Razstave

Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov

Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, od novembra 2007 do septembra 2008.

Glasba, družbeni fenomen, ki ga poznajo prav vse kulture sveta, je neločljiv del človekovega prazničnega in vsakdanjega življenja. Z njo se na različne načine vsakodnevno srečujemo, pri tem pa so ključni njeni mediji. V tradicionalnih družbah in nekje do začetka 20. stoletja so to bili med navadnim ljudstvom predvsem t. i. ljudski godci, z nastopom industrijske in informacijske dobe ter s pojavom množične in popularne kulture pa se je situacija spremenila.

Glasba postane tehnološko in medijsko posredovana, kar posledično vpliva na spremembe statusa godcev, ki jim sedaj raje pravimo glasbeniki ali muzikanti, njihove vloge ter same funkcije glasbe v vsakdanjem in prazničnem življenju posameznika in družbe. Ta globalni pojav pa se je v vsaki družbi in kulturi manifestiral nekoliko drugače.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani so konec novembra odprli razstavo (ki bo trajala do septembra 2008) z naslovom Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov, ki se posveča prav tej temi, prikazani v specifičnem geografskem, etničnem in družbenem prostoru. Pripravil jo je kustos mag. Igor Cvetko, sicer etnomuzikolog, ki je pomembno prispeval k slovenski etnomuzikološki znanosti predvsem z monografijo o slovenskem ljudskem pevcu Juriju Vodovniku ter z različnimi raziskavami in publikacijami o slovenski otroški glasbeni tradiciji. Razstava se omeji predvsem na Slovenijo in pri tem v svojem osrednjem delu pokaže slovenske ljudske godce, njihove značilnosti in vlogo v družbi, njihova glasbila in zvok, njihovo raznovrstnost in razlike po posameznih pokrajinah ter ne nazadnje njihovo transformacijo v medijske in popularnoglasbene osebnosti in zvezde, kar je bila posledica tehnoloških in medijskih inovacij v prejšnjem stoletju, predvsem posledica prihoda radia med navadno prebivalstvo. Ob tem se ustavi tudi pri slovenskih izseljencih v ZDA. Razstava popelje obiskovalca skozi tri časovna obdobja, od predzgodovine ljudskih godcev, ki predstavlja čas od pračloveka in nekje do 18. stoletja, preko njenega klasičnega obdobja, 19. in začetka 20. stoletja, o katerem razpolagamo z največ viri in podatki, do obdobja nastanka in razcveta slovenske narodno-zabavne glasbe, ki predstavlja družbeno, medijsko, tehnološko, ekonomsko in glasbeno modificirano kontinuiteto slovenske ljudske glasbe. Vsebinsko tako obdela »zven davnine« (primeri prazgodovinskih piščali, prizori glasbil na vaški situli, srednjeveških freskah in na panjskih končnicah, Valvasorjevi zapisi o glasbilih), predstavi poglavitne stalne godčevske sestave, značilne za različne slovenske pokrajine (bovški in istrski trio, rezijanski citira in bunkula, tamburaški orkester in prekmurska banda), ter predvsem s fotografijami prikaže različne priložnosti in prilike godčevstva (fotografije ljudskih običajev in priložnosti, povezanih z godčevstvom, ter fotografije društev, klubov, sezonskih delavcev, nabornikov, sprevodov in povork in drugih priložnosti, pri katerih so imeli godci in glasbila svojstveno vlogo). Zgodba se nadaljuje z »razkolom z izročilom«, kjer se na eni strani najprej predstavi zgodba o harmoniki, njeni zgodovini, različnih modelih in njenih domačih izdelovalcih in na drugi različne tehnološke inovacije, ki so vplivale na spremembe v glasbenem življenju 20. stoletja (zvočni stroji, fonograf, magnetofon, gramofon, radio). Temu sledi obsežno poglavje o začetkih in razvoju slovenske narodno-zabavne glasbe, ki obiskovalca popelje od prvih ljudskih godcev, ki so nastopili na radiu, ter prvih popularnih posameznikov in sestavov oziroma predhodnikov narodno-zabavne glasbe, kot so Fantje na vasi, Avgust Stanko, Vaški kvintet in Beneški fantje, vse do prvih pomembnih narodno-zabavnih ansamblov, s posebnim poudarkom in daljšim postankom pri ansamblu bratov Avsenik ter pri Lojzetu Slaku. Pri tem tudi sam naslov razstave opozori na pomen bratov Avsenik, ki so postali že sinonim za narodno-zabavno glasbo, kar pove že z malo začetnico pisan pojem avseniki.

Vzporedno z zgodbo o slovenski narodno-zabavni glasbi se lahko na razstavi na kratko podučimo tudi o slovenski polki v ZDA, o prvih posnetkih slovenske glasbe v ZDA, o slovenskem radiu ter o pomembnih slovenskih glasbenih osebnostih in sestavih v ZDA (trio Matta Hoyerja, Frank Yankovic). Poleg razstavljenih vsakovrstnih glasbil in obsežnega fotografskega gradiva postavlja razstava na ogled tudi nekatere arheološke najdbe, replike glasbil in panjskih končnic z glasbenimi motivi, prve naprave za snemanje in reproduciranje zvoka, knjižne publikacije, gramofonske plošče, kasete in ne nazadnje nekatere nagrade in druge predmete iz osebnih zbirk bratov Avsenik in Lojzeta Slaka. Zgodbo o pojavu in razvoju slovenske godčevske tradicije, ki jo razstavljeni predmeti pripovedujejo, dopolnjujejo videoposnetki ter zvočni avtomati, s pomočjo katerih lahko obiskovalec sam izbira med posameznimi zvočnimi primeri, ki so na voljo. Poleg tega se ob razstavi obetajo različni dogodki, okrogle mize in predavanja, ki bodo pomagali dodatno osvetliti pojave ljudskega godčevstva in narodno-zabavne glasbe na Slovenskem.

Razstava Zvoki Slovenije: od ljudskih godcev do avsenikov je po eni strani strokovno in znanstveno delo, ki se ukvarja z mnogimi pomembnimi etnomuzikološkimi vprašanji, po drugi pa poljuben in atraktiven, multimedijsko zastavljen ter bogat in poučen dosežek, zanimiv in dostopen za vsakogar, ki ga zanima zgodovina slovenske ljudske in popularne glasbe. Ob tem je razstava tudi pogumno in pomembno delo, saj odpravlja s predsodki, ki ponavadi spremljajo slovensko muzikološko, etnomuzikološko in folkloristično znanost. Hkrati pomeni tudi vzpodbudo in majhen korak naprej, saj do sedaj v Sloveniji še ni bilo narejene resnejše in obširnejše ter vrednostno in ideološko neobremenjene raziskovalne študije o fenomenu slovenske narodno-zabavne glasbe.

Razstavi mogoče zmanjka zgolj na samem njenem zaključku, praktično v zadnji sobi, ki je dejansko nekoliko bolj prazna kot druge. Po eni strani razstava temeljito obdela pomembne ansamble in osebnosti narodno-zabavne glasbe, pri čemer pa se premalo posveti drugim pomembnim dejavnikom, ki so jo oziroma jo še sooblikujejo, predvsem posrednikom (mediji, založbe, radijske in televizijske oddaje, festivali, drugi dogodki) in občinstvom (vrednotenje, odzivi, statistike). Po drugi strani ji ne uspe prikazati vzporedne kontinuirane poti oziroma slovenskega ljudskega godčevstva v sodobnosti (in mogoče za dodatek še drugih oblik slovenske popularne glasbe, ki se napajajo v tradicijskem), saj vemo, da se ljudsko godčevstvo ni transformiralo zgolj v pojav narodno-zabavne glasbe. Zgodba je nepopolna, ker na poti od ljudskih godcev do avsenikov umanjka njen zadnji del – ... in nazaj. Oziroma kot je glede narodno-zabavnih viž, ki posredno izhajajo iz ljudskih, zapisala slovenska etnomuzikologinja Zmaga Kumer: »[Viže] so se tako pravzaprav vrnile tja, od koder so prišle, v ljudsko godčevsko izročilo.«[1] Ali pa bi to mogoče bilo že preveč obširno in je avtor razstave namenoma pustil to poglavje odprto?

David Verbuč

Opomba:

1 Zmaga Kumer, Godčevstvo in sodobni instrumentalni ansambli na Slovenskem, Pogledi na etnologijo, Baš in Kremenšek, ur. (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978), str. 375.