Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SZILARD MEZEI QUINTET

Cerkno

Leo Records, 2007

Priložnosti, kot je tale, nam niso dane ravno pogosto. Ne le, da imamo opraviti izjemno svežo ploščo – Cerkno je v Angliji izšla šele kakšen mesec pred koncem lanskega leta – ponuja nam tudi presenetljivo svež koncertni posnetek. Ta je namreč nastal 20. maja lani na mednarodnem festivalu jazza v Cerknem, kar pomeni, da je na izid čakal samo dobro leto, in takšna ažurnost je nedvomno pohvale vredna založniška odločitev. Prav kraj nastanka pa nam ponuja tisto najbolj dragoceno: priložnost, da koncert, na katerem smo bili (vsaj) nekateri prisotni, podoživimo še enkrat (in po prvih poslušanjih sodeč, vsaj nekateri med nami potem še velikokrat) ter da na ta način preverimo tedanje navdušenje, ki je bilo naš neposreden odziv na z odra slišano. Ali je takrat doživeti ustvarjalni akt »v živo«, pristrižen za vpetost v prostor in za vidno razsežnost, v njegovi »zamrznjenosti« na nosilec zvoka kaj izgubil? Ali glasbo, ki je takrat nastala, po letu dni osredotočeni zgolj nanjo slišimo kako drugače? In še kaj v zvezi s tem. Zanimivi dodatni nastavki razmisleku o slišanem, za katere boste nekateri sicer prikrajšani. Jasno, tisti, ki se boste ob poslušanju albuma prvič srečali s takrat odigranim. A tudi vi boste imeli po svoje prednost, ker se boste seveda takoj srečali samo z glasbenim potencialom ponujenega. Tudi v tej dvojnosti možnega poslušanja je dodatna intrigantnost tega albuma.

Szilard Mezei je izjemen violinist madžarsko-vojvodinskih korenin, ki se je sicer na tem koncertu odločil, da bo uporabil samo violo. V zadnjih nekaj letih je njegova mednarodna reputacija bliskovito zrasla in to je že njegov drugi album za cenjeno angleško založbo v dveh letih. Leta 2006 je v Cerknem nastopil prvič, lani pa je bil ponovno tam kot gost zanimivega ameriškega klavirskega tria, ki sta ga vodila basist Joe Fonda in pianist Michael Jefry Stevens. Ponovno je prepričal o svojih izjemnih izvajalskih, tokrat še posebej improvizatorskih sposobnostih. A poznavalci njegovi izvajalski virtuoznosti postavljajo ob bok kot povsem enakovredno njegovo skladateljsko delo. In tudi sam se ima za skladatelja, saj je avtor obilnega repertoarja skladb za različne jazzovske in komorne zasedbe, pa tudi za plesne in gledališke predstave, filme in druge umetniške dogodke. Prav sožitje vseh treh razsežnosti njegovega dela pride do izraza v posnetku, ki ga vsebuje album Cerkno. Posnetek je razdeljen v enajst njegovih skladb, ki jih izvede sam z eno svojih že nekaj časa stalnih zasedb, s kvintetom; in ker gre za koncertni posnetek, je seveda njihova izvedba izrazito odprta, z obilnim prispevkom improvizatorske nadgradnje, kar se združeno utelesi v enem izmed najbolj prepričljivih ustvarjalnih aktov v polju sodobnega jazza, ki smo jih slišali v zadnjih nekaj letih. Čeprav njegove osrednje izvajalske vloge ni mogoče preslišati, so mu bili pri tem v odlično pomoč izvrstni sodelujoči vojvodinski glasbeniki: basist Ervin Malina in bobnar Istvan Csik, s katerima sicer veliko nastopa tudi v triu, ter pianist Milan Aleksić in pihalec Bogdan Ranković, čigar basovski klarinet je ob »temni« violi zagotovo dodal posebno prepoznavno barvo skupnemu zvoku te zasedbe.

In če se vrnem k uvodnim vprašanjem: ponovno poslušanje tega ustvarjalnega akta v (tokrat) njegovem »zamrznjenem« bivanju, ki pa za razliko od neposredne koncertne izkušnje omogoča teoretično neskončno ponovljenih, delnih, analitičnih in podobnih izkušenj, ni v ničemer okrnilo ali spremenilo moje percepcije njegove prve koncertne pojavnosti. Nasprotno, utrdilo je prepričanje, da smo bili takrat priča dogodku z izredno močnim ustvarjalnim nabojem. Moje navdušenje nad tem, kar nam je ponudil Szilard Mezei s svojimi soigralci tistega poznega cerkljanskega večera, ostaja nespremenjeno in prepričan sem, da ga bo vsako ponovno poslušanje, ki je z izidom tega albuma zdaj omogočeno, samo še krepilo.

Zoran Pistotnik