JOHN FOGERTY

Revival

Fantasy, 2007

Fogerty je kar nekaj let pripravljal album Revival. Že prejšnji, Deja Vu All Over Again, ki je izšel leta 2003 in je bil eden nosilnih komadov na protibushevski glasbeni turneji Vote For Changes, ki pa je bila vseeno premalo, da bi preprečila katastrofo v obliki ponovne izvolitve gospoda Busha, je nakazoval, da se Fogerty pobira po večkratnih krizah v obliki dihov iz preteklosti: prepirov, sodnij in podobnih zadev. No ja, njegovi solistični albumi so bili vedno na nivoju, a vendar je šele Revival kot celota spet tako močan kot kak Centerfield ali Blue Moon Swamp.

Fogerty je imel vedno preprosto filozofijo: dober rif, učinkovito besedilo, črpanje iz korenin in gremo, fantje! S to filozofijo je konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih v zasedbi Creedence Clearwater Revival (CCR) ustvaril niz prelomnih albumov, ki so ponovno dokazali, da je moč rock'n'rolla v energiji in preprostosti, ne pa zgolj v studijskih čarovnijah in kvazihipijevstvu. Fogerty je bil tudi vedno angažiran avtor; njegova najvidnejša tovrstna pesem iz prvega obdobja je gotovo Who'll Stop The Rain. Deja Vu smo že omenjali, na novi plošči pa je kar nekaj »političnih« referenc, ki poslušalca sicer ne odvrnejo od same pesmi, saj so te zelo univerzalno zapakirane. Uvodna, utopična Don't You Wish It Was True, je čudovita angažirana rockerska pesmica, eden najžlahtnejših Fogertyjevih dosežkov. Vsebuje vse, kar je že v CCR »naredilo« njegove najboljše pesmi: že omenjena rif in preprosto, a učinkovito besedilo, melodičen kitarski solo in sicer ne več tako hrapav, toda še vedno nezgrešljivo visok in močan vokal. Tudi Gunslinger in River Is Waiting sta iz tovrstnega špila; zadnji bi lahko rekli angažiran gospel, podobno kot se to zadnja leta dogaja pri Springsteenu. Broken Down Cowboy je še ena klasičnih countryjevskih balad, za katere bi si moral uradni »country radio« oblizovati prste … Ampak saj vemo, kako je s tem. Večina pesmi zveni, kot bi jih poznali že od nekdaj, kar je tudi sicer odlika klasičnih pesmi. Revival bi lahko bil tudi »best of« Johna Fogertyja – vanj je strnil vse izkušnje zadnjih desetletij, ne umanjka niti samoironija, tudi ena značilnih lastnosti njegovega pisanja: v pesmi Creedence Song se ponorčuje iz lastne legende, It Ain't Right pa je že obligatoren rockabilly; na plošči Deja Vu je bil tak, denimo, Honey Do – oba bi v kakšnih drugih časih že zdavnaj posnela vrsta drugih izvajalcev, nosita pa tudi nepogrešljiv pečat glasbe Carla Perkinsa, ki je na Fogertyja tudi sicer precej vplival.

Upam, da bo Fogertyja turneja ob izidu plošče Revival zanesla tudi v naše kraje ali vsaj v bližnjo soseščino – ta šov bi zares rad videl.

Matej Krajnc