KATJA KONVALINKA, ANDREJ ZUPAN, DARJA MLAKAR

Pastir na skali – Shepherd on the Rock

KUD Prepih, 2007

Da se srečata klarinetist in pianist, ni nič nenavadnega (npr. Zupan-Pucihar – glej ploščo Pocket Music – ali Sodja-Kaučič). Če se srečajo klarinetist, pianistka in sopranistka, pa je to že večja »eksotika«, toliko bolj, če posnamejo ploščo samospevov. Tokrat so se našli trije že kar stari znanci svojega »instrumenta«: sopranistka (sicer tudi pianistka) Katja Konvalinka (gotovo je še vedno svež spomin na Zaljubljen v tri oranže iz leta 2006, kjer je pela princeso Ninetto, intenzivno pa se ukvarja tudi s samospevom), klarinetist Andrej Zupan in pianistka Darja Mlakar (s Katjo Konvalinka sodelujeta že krepko prek deset let). Svojo skupno ploščo so naslovili po znamenitem samospevu Franza Schuberta (op. post. 129 D 965), ki je nastal leta 1828 prav v zadnjih mesecih skladateljevega življenja (objavljen pa je bil šele leto in pol po njegovi smrti). Schubert, ki je bil prvi pravi veliki mojster samospeva, jih je napisal preko 600, toda prav ta je najbolj znan in najbolj priljubljen. Pastir na skali je tudi prva in gotovo najmočnejša skladba na plošči, 11-minutna mojstrovina, v kateri se izvrstno izkažejo vsi trije sodelujoči. Kot je bil verjetno tudi skladateljev namen, se sopran in klarinet pomakneta nekoliko bolj v ospredje, klavir pa igra predvsem vlogo hrbtenice, a je ta vseeno tudi sama po sebi močna in neodvisna. Osrednji del programa na plošči (ki je sicer – kako osvežujoče! – zastavljen zelo pestro in raznoliko) sestavljajo skladbe slovenskih skladateljev: Premišljevanje Alojza Ajdiča ter dva cikla, Spomini Pavla Šivica ter Tri slovenske pesmi Petra Kopača. Te so po značaju precej bolj intimno-introspektivne, kar je jasno čutiti tudi iz rahločutnih izvedb, so pa večinoma tudi precej bolj disonančne narave, kot piše tudi v spremnem besedilu plošče, so »preplet ljudske preprostosti in sodobnejših kompozicijskih pristopov«. Programska struktura plošče tako dobi obliko nekakšnega konkavno zarisanega dramaturškega loka.

Ploščo zaokroži cikel Sechs Deutsche Lieder – Šest nemških pesmi, op. 103 Louisa Spohra, ki je bil tudi tisti znameniti violinist, ki je okrog leta 1820 iznašel danes nepogrešljivi podbradek. Tu imamo priložnost slišati več klarineta in Zupan se – čeprav to sicer ni njegovo »primarno« področje – odlično izkaže kot tankočuten komorni glasbenik, vešč tudi pristopa po principu Klangenfarben.

Plošča Pastir na skali je toliko bolj dragocena tudi zato, ker je samospev v našem umetniškem prostoru precej redko zastopana in izvajana, sploh pa snemana zvrst, zato je bodo njeni ljubitelji nedvomno zelo veseli. Gotovo jih ne bo razočarala.

Tine Vučko