CHESTERFIELD KINGS

Psychedelic Sunrise

Wicked Cool Records, 2007

Chesterfield Kings vse od leta 1983 vztrajajo pri raziskovanju in restavraciji garažnega rock'n'rolla šestdesetih. Že od svojih začetkov so zvesti »Vox« kitaram, »vintage« ojačevalcem, »fuzz« pedalom in drugim pripomočkom, ki so bili značilni za zlato obdobje garažnega zvoka, toda vztrajne rockerje iz New Yorka bi morali dojemati nekoliko bolj večplastno. V svoje ustvarjanje so uspeli vključiti psihedelijo šestdesetih, »surfovsko« melodičnost, zvok Stonesov, kanček punkrockovskega uporništva in obilico rhythm'n'bluesa. Vse te slogovne prvine so do sedaj raziskovali v svojih različnih obdobjih, ki so jih zabeležili na osmih studijskih albumih. Napredek njihovega zadnjega albuma Psychedelic Sunrise je ravno v združevanju vseh navedenih različnih obdobij. Chesterfield Kings so bili vse od začetkov zelo pozorni na svoje aranžmaje in spremljevalne vokale, kar je tudi nesporna kvaliteta njihovega zadnjega albuma. Otvorijo ga absolutno psihedelično, s skladbo Sunrise (Turn On), v isti smeri nadaljujejo tudi s skladbo Rise And Fall, vendar se psihedelija večkrat prekine z odločnimi vložki rhythm'n'bluesa in celo popa. V ostrejših, bolj rockovsko in bluesovsko naravnanih skladbah, Kingsi resnično blestijo. Vložki klaviatur, orglic in drugih instrumentov so dobrodošlo oplemenitenje njihovega glasbenega izraza. Gonilni sili benda še vedno ostajata vokalist Greg Prevost in basist Andy Babiuk. Zvok Andyjeve baskitare je na tem albumu resnično nekaj presežnega. Poleg omenjenih še v zasedbi vedno vztrajata tudi zelo natančen bobnar Mike Boise in slogovno raznolik kitarist Paul Morabito. Fantje so se snemanja lotili v svojem newyorškem studiu, ki je opremljen z vsemi potrebnimi »vintage« igračami. Še bolj pomemben je podatek, da je za mešanje zvoka poskrbel Ed Stasium. Spomnimo se ga lahko po sodelovanju z Ramones ali Talking Heads. Psychedelic Sunrise je v zadnjem času gotovo eden od boljše produciranih garažnih rock'n'roll albumov. Vsi instrumenti so zabeleženi izjemno jasno in prepričljivo, posnetki niso popačeni niti na enem samem mestu. Razveseljivo je, da se tudi v spekter garažnega rock'n'rolla vrača miselnost, da tudi za ta žanr ni dovolj dobra zgolj nizkoleteča produkcija. Album ponuja spontan kolaž zgodovine garažnega rock'n'rolla, v dvanajstih skladbah.

Brane Škerjanc