RAZLIČNI IZVAJALCI

Los Ritmos del Espejo II.

CGT, 2007

RAZLIČNI IZVAJALCI

Los Ritmos del Espejo

CGT, 2000

Plošči v političnem smislu prinašata sodelovanje mehiških zapatistov in španskih anarhosindikalistov. Zato ni čudno, da je takoj na začetku spremne knjižice druge plošče, ki je izšla leta 2007, naveden citat anarhistke Emme