Glasbene refleksije

Obujanje spomina na (še eno) balkansko vojno?

Bajke o političnosti turbofolka: je novokompovana glasba res tako politično nevarna ali jo je tako zaradi svojega ozadja naredila le srbska ikona?

Umetelno zrežirane mirovniške akcije, ki jih zahodni svet pošilja na Balkan »divjakom«, da bi umirili svoje ubijalske nagone ali da ne bi več »orali s puško na rami«, in vsesplošno nezanimanje »razvitega« sveta za sofisticirane kulturne artefakte, ki bi podrli mit o balkanskem primitivizmu, se zdijo dovolj, da lahko Evropa reče, da skrbi za mir in civiliziranost te nikogaršnje zemlje. A medtem ko modre čelade v dobri veri varujejo kosovsko zemljo v njenem fizičnem pomenu, se v sosednjem Beogradu na stadionu nogometnega kluba Crvena zvezda zbira večtisočglava množica v pričakovanju svoje narodne zvezde in se, resnici na milost, za ves ta vpeljani »red« ne meni kaj dosti. Na odru se pojavi erotizirana boginja. Poosebljen mit trpečega naroda. Ceca Nacionale. Peti po kafanskih mizah s silikonom v prsih in ustnicah ter večna zaobljuba enemu od vojnih zločincev je po mnenju Nikolaidisa želja tisočih deklet z druge strani reke Drine, zato je Srbija z novokompovano glasbo − ali krajše turbofolkom − lahko izumila korporacijo neslutenih razsežnosti, ki subverzivno proizvajajo in reproducirajo navidezno nenevaren patriotizem in nacionalizem. Pa je danes, več kot deset let po vojni, ta mehanizem sploh mogoče gledati apolitično in predvsem neprizadeto s stališča (predvsem) Srbov in Bošnjakov?

Muršič povzema nekatere avtorje, ki pravijo, da je vsaka glasba politična, tako kot je politična vsaka javna dejavnost. In prav zgodbe, ki so se v Srbiji napletle okoli moderne narodne muzike, z ljubeznijo in trpljenjem, ki naj bi ga v prvi vrsti povzročila nesrečna ljubezen (pa ne do naroda!), polnijo nenasiten politični rezervoar. Vsekakor pa ne moremo turbofolka vsesplošno metati v Cecin monopolni koš; ne pozabimo (resda bolj apolitične) Lepe Brene, ki je bila na sceni že v osemdesetih. Vendar je Cecino zvezdništvo resnično težko interpretirati izven Muršičevih konceptov, pa ne le zaradi mistificirane zakonske zveze z Arkanom, temveč tudi zaradi izraženih političnih interesov, za katere bi prav z lahkoto rekli, da gre za njena osebna dojemanja in doživljanja srbstva. Čeprav Arkanove rapsodije – od Hvala tebi Arkane do Samo sloga srbina spašava[1] – niso prihajale neposredno iz Cecine produkcijske mreže, pa je tudi po moževi smrti operirala z aparatom, ki je omogočal prevratno širjenje glasbeno-mitološkega kiča med najširšo populacijo; »nimfa iz doline silikona«, kot jo imenuje Nikolaidis, ves čas igra in računa na naša čustva. Na svojih koncertih (p)ostaja živi spomenik na zadnji balkanski masaker, zabavanje naroda pa je zadostno opravičilo, da vsi skupaj niso poslani v Haag. Za primer navedimo Tomićev citat s Cecinega koncerta v Banjaluki, ko jo je množica pozdravila s tremi prsti, vzdignjenimi v zrak, in z vzkliki »Srbija« in pa »Arkane«, v odgovor pa je izjavila: »Pojmo, da nas vseh ne pošljejo v Haag!« Kasneje je v nekem intrevjuju dodala tudi: »Daj bog, da bi zgorelo haaško sodišče.«

Tako tudi Muršičeva teza, da je »glasba izjemno priročno sredstvo formiranja in obvladovanja družbenega prostora«, ob misli, koliko posnemovalcev ima pevka na področju svoje vizualnosti, poleg vseh tistih, ki jim je kot celotna ikona kozmopolitski vzor transformirane vaščanke, lahko Cecini glasbeni produkciji pripišemo pomembno funkcijo pri oblikovanju sodobne srbske povojne identitete. In čeprav je narodna glasba po mnenju nekaterih propadla z dnem, ko je prva pevka vgradila silikonske prsi, saj je bil do takrat to »svet vaških, zatohlih kafan, ki so smrdele po pivu in poceni tobaku, svet utrujenih delavcev, debelih privatnikov s ponaredki zlatih Rolexovih ur in svet srajc s havajskim rožastim vzorcem, belih nogavic in črnih mokasink« (Nikolaidis, 2007), so Srbi svojo kulturno entiteto popolnoma ekvivalentno zapolnili s svetom napredne tehnologije in italijanskih modnih kreatorjev, pa tudi s konkretnimi protialbanskimi govori na političnih shodih. Silikon ni povzročil le seksualne revolucije, pač pa se je tudi politično aktiviral, s tem ko je – karikirano rečeno – Ceca začela »reševati« več sto let staro kosovsko vprašanje z razvnemanjem čustev tam, kjer so si ljudje to najbolj želeli. In glede na to, da se je zadnja balkanska vojna končala le nekaj let nazaj, so marsikatere žive žrtve potrebne točno »cecovske«ideološke tolažbe, ki slabemu, morečemu spominu, nemara celo vèsti vračajo vero v pravilno izbrane »rešitve«. Za te pa lahko rečemo, da so jih bolj kot razum vodila čustva ljubezni do naroda, ki se s fenomenom Cece na novo rojevajo ali vsaj ponovno utrjujejo. Njena pojava torej vzbuja tako močan mit, da naivnega opevanja razočaranja v ljubezni nekateri poslušalci enostavno ne morejo brati na prvošolski način. Ustvarjanje velike, vseevropske (če ne kar vsezemeljske) »srečne družine« je torej že na muzikalični bazi, vsaj kar se tiče balkanskih držav (zaradi Kosova in tudi Albanije), le še ena pobožnjakarska želja. »Pa mirna Bosna!« ter navidezen in nič kaj humorno-metaforičen dosežek zahodnjaških posrednikov. Cecini pomisleki glede škodljivosti nacionalno obarvanih pesmi, zaradi česar jo nasprotniki pljuvajo z »utelešenim srbskim etnofašizmom« (Muršič, 1999), so vsekakor upravičeni; ne nazadnje kulturne raznolikosti resnično ni možno vzgajati brez določene mere ljubezni do svojih kulturno-narodnih specifik. Kar pa je v primeru turbofolka igra z ognjem. Ne le zaradi še živega spomina, pač pa ker je dobršen del konzumentov elektrificiranih narodnih ritmov bil na eni od vpletenih strani. Turbofolk bi bilo tako mogoče očistiti nacionalističnih obtožb le s popolno amnezijo vpletenih, ki pa je praktično (še) nemogoča.

