JOHN FAHEY

Yes! Jesus Love Me

Takoma Records, 2007

O Faheyju v naši reviji bolj poredko pišemo. Sam se k njemu vedno znova vračam, kljub temu da njegovi glasbeni viziji včasih ne morem ravno zbrano slediti, za nameček pa je Faheyjeva diskografija skoraj nepregledna in človek ne ve, kje bi se pridružil glasbenikovi odisejadi. Njegove albume potem spravim, a čez leto ali dve si znova zaželim slišati, kako je na glasbo gledal Faheyjev glasbeni um. Med najbolj nenavadne in menda tudi najslabše prodajane plošče za založbo Takoma sodi pričujoča izdaja, kljub temu da odpira nove glasbene horizonte, ki so bili tudi pričujočemu glasbeniku včasih velika neznanka. Večkrat v karieri namreč ni vedel, kam naj se obrne, a prav ta zmedenost ga je delala drugačnega od raznih posnemovalcev, ki so skušali pretvarjati zgodovino glasbe in, denimo, oponašali že pozabljene stare zvoke s plošč bluesa, countryja in bluegrassa – treh idiomov, ki tvorijo trikotnik, znotraj katerega je muziciral, a je vedno tudi silil ven. Fahey se je v stare posnetke raje poglobil le na ravni poslušanja in vsrkal le tisto, za kar je vedel, da bo lahko zaigral. Mogoče v tem tiči jedro njegove samosvojosti.

Najbolj znana plošča Johna Faheyja nosi naslov The New Possibility: Christmas Songs For Guitar Soli. Izšla je leta 1968 in je bila tudi najbolj prodajana in po svoje tudi kakovostna znotraj obsežnega in odštekanega glasbenikovega repertoarja. Nanj sem vedno gledal kot na Eugena Chadbourna – popotnika, ki z bendžom počne nekaj takšnega kot Fahey s kitaro, pa naj se ta primerjava zdi še tako nenavadna in za lase privlečena. Fahey je svoj prvenec posnel v cerkvi, svoje plošče pa je potem skoraj redno zaključeval v gospelovski maniri. Čeprav je bila ta plošča posneta v velikem in znanem glasbenem studiu v Santa Monici, si ob poslušanju vedno predstavljam Faheyja v stari cerkvici, kako skesano moli s kitaro v rokah in skuša iz stoletja starih hvalnic potegniti rdečo nit. Bil je dober poznavalec Charleyja Pattona, a je vedel, da njegovega gromkega vokala ne bo mogel doseči, mogoče se je zato skozi celo kariero oklepal kitare in ni pel.

Da ne bo pomote, njegova glasba nikoli bila težko poslušljiva in zatežena, bila je le inovativna in ekscentrična. Takšna je tudi ta plošča in ni mi jasno, zakaj jo je širše občinstvo prezrlo, saj gre hitro v uho. Eden izmed razlogov je mogoče v tem, da gre v osnovi za stare hvalnice v kitarski preobleki, poslušalci pa imajo do glasbe, ki izraža kanček odobravajočega odnosa do religije, velikokrat odpor – verjetno zato, ker so siti lokalnih pridigarjev te ali one religije. Na ta način lahko razumemo tudi Faheyjev dekonstrukcijski odnos do starih hvalnic. Med boljše tovrstne podvige, denimo, sodi skladba Lord, I Want To Be A Christian In My Heart.

Jane Weber