KING KHAN and THE SHRINES

What Is?!

Hazelwood, 2007

King Khan je svoje kombiniranje različnih glasbenih slogov poimenoval kar »boogalloo rock'n'roll«. S svojo značilno »voodoo« palico, ki je opremljena z mrtvaško glavo, vodi svoj bend in redefinira glasbene slogem, značilne za Stax in Motown. V glasbeni izraz je uspel vplesti uporniške punkrockovske vzorce, ki jih je osvojil že pri svojem prvem, v podtalnih krogih zelo cenjenem bendu, The Spaceshits. To so bila devetdeseta leta, ko je bil samooklicani »Maharadscha soula« še basist. Tretji studijski album te številčne horde »boogalloo rock'n'rolla«, What Is?!, nam ponuja Khanove The Shrines v dobri formi. Sicer je povsem jasno, da King Khan ni tako spreten pevec, kot so bili na primer v svojih najboljših časih njegovi vzorniki James Brown, Curtis Mayfield ali Screamin' Jay Hawkins, je pa definitivno zelo prepričljiv performer in izkušen vokalni kričač. Zvočna celota albuma deluje, kot da bi King Khan svojo zasedbo prestavil v kakšno garažo iz šestdesetih let. Produkcija je sicer zelo razločna, definirana in tudi precej glasna, vendar očitno namerno tudi zelo nostalgično usmerjena v preteklost. Skladbe so med seboj zelo različne. Slišimo lahko prav vse, od garažnega rock'n'rolla, omenjenih soulovskih navdihov, sprehode v psihedelijo do rhythm'n'bluesa in celo folk rocka. Vključevanje pihal in trobil je v tem primeru bolj prepričljivo, kot je bilo na preteklih Khanovih albumih. Da je Sun Ra dodobra vplival na zvok The Shrines, dokazuje tudi vzdevek njihovega saksofonista, ki se je poimenoval Ben Ra. Drugi saksofonist je Big Fred Roller, na trobenti se trudi Till Timm, izstopa pa tudi odličen basist Riddiman, ki je zaslužen za prepričljiv »groove« celotne zasedbe. Od starih mojstrov ostaja v zasedbi tolkalec Ron Streeter, ki je svoje čase igral tudi s Curtisom Mayfieldom, Steviejem Wonderjem in Alom Jaerraujem. Bobne na zadnjem albumu še vedno obvladuje John Boy Adonis, instrumentalno zasedbo dopolnjujeta še multiinstrumentalist Simon Woyan in Hondo Swilley. Za vizualno nadgradnjo skrbi na koncertih tudi »go-go« plesalka Bamboorella. Opraviti imamo torej s pravim big bandom, ki dosledno reinterpretira pozabljene popularne glasbene sloge iz šestdesetih.

Brane Škerjanc