BANDADRIATICA

Contagio

Finisterre, 2007

S tem prvencem se ponuja nova italijanska trans etno in transžanrska banda s ponudbo sočnega okusa in pozitivne sile, ki premika glave in noge. Po pihalnih »rockestrih« La Etruria Criminale Banda in Municipale Balcanica prihaja z juga apeninskega škornja z vsemi mogočimi mediteranskimi vplivi zabeljena zvočnost še ene bande. Sveži migracijski valovi delajo dodatne čudeže, s Kreto se meša Bolgarija, Škipetarija pa je ob Jonskem morju tako ali tako prisotna že stoletja. Črna tarantela za povrh in glasbeni kuskus za moč. Ne verjamete? Poskusite ali pozabite. Žur bo – zagotavljam - v vsakem primeru, tudi brez vas. Bandadriatica ga najprej naredi zase! No, pojdimo po vrsti.

Že prvi vtis, ki ga dobimo, ko si ta album najprej ogledamo in potem seveda tudi prvič poslušamo, je, da gre za vznemirljivo nepredvidljiv projekt, ki najprej mami s svojo sorodnostjo s še nekaterimi – recimo vsaj s prej omenjenimi – že slišanimi glasbenimi pustolovščinami (pretežno) z italijanskega juga, a se potem vseeno izkaže, kako je tudi zelo različen od njih. Kot kažejo podatki, zapisano in seveda tudi slišano, je bil njegov zastavek že v izhodišču nekoliko bolj literaren in konceptualen. Bandadriatica namreč pripovedujejo zgodbe. Zgodbe o nikoli končani plovbi vzdolž obal Jadranskega morja od pristanišča do pristanišča in naprej. Plovba seveda ni zgolj potovanje; preden prispeš na cilj, je vmes neskončno morje z vsemi svojimi značilnostmi, spremembami, nevarnostmi. Pristanišča niso bila nikoli zgolj naselja, ne samo običajna mesta. Prav v njih se je vse mešalo, vse se je spoznavalo novo – in se je marsikomu od vsega tega tudi zmešalo. Zvok in glasba Bandadriatice sta zvok in glasba teh pristanišč. Da člani te v osnovi osemčlanske bande to poslanstvo jemljejo zelo zares, ni razvidno le iz njihovega različnega jadranskega porekla – čeprav so vseeno pretežno Apulijci – in posebnih instrumentalnih kombinacij, ampak tudi po njihovi opravi, ki so si jo nadeli in v kateri nastopajo ter je seveda kvazimornarska. Kot že rečeno, je takšna tudi njihova glasba. Ta je na albumu oblikovana v 12 skladb, ki so delno »čiste« izvedbe tradicionalnih skladb, delno njihove avtorske predelave ali dopolnitve, delno pa delo članov skupine, predvsem njenih dveh vodij, harmonikarja in pevca Claudia Prime ter cenjenega albanskega čelista Redija Hase, ki v eni skladbi zaigra tudi na buzuku, v neki drugi pa poprime tudi za električni bas. Prav ta dva s svojima glasbiloma vnašata v sicer instrumentalno povsem pihalno in trobilno okolje nove zvokovne razsežnosti. Njima nasproti stoji namreč tipična mini»plehbanda«: dva pihalca, trije trobilci in tolkalec. Zasedba, kakršno v mestih na teh jadranskih obalah poznajo že stoletja, in ki je redno igrala na procesijah, pogrebih, svatbah in karnevalih. No, za snemanje skladb za ta album so si privoščili kar lepo število gostov, v glavnem italijanskih. Med njimi zagotovo izstopa sodelovanje trobentača in ustanovitelja izvorne postave makedonskega orkestra Kočani Kinga Naata Veliova v kar treh skladbah. Enak delež je prispevala pevka Maria Mazzotta, ki izmed treh zapoje tudi v dveh skladbah, v katerih trobi Veliov. Drugi gosti prispevajo predvsem k bogatenju zvoka skupine z lokalnimi poudarki, ko uporabljajo tradicionalna glasbila, kot so tar, darbuka, tamburin, ali pa akustično kitaro in seveda prispevajo tudi kakšen dodaten vokal. Bandadriatica pluje med rodnim Salentom na jugu Italije v Albanijo in nazaj v Benetke, nato v Dubrovnik, enkrat pa se poda tudi daleč na Kreto. Zato med avtorskim tkanjem, ki se mu poznajo tudi vlivi iz tradicionalnejšega jazza, slišimo apulijsko »pizzico«, dve tradicionalni albanski pesmi in celo tradicionalno pesem s Krete, v katere uvod si je trombonist izposodil kar nekaj prirejenih taktov Well You Needn't Theloniousa Monka. Ves ta glasbeni, geografski, žanrski »melanž«, izveden s prepričljivo instrumentalno suverenostjo, v sočnih aranžmajih ter s posebnim nostalgičnim vzdušjem, ki preveva njihovo početje, seveda zelo hitro pritegne poslušalca in ga potegne vase. Nepretenciozen, neobvezen projekt, ki daje vedeti, da je bil narejen najprej v lasten užitek, lastno zabavo in mu je v izhodišču precej vseeno, ali ga bo sprejel tudi poslušalec. Ne glede na to bo Bandadriatica še naprej plula svoje nostalgično glasbeno potovanje po jadranskih pristaniščih ter ob tem sanjala o Kreti kot o obljubljenem raju.

Zoran Pistotnik