Two Gallants

Čedni duo

Rock’n’roll je ena dolga, neprekinjena reka z vsaj dvema izviroma. Če sta Black Keys izšla iz bluesovskega rokava, potem sta Two Gallants našla svoj vir navdiha v countryju in folku.

Pred časom sem zasledil misel, da je napočil čas za rockovske due. Trditev ni daleč od resnice! White Stripes, Black Keys, Bantam Rooster, zZz, Doo Rag, Kills, Death From Above 1979, Deche Dans Face, Moistboyz so le nekatera imena, ki nas prepričajo v silovitost minimalnih postav. Rock’n’rollu vračajo njegovo iskrenost in nepretencioznost, hkrati odkrivajo čare dobro znanega slogana »manj je več«! Tudi na rodni grudi najdemo kar nekaj aktualnih imen, ki jih brez večjih pomislekov lahko pripišemo na spisek duov – Ruins Matador, Baby Blue Gun, Kweef Possum, Hexenbrutal, Dance Mamblita. Med vsemi temi imeni pa se me je v zadnjem letu dni najbolj dotaknil duo iz San Francisca Two Gallants.

Iz družine Alive

Uradni začetki skupine kitara-boben Two Gallants segajo v leto 2002, ko sta glasbena prijatelja iz najstniških let, kitarist in pevec Adam Stephens z orglicami v žepu ter bobnar in pevec Tyson Vogel, začela kurzirati po ameriškem klubskem podtalju pod imenom, ki sta si ga sposodila pri Jamesu Joyceu, natančneje po zgodbi iz njegovega romana Ljudje iz Dublina. Doma spečeni demorazličici sta hitro pošli, saj sta bila z vročim folkpunkovskim nabojem izpovedne in pripovedne godbe v živo dovolj prepričljiva. Zaupanja si nista priborila le pri klubski publiki, ampak tudi pri glavah z ušesi založbe Alive Records, ki jima je leta 2004 izdala uradni prvenec The Throes. Z njim se jima je še bolj odprla pot z divjega zahoda v smeri širnega ameriškega vzhoda. Ob Black Keys, Black Diamond Heavies in Left Lane Cruiser sta Two Gallants še en duo, s katerim je nadebudna kalifornijska rockovska underground založba Alive iz mesta Burbank seznanila širno rockovsko podtalje. Njuna izpovednost z naslanjanjem na ameriško folkovsko tradicijo je kar klicala, da se morata znajti v tej druščini grdih, umazanih in dobrih rockovskih skupin našega časa. Patrick Boissel je po Black Keys, ki sta v zadnjih letih našla založniško zatočišče pri uveljavljeni založbi Nonesuch, katapultiral v glasbeno orbito tudi Two Gallants. Prelomni, drugi album what the toll tells je dve leti po prvencu, leta 2006, izšel za bolj eklektično založbo Saddle Creek. Par Two Gallants iz San Francisca sta na tej založbi prva zasedba, ki ni prišla iz okolice Omahe v Nebraski in je svojevrsten antipod uspešni indie rock skupini Conorja Obersta Bright Eyes. Če so slednji leta 2004 spremljali Brucea Springsteena in R.E.M. po stadionskih koncertih, bi se darovita Stephens in Vogel brez težav pridružila karavani Boba Dylana na klubski turneji.

Hrup? Ne pretiravajte!

Album what the toll tells je mojstrovina, ki ne vzdrži vsiljivih primerjav Two Gallants z White Stripes ali Black Keys. Pravzaprav ju postavlja ob bok omenjenima sodobnikoma. Bolj kot bluesovska nota izstopa v njuni glasbeni izpovedi countryjevski in folkovski potencial, ki se razbrsti še posebej v baladah. Te se pogostokrat spremenijo v pravo rockovsko vihro, posežejo celo po podivjanih Pogues in ne prikrivajo spogledovanja s čari uporniškega Johnnyja Casha, delavskega Woodieja Guthrija in kmečkega Leadbellyja. V emotivno nabiti glasbi je prisotna velika količina improvizacije, ki dela njune dolge pesmi bogate, nerazvlečene, mozaične, dramatičnost pripovedi pa se stopnjuje do samega vrelišča. Vsaka skladba je v glavnem odigrana rahlo in tankočutno. Medtem ko se bobnar Vogel zateče tudi k že skoraj freejazzovskemu mletju po opnah, se zdi, da se kitarist Stephens komaj dotika strun, ki pojejo z baladnimi toni.

Bolj kot z eno boljših plošč leta 2006 sta Two Gallants tistega leta pritegnila pozornost z incidentom, ki se je zgodil na koncertu skupin z založbe Saddle Creek v houstonskem klubu Walter's, kjer sta nastopila z Trainwreck Riders in Langhorne Slim. Zaradi pritožbe nad hrupom iz Walterjevega kluba se je na tem naslovu oglasila policija prav med nastopom naših junakov. Galantna mladeniča sta se uprla zahtevi, kar je za sabo povleklo nasilno reakcijo policije. Pred ponorelim policistom je neznano kam izginil kitarist Stephen, medtem ko se je bobnar Vogel s članoma Trainwreck Riders znašel za zapahi, ki so se odprli šele naslednje jutro, ko je vsak od njih plačal po 1400 dolarjev globe. Glas o incidentu se je hitro razširil po spletu, kjer lahko najdete ne le zapise o njem, ampak tudi posnetke tega incidenta. Ta zgodba o čudovitem duu se sliši in bere prav tragikomično. Če česa Two Gallants ne počneta, potem ne strižeta ušes s hrupom. O tem nas prepriča tudi zadnji album Two Gallants, s katerim se le še odebeli zaklad tega kalifornijskega dua brez krmarja. Še pred njim sta izdala minialbum The Scenery of Farewell, na katerem sta z dodanimi gostujočimi glasbili aranžmajsko preforsirala pesmi. Zato pa sta na tretjem albumu povezala vse niti dosedanjega opusa diskografije in nista izdala niti enega dosedanjega countryjevsko-bluesovskega postulata. V krepki kitarsko-bobnarski osnovi je dobilo Stephensovo petje še bolj osrednje mesto kot doslej, s čimer se je instrumentalni del omilil in oddaljil od nepredvidljivih izbruhov s predhodnih dveh. Two Gallants sta v prvih vrstah aktualnih, mlajših neofolkrockerjev. S svojo pripovedjo nas požirata. Z njima se znajdemo v odlični družbi Merla Haggarda, Boba Dylana in Bonnie »Prince« Billyja.

BIGor