NEYLER and TANBURLAR

Mizrabin Nefezi

Kalan Muzik, 2007

S tem albumom se selimo v Turčijo in predstavljamo projekt, v katerem se je »uzvočila« izjemno izpeljana sprega tamkajšnje tradicije in sodobnosti. Naziv ansambla Neyler and Tanburlar bi lahko prevedli kot »Nejisti in tanburisti«, tj. igralci na neje in na tanbure. Pri čemer je nej seveda značilna tradicionalna bližnjevzhodna piščal, skozi stoletja razvita v briljanten instrument, tanbur pa je seveda naziv za eno izmed značilnih turških brenkal tistega tipa, ki bi ga lahko najbolj na splošno uvrstili med dolgovrate lutnje, in ima seveda cel kup izpeljank. Naziv dobesedno povzema osnovni instrumentarij zasedbe, ki ga sestavljajo trije neji in dve tanburi. K njim pa moramo dodati še dva tolkalca, tako da je zasedba v osnovi sedemčlanska. Vendar ne v vsem poteku tega glasbenega dogodka, saj izvedbo posameznih skladb nagradi še petčlanski zbor, v katerem se gostujočemu pevcu pridružijo štirje od omenjenih sedmih instrumentalistov, in ti z vokaliziranjem zvočnega toka oplemenitijo celotno podajanje izbranega klasičnega gradiva. Gre za projekt dveh vrhunskih turških mojstrov svojega glasbila, igralca na nej Aziza Senola Filiza in mojstra tanbure Birola Yayle. Oba sta cenjena mojstra turške klasične glasbe z obilno samostojno glasbeno kariero. V minulem desetletju pa sta ob pogostih medsebojnih srečevanjih tipala po zamisli o skupnem projektu in tam nekje leta 2005 se je porodila ideja, da ga bosta zastavila zgolj na kombinaciji obeh glasbil. K sodelovanju sta povabila še nekaj izvrstnih glasbenikov in tako ponudila še eno vznemirljivo zvočno popotovanje v še vedno slabo poznane meandre klasične turške glasbene zapuščine. Sama pravita, da sta se najprej in predvsem želela preizkusiti v izraznih možnostih, ki jih ponuja kombinacija obeh glasbil v multiplicirani različici. Potem pa je bil izziv tudi v združevanju različnih vrst harmonskih in sploh glasbenih pristopov s sicer dobro znanim klasičnim glasbenim gradivom, v soočanju različnih »osebnih«, avtorskih stilov pri rekonstrukciji tega gradiva, vendar z vzornim ohranjanjem spoštovanja do njega. Nihče se do tega projekta ni lotil njegove obdelave zgolj s kombinacijo neja, tanbure in tolkal. Kaj več bi o tem projektu že težko povedal in za to sta vsaj dva vzroka. Najprej, vsi temeljitejši viri o njegovem nastanku, pomenu in vsebini, pa tudi o dosedanjem delu obeh mojstrov so v turščini. In drugič, opraviti imamo z zares kompleksnim praktičnim iskanjem odgovora na vprašanje, kaj lahko danes naredi vrhunski mojster tradicionalnega glasbila s svojim glasbenim izročilom, s t. i. tradicionalnim ali klasičnim repertoarjem, da bi ga na primeren način vpeljal v sedanjost in ga brez odstopanja od nekih načel približal sodobnemu dojemanju glasbe. Mojstra verjameta, da je njuna ustvarjalna obveznost pripeljati turško klasično glasbo v prihodnost, kar po njunem razumevanju zahteva tako temeljito poznavanje tradicije kot tudi njene nove interpretacije in ustvarjanje novih vsebin na podlagi omenjenega razumevanja. Hrbtenico repertoarja na albumu sestavlja sedem skladb klasičnih turških avtorjev, ena ljudska skladba ter zaključna avtorska skladba Birola Yayle. Potek dogajanja na albumu je v celoto povezan z avtorskimi instrumentalnimi intermezzi, prehodi med posameznimi klasičnimi skladbami ter z ves čas opaznim spoštovanjem tradicije turških sufijev. Tako žlahtna tradicija očarljivo in prepričljivo vstopa v sodobnost. Album je že po svoji zamisli, po sodelujočih glasbenikih in po sami suvereni izvedbi odbranega zvočnega gradiva tako privlačen, da ga zlahka poslušamo vedno znova.

Zoran Pistotnik