Škandalozno vpletanje političnosti tako pogosto producira le moralno paniko, medtem ko ne podaja rešitev ali pa te namesto v konzumentih išče v producentih. Ceca je »ikona srbskega zverinstva«, po katerem se nemara presoja vsa turbo produkcija. Balkanske vojne so seveda pustile sled, ki se izraža (tudi) v političnosti glasbe. Zanemarjamo pa druge izvajalce, ki opevajo »veliko, najlepšo, najboljšo« Hrvaško (npr. Marko Perković Thompson), Bosno (npr. Alka Vuica) in nemara celo Slovenijo! (npr. Atomik Harmonik). Vsi našteti izvajalci zaradi žanrskih značilnosti dosegajo velike populacije, zato je politična nevarnost tozvrstnih muzik seveda bližja tistim, ki jo želijo izrabiti.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da obstajajo številni t. i. alternativni glasbeni izvajalci, ki ne počnejo nič drugega kot Ceca. No, ali vsaj v podobni maniri. A vendarle – vzklikanje: »Sarajevo!« bosanske zasedbe Kultur Shock (Glej Musko, št. 1-2/07) med poslušalstvom ne vzbuja večjega suma, medtem ko Cecin »Beograd« hitro liči na še en vzgib patriotizma. Turbofolkje v vseh svojih različicah (od Srbije do Slovenije) torej glasba, ki prednjači predvsem zaradi svoje enostavne, ljudem všečne izraznosti in ki ima zaradi čustvenega naboja in ritma, ki »gre v uho«, tudi številno občinstvo. Množičnost torej ponuja tudi več ektremistično naravnanih in vpletenih posameznikov, ki sprožajo občutek večje nevarnosti in politične vpletenosti. Navedeni alternativni primer pa nas napeljuje, da je tudi pri apriornem razvrščanju turbofolka pod »nevarne pronacionalne« produkte potrebna intenzivnejša analiza, ki torej ne more zajemati le prototipske Cecine produkcije. Kot smo videli, lahko v vseh turbo produktih najdemo tudi politične elemente, ki pa niso nujno nevarni. V negativno nastrojenem hegemoničnem govoru o političnosti prekomponirane (predvsem srbske) narodne glasbe je vseeno mogoče iskati pozitivno luč na koncu tunela; politična vsebina sicer vedno znova vzbuja predvsem vojne spomine in valjenje krivice z ene na drugo stran, a hkrati napeljuje k razpredanju o moči glasbe na presojanje in reflektiranje zgodovine. Poleg tega pa, če se že mednarodno sodišče ne more odločiti, ali je divjaške borce iz »blatnih vasi«, kot Sarajevo omeni Todorova v Imaginariju Balkana (2001), sploh varno posaditi na oblazinjen evropski stol, so »pravo resnico« o moriji primorani zapisati tisti, ki so jo doživeli. Pa naj se njihov »grad zove Beograd« ali »moja Ćaršija«. In morda celo tisti, ki so jo na svojih senikih že davno pozabili.

Nena Močnik

Literatura in viri:

Muršič, R. (1999):Zlo etnofašizma v oklepu perfidnih amnezij. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Let. XXVII, št. 195–196, ŠOU Ljubljana, str. 13–20.

Muršič, R. (1999a): Popularna glasba v kremplih represije in cenzure. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. Let. XXVII, št. 195–196, ŠOU Ljubljana, str. 179–199.

Nikolaidis, A. (2007): Balkanska rapsodija. Pres-sing, Sarajevo.

Tomič, T. (2006): Neofolk kultura v Srbiji. Študij primera: Svetlana Ražnatović – Ceca, diplomsko delo, FDV, Ljubljana.

http://zeljko.raznatovic.free.fr/audio.htm (9. 6. 2007)

http://www.youtube.com/watch?v=3SvtqHjI3FM (9. 6. 2007)

Opomba:

1 Za ilustracijo vsebine naj navedemo samo del pesmi Hvala tebi Arkane: »Zaboravi negu one dane / kad su hteli, da nas potamane / al' u vodu padose im snovi / jer dodjose Željkovi Tigrovi. Ref: Hvala ti Arkane / bog ti dao srece / Bjeljina te nikad, zaboravit neče.« Ali pa Arkanove delije: »Srpsku Slavu cuvaju / Srpske Zemlje brane / Arkanovi Tigrovi delije bez mane / Arkanove Delije to su hrabri momci / Velike i Tigrovi, Srpski Dobrovoljci.«