ARITMIJA

Gonilna sila

Celinka, 2007

Domačo zasedbo, ki neguje balkanske godbe, s pomenljivim in zlahka zapomljivim imenom Aritmija sta ustanovila kitarista Šemsudin Dino Džopa in Tilen Stepišnik (oba sta soustanovitelja še enega k Balkanu zazrtega benda Sedef. Poleg omenjenih kitaristov štejejo neparne ritme še Vasilij Centrih z violino, Janez Moder z električnim in fretless basom ter Žiga Šercer s četico tolkal – tarabuko, tapanom, rototomom in cajonom. Korenine zasedbe segajo v leto 2002, ko sta omenjena kitarista na akustičnih kitarah preigravala makedonsko, bosansko, bolgarsko in cigansko glasbo. Občutek uživaškega, potopljenega muziciranja pa veje tudi iz glasbe Aritmije, ki se posveča instrumentalni glasbi iz Bosne in Makedonije, med desetimi komadi z albuma pa je najti kar štiri avtorske, večinoma napisane v duhu balkanskega melosa. Skladbe Aritmije s prvenca Gonilna sila, med katerimi najdemo kar nekaj v naših krajih zelo priljubljenih, kakršna je, denimo, Jovano, Jovanke, je usklajen kvintet dostikrat odel v precej moderne vode, dodajajoč akustičnim zvokom rockovsko udarnost in mestoma tudi psihedelično zamaknjenost. V aranžmajih se krasno zlivajo akustični in ozvočeni instrumenti (od slednjih so v ospredju električne kitare in električna violina), ki družno, v žaru strastne igre, ki jo je na albumu še kako čutiti, ustvarjajo ritmično zapletenost, zvočno razburkanost in za takšne komade prepotrebno tenzijo ali drugače rečeno odlaganje katarze.

Čeprav poznamo nekatere glasbenike iz drugih podobnih projektov (Sedef, Sabahbluz, Jararaja, Amala), lahko zapišemo, da so se v Aritmiji glasbeniki odlično znašli in bend deluje, kot bi skupaj igrali že od malih nog. Kaže, da se je med glasbeniki zgodila sinergija, ki se je v večini primerov tudi imenitno prelila v skladbe. Med glasbenimi temami na albumu najdemo nekaj takšnih, ki jih že dobro poznamo, denimo omenjena Jovano, Jovanke, zatem Kalajdjisko oro, Nizamski rastanak. Seveda ne preseneča, da se je bend odločil za predelavo teh znanih skladb, dejstvo pa je, da so si s tem zadali zahtevno nalogo, da te velikokrat v različnih izvedbah slišane komade poustvarijo na nov, še ne slišan način. To se je bendu tudi posrečilo, saj zaživijo te skladbe povsem novo življenje, polno presenečenj, tako na ravni aranžmajev kot zvoka oziroma postavitve instrumentov. Še bolj razveseljiva je uvrstitev kar štirih avtorskih komadov, ki v ničemer ne zaostajajo za tradicionalnimi. Avtorski komadi tudi dajo slutiti, da se bo bend v prihodnje še bolj loteval zahtevnega izziva, da sam ustvarja godbo z balkansko štimungo (no, en komad se spogleduje z ameriškim folkom in countryjem), kar je med množico podobnih bendov – če se kajpak ozremo po širnem planetu – edino pravilno. Kljub dobrim avtorskim skladbam pa gre presežke iskati v predelavi tradicije. Denimo v skladbi Čekerjankino oro, pravemu tour de force, v katerem se zlije vsa veščina glasbenikov – od pretanjenega uvoda do naelektrenega mnogoboja med električno kitaro, basom in tolkali ter vmesnega umirjanja ritma in vse hitrejšega vnovičnega zaganjanja komada, v katerem v drugem delu glavno vlogo prevzame violina ob hipnotičnem bodrenju z vzkliki članov, kar je edini pojav vokalov na albumu.

Sploh je zaključek albuma imenitno osmišljen in precej dobro izpeljan. Album sklene naslovna skladba Gonilna sila, posrečeno avtorsko delo Stepinška in Džope, pred tem pa (poleg pesmi Čekerjankino oro) slišimo tudi eno najboljših izvedb makedonske tradicionalne skladbe Jovano, Jovanke, ki se v aranžmajih bolj naslanja na U2 kot na Leb i sol. Skladba je lep primer prepletanja akustičnih in električnih glasbil ter v uvodu omenjenega odlašanja katarze. Predzadnji komad Kalajdjisko oro pa se vendarle malce po nepotrebnem razteza na skoraj deset minut in mu malce okrajšave ne bi škodilo, saj zares zaživi šele proti koncu. Naj sklenem z mislijo, da je Gonilna sila zelo dober prvenec benda, ki pa bi bil lahko še boljši, če bi morda v kakšnem komadu, v katerem se glasbeno ne zgodi veliko – kot je npr. omenjeni Kalajdjisko oro – dodali vokal ali dva (kakor to, denimo, naredijo na koncertih z gostujočimi pevci). Vsekakor je že zdaj čutiti, da bi se bend lahko razvil v nekaj čisto samosvojega na domači sceni, v kar nas poleg svežih, iskrivih in neobičajnih predelav tradicionalnih viž prepričajo tudi odlični avtorski komadi z albuma!

Mario Batelić