LE CHAUFEUR EST DANS LE PRE

Imidiwen

Samozaložba/Mosaic Music, 2007

V zadnjih dveh letih se je na evropskih glasbenih tržiščih prvič pojavila večja pestrost ponudbe tuareških glasbenih zasedb. Največ mednarodnih izdaj albumov je bilo beležiti s strani tuareških zasedb iz Malija, poleg tega pa še iz Nigra, kljub temu da to saharsko ljudstvo živi še v treh drugih zahodno- oziroma severnoafriških državah. Razen lani izdanega prvenca skupine Terakaft, so bile v tej reviji omenjene plošče tudi že predstavljene. To serijo pa nadaljuje nekaj mesecev star zadnji izdelek francosko-tuareške skupine Le Chauffeur est dans le pré, Imidiwen, kar bi iz tuareškega jezika tamashek lahko prevedli kot »prijateljstvo«. Le-to je vodilo skupine oziroma osnova njenega delovanja na tako razsežni kulturni in geografski relaciji. Med glasbenimi ustvarjalci nasploh se namreč zelo redko zgodi, da bi vzpostavili tako inovativno in plodno sodelovanje s kolegi, ki prihajajo iz fizično ter kulturno medsebojno tako oddaljenih okolij, kot sta v tem primeru severni Mali in južna Francija. Tu ne gre za govor o enkratnem glasbenem projektu, temveč o kontinuiranem delovanju izvajalcev iz obeh omenjenih delov v zasedbi Le Chauffeur est dans le pré.

Skupina je bila s svojimi izbranimi predhodnimi albumi v tej reviji pred leti že predstavljena, a naj se za osvežitev spomina na kratko vseeno ustavimo pri njeni dosedanji ustvarjalni poti. Le Chauffeur est dans le pré je konec devetdesetih ustanovila šesterica francoskih glasbenikov iz okolice Montpelliera. Skupina je do danes s skoraj popolnoma akustičnim zvokom tolkal, kontrabasa, harmonike, različnih pihal ter občasnega petja izdala tri energične plošče z glasbeno mešanico zvokov južne Francije, balkanskih in romskih ritmov ter še nekaterih drugih primesi. Hkrati pa je v tem času začela raziskovati glasbo malijske tuareške regije. Leta 2000 se je tudi prvič odpravila na popotovanje tja, konkretneje v odmaknjene vasi in zaselke pogorja Adrar des Iforas. Namen poti je bil igrati in ustvarjati glasbo skupaj z domačimi glasbeniki na prostovoljni in v veliki meri improvizatorski osnovi. Tam so se spletla trdna prijateljstva z nekaterimi izmed precejšnjega števila tuareških glasbenikov, ki so igrali skupaj s Francozi. Rezultat tega dela je bil dobesedno popotniški album s preprostim naslovom Adrar des Iforas, leta 2003 pa tudi prva manjša turneja s tuareškimi glasbenimi prijatelji po Franciji. Leto kasneje se je ta nova dimenzija ustvarjanja odrazila na skupni plošči Transe Saharienne, lanski album Imidiwen pa je bil posnet po zadnji skupni turneji ob koncu leta 2005. Že vsaj od takrat lahko za Le Chauffeur est dans le pré govorimo, da gre za mešano francosko-tuareško skupino, ne pa za francosko skupino s malijskimi gosti. Na albumu Imidiwen kot že na njegovem predhodniku igrajo skoraj izključno sodobno tuareško avtorsko glasbo, ki so jo napisali sami, pomemben delež pa prihaja tudi iz repertoarja ustanovnih članov legendarne skupine Tinariwen. V skupini so bili sprva poleg francoskih članov trije malijski Tuaregi: vokalistka ter kitarista oziroma pevca, kasneje pa se jim je priključil še vokalist Kéli. Kot zasedba pravi o svojem novem albumu, je ta pravi rezultat sedmih let intenzivnega sodelovanja, prijateljstva in izmenjave med tuareškimi in francoskimi glasbeniki. Prav gotovo je to njihov najboljši izdelek do sedaj, o čemer lahko sodimo predvsem po nekaterih že predhodno poznanih skladbah, iz katerih vejeta velika intenzivnost in medsebojna prepletenost tako v izraznem kot v emotivnem smislu. Pri slednjem in pri novih kompozicijah pa velja izpostaviti zlasti moč vokalista Kélija in njegovo sposobnost prilagajanja oziroma improviziranja ob spremljajočih glasbilih, ko s svojim petjem prehaja v trans. Kéli je zaradi snemanja in kasnejše turneje sploh prvič zapustil domačo regijo Adrara.

Tako kot smo navajeni pri drugih tuareških glasbenih izdelkih, je bila plošča Imidiwen posneta tako rekoč v živo, brez posebnih studijskih prijemov. Pred kratkim je bila tudi uspešno predstavljena na dvomesečni koncertni turneji po Franciji in Švici, že pred tem pa je bila deležna širše promocije v tem delu Evrope. Chauffeur in ted delet, kot je neuradna tuareška različica imena skupine, počasi a vztrajno pridobiva poslušalstvo preko koncertov tudi drugod po celini. Plošča Imidiwen pa je izdelek zrele skupine, ki jasno izpričuje, da so se dolgoletna prizadevanja v smeri organskega povezovanja tako raznolikih glasbenih svetov bogato obrestovala.

Janez Pirc