BASSEKOU KOUYATE and NGONI BA

Segu Blue

Out/Here Records, 2007

Prvenec Bassekouja Kouyateja, že dalj časa cenjenega mojstra igranja na n'goni, tradicionalno zahodnoafriško protokitaro, je ena od tistih plošč z aktualno afriško glasbo, ki so – kot kaže vrsta podatkov in dogodkov – najbolj zaznamovale glasbeno ponudbo tega geografskega in kulturnega porekla v letu 2007. Zato je že samo podatek, da je to njegova prva lastna plošča, dovolj, da bi pritegnil. Ob poslušanju pa prevladajo njene mnoge druge kvalitete. Bassekouja Kouyateja smo najbolje spoznali kot soigralca Alija Farke Toureja v njegovem zadnjem obdobju. Z njim je posnel tudi njegov zadnji album Savane. Zaradi tega sodelovanja je tudi zaslovel ter dobil priložnost za lasten »izstop« v mednarodno glasbeno javnost. Zagotovo zaradi njega pa se je znašel tudi kot sodelavec njegovega sina Vieuxa Farka Toureja pri nekaterih skladbah, uvrščenih na prvenec omenjenega, ki je še en presenetljiv album lanske zahodnoafriške ponudbe. Med najbolj svežimi odmevnimi sodelovanji pa je zagotovo nastop na novem albumu Youssouja N'Dourja Rokku mi roka. Pri tem ne smemo pozabiti, da je že v poznih 80. letih prejšnjega stoletja sodeloval v skupinah in na snemanjih mojstra kore Toumanija Diabateja, nekoliko pozneje pa tudi pri projektu ameriškega glasbenika Taj Mahala; in še bi lahko naštevali. Ob vseh teh vrhunskih prispevkih je končno tu tudi njegova mojstrovina. Tako njen izbor za album leta v referenčnem glasbenem mesečniku fRoots ter hkrati nominacija za nagrado Radia BBC3 za svetovne godbe za leto 2007 med albumi in med afriškimi izvajalci ne čudita več.

Za svoj prvi samostojni diskografski projekt se je Bassekou temeljito pripravil. Ne le, da je zanj odbral zares vrhunski nabor avtorskih in tradicionalnih skladb iz svojega repertoarja, zanj je tudi sestavil novo in zelo posebno zasedbo. Dostopni viri namreč ne poznajo primera, ko bi nastopal ali snemal kvartet n'gonijev, Bassekou pa se je odločil prav za takšno zasedbo, ki ji je potem dodal še pevki in tolkalca, k izvedbi posameznih skladb pa je povabil vrhunske goste, znane malijske glasbenike. Kvartet n'gonijev je sestavljen po sorodnem modelu, kot so sestavljeni godalni kvarteti v evropski klasični glasbi: prvi n'goni igra Bassekou, ki občasno poprime še za n'goni ba, ki bi ga lahko po njegovi vlogi primerjali z violo, drugi n'goni igra Oumar Barou Kouyate, n'goni ba igra ves čas Moussa Bah, basovski n'goni pa Andra Kouyate. Prva pevka je Ami Sacko, predvsem na malijskem prizorišču že zelo cenjena pevka, ki je tudi Bassekoujeva žena. Druga je manj poznana, Ma Soumano. Zraven sta še igralca na kalabaš in na druge perkusije. Med gosti se zvrstijo malijske legende: Zoumana Tereta, Kasse Mady Diabate in Lobi Traore ter še nekateri manj poznani instrumentalisti. Producentka je bila Lucy Duran, izkušena angleška poznavalka zahodnoafriške godbe, publicistka in že prej večkrat producentka. Posnetki so v celoti nastali v Bamaku, v studiu Bogolan, dodelali pa so jih v londonskem studiu.

Vsebina albuma je vrhunsko uravnotežena v obeh plasteh: instrumentalni in sporočilni. Če o tem za prvo jamči že poslušanje, o drugi lahko razbiramo iz vzorno in podatkovno bogato zastavljene spremne knjižice, v kateri je ob drugih zgodbah predstavljena tudi vsebina posameznih pesmi. Tudi tu se Bassekou izkaže kot poznavalski častilec izročila, ki pa ga spretno vpenja v sodobnost in se tako pronicljivo opredeljuje do aktualnih dogodkov. Tudi izraznost skladb na albumu ima pester razpon, saj sega od zelo tradicionalno zvenečih instrumentalov, tematsko sodobnih griotskih komentarjev do izvedbeno živahnih skladbic – v eni takšnih z naslovom Banani zaslišimo celo zvoke električne kitare Lobija Traoreja – ter do pravega pop hita z naslovom Ngoni fola, v katerem Bassokou pokaže svoj transžanrski pristop v vrhunski, čisto kitarski igri, še bolj presenetljivo pa v preprostem spremljevalnem elementu – ploskanju, ki takoj spomni na flamenko. Ne manjka niti pesem, posvečena preminulemu Aliju Farki Toureju Lament for Ali Farka.

To je album, pri katerem bi lahko opisovali posebnosti in izzivalne domislice (skoraj) vsake skladbe z njega. A zagotovo najbolj prepriča s svojo magično celovitostjo. Podobno kot pred leti Afel Bokoum je Bassekou Kouyate s to ploščo stopil iz sence Alija Farke Toureja, hkrati pa svojo mojstrovino postavil kar ob bok takšnim albumom, kot je na primer tudi Alijev Savane.

Zoran Pistotnik