kolegom Albertom, poleti smo šli k Činču.

Enej, kitara in vokal: Snemanje prve se je zavleklo. Ker je šlo za nizkoproračunski projekt, nismo mogli preganjati Alberta, kdaj jo bo končal. Na koncu smo imeli prej končano ploščo z Borutom.

Je razlika med njima?

Jakob: Instrumentalno in zvočno je drugačna, tudi druge skladbe so.

Enej: Šlo je za dva različna pristopa. Prvo smo snemali po korakih: najprej bobne, nato kitaro in klaviature, šele potem vokale. Posneli smo jo čez vikend pri nas doma. Pri Borutu smo pa imeli dva tedna časa za delo v živo.

Kaj vam je pomenilo to zadnje snemanje – nov korak na glasbeni poti?

Enej: Imamo ogromno materiala. Še preden je prišel Jakob v skupino sva z bobnarjem Čubom naredila prve demoposnetke, s katerimi smo se prijavili na Klubski maraton, kjer smo že nastopali s klaviaturami. Naslednje smo posneli po Maratonu konec leta 2005. Na novih posnetkih imamo še saksofonista Andreja. Iz vseh obdobij imamo zapise, ker se mi zdi pomembno posneti skladbe, tudi zato, ker jih lahko daš naprej.

Kako je bilo delati z legendo?

Enej: S fotrom? (smeh) Dobro smo se ujeli.

Jakob: Ko sem mu prinesel naše demoposnetke, je bil pri njem tudi Zmazek. Skupaj smo jih preposlušali in sprožila se je cela debata, ki je z nostalgijo segla trideset let nazaj. »Iron Butterfly, to poslušaj,« sta mi ves čas ponavljala.

Enej: Čeprav Buldožerjev nisem veliko poslušal pred snemanjem in nisem fan, da bi pokleknil pred njim, smo imeli rešpekt do njega. Enkrat smo ga vikali, drugič tikali, na koncu smo bili že vsi na ti, še vedno pa z rešpektom.

Jakob: Temu primerno smo tudi delali. Ko smo prišli v studio, smo dobro vedeli, kaj se bo delalo.

Na plošči se čuti, da je Činč neizmerno užival pri tem.

Jakob: Že na začetku je zagotovil, da bo vse naredil po najboljših močeh, da iz rok ne bo dal kakšnega zmazka. Po snemanju se je zelo posvetil obdelavi. Ni mu bilo vseeno.

Enej: Činč ničesar ne naredi na pol. Na plošči je njegov pečat. Je takšna, kot je rekel, da bo.

V vašem razvoju je veliko sprememb. Kaj vas žene k njim?

Enej: Zelo nam je pomembno, da ni ves čas eno in isto.

Jakob: Vse se odvija po občutku. Tako je na plošči s Činčem veliko več električnega klavirja, h kateremu sem se zatekel, ker so se mi polomile orgle.

Se prilagajate situaciji?

Enej: Moramo se. (smeh)

Ste “jam” band?

Enej: V glavnem “jamamo”, veliko bluzimo.

Jakob: Iz tega ruženja skoraj zmeraj nekaj nastane.

Telepatija dela?

Jakob: Včasih ful, včasih pa zahinavi.

Na koncertih pogostokrat nastopate z VJ-em.

Enej: Da, z VJ Logom. Včasih, ko sva bila v bendu le s Čubo, sva vadila v prostorih, kjer je DZMP, Luksuz produkcija in tam smo se spoznali in začeli sodelovati. Težava je v tem, da nima vedno časa za naše nastope. Pogrešam povezavo vizualij z muziko. To bi radi izpopolnili.

Kakšne izkušnje imate s slovenskimi klubi in s samo sceno?

Jakob: Sceno si razlagam po svoje, ker sem jo spoznal. Zanimivo mi jo je primerjati z italijansko. Ko smo igrali na Lentu, na Mladininem odru pred veliko ljudi, smo imeli krite samo potne stroške. Potem smo igrali v Stari Gorici na festivalu, kjer bilo več nastopajočih kot publike, in vseeno nam je organizator izplačal 300 evrov, denar, ki ga doslej za špil še nismo dobili. Ne vem, ali imajo večji budžet, ampak izstopal je njihov odnos do izvajalcev. Z izkušnjami v tujini se začneš spraševati, zakaj je pri nas tako? Recimo, predizbor za Rock Otočec – to je čisti nateg bendov. Klubi imajo program, bendi pridejo tja zastonj, potem grejo izbrani zastonj na Otočec, kjer so nazadnje pokrili cel dan s temi bendi, ki so tja prišli na lastne stroške! Iz tega sklepam, kaj je organizatorju pomembnejše, ali da bo delal muziko ali da bo delal dobiček. Pri nas dobiš občutek, da gre organizatorju samo za njegovo lastno kost, da bo napolnil klub, da bo prodal pijačo in da te po koncertu pošlje domov. Tudi z bendi se ne zaštekamo, seveda so izjeme. Najpogosteje pa se zgodi, da je med nastopajočimi distanca.

Enej: Kot da se ne maramo med sabo, kot da jim bomo kaj vzeli.

Jakob: Ni vtisa, da so koncerti nekaj skupnega, da gre za dogodek. Manjka občutek povezanosti, pripadnosti.

Kako to, da ste album izdali v samozaložbi?

Jakob: Preprosto, ker se nobena založba, ki smo ji poslali posnetke, ni odzvala.

Sploh ni bilo odziva?

Jakob: Ne! Bolj kot založnika potrebujemo človeka, ki bi nam organiziral koncerte.

Enej: Distribucijo bomo probali najti prek interneta. Poznamo ljudi v tujini, ki jim bomo poslali svoje CD-je; npr. imamo prijatelja v Franciji, ki mu bomo poslali 50 komadov, in če jih bo prodal, jih bo prodal. Na DIY način!

BIGor