Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matej Krajnc

MERLE HAGGARD

The Bluegrass Sessions

McCoury Music, 2007

Hag je svojo »prvo zaresno bluegrassovsko ploščo« izdal pri založbi Dela McCouryja – je že vedel, zakaj. Sicer gre predvsem za nekatere njegove znane teme, preoblečene v bluegrassovsko obleko, dodal pa jim je nekaj bluesa, kar izzveni precej dobro kot tudi glas starega mačka, ki tudi na tono tobaka ne zveni čisto nič drugače kot tam nekje leta 1966, le da se zdi, da je zadnja leta začel frazirati bolj jazzovsko in bolj po nelsonovsko, kar so mu nekateri pristaši že tudi očitali. Fraziranje gor ali dol, Hag tudi pri sedemdesetih še zdaleč ni povedal vsega, čeprav je treba v isti sapi dodati, da ima v zadnjem desetletju povedati zares veliko zanimivih stvari, vse od plošče pesmi Leftyja Frizzella in nekaterih drugih vzornikov do političnih komentarjev in seveda tudi tradicionalne »honkytonkovske« tematike; stari že ve, preživel je San Quentin, nekaj ljubezni različnih kvalitet in veliko pijače.

Ker je bil Hag (glasbeno) vedno širok človek, se ni čuditi, če je bluegrass tokrat povezal z belim bluesom, s pesmimi Jimmieja Rodgersa (ki mu je nekoč posvetil cel album) in bratov Delmore. Jimmie Rodgers Blues Medley je tudi sicer posrečena in zanimiva ideja, prav tako pa preseneti (no ja … ali pa tudi ne) glas Alison Krauss v stari dobri Mama's Hungry Eyes; kaj vse se da iztisniti iz že stokrat prežvečenih klasik, če se zna.

Verjetno je res, da je bluegrass pri Hagu bolj »nekaj, kar se trudi biti bluegrass«, kot je zapisal eden od kritikov, pri tem misleč nič slabega, ampak ravno nasprotno: da se Hag ne more vkalupiti v en sam slog, pa naj se še tako trudi. Bluegrassovski »fazon« sicer obvlada, z visokim vokalom vred, na plošči igra Marty Stuart, tu je Carl Jackson in še kdo, a največjo kredibilnost ponovnemu rojstvu starih avtorskih zadev in preostalemu materialu da Hagova predanost, od katere bi se lahko marsikaj naučili predvsem tisti, ki v tem biznisu šele začenjajo. To ni plošča za denar, ampak saj Hag takih že dolgo časa ne dela več, to ga ne zanima. Zanima pa ga, kako iz pesmi Blues Stay Away From Me, ki zaključuje ploščo, narediti nekaj prepričljivega, nekaj, česar s svojimi interpretacijami niso že povedali številni drugi. To je večna lakota, dragi moj, bi rekel Lefty Frizzell.

Matej Krajnc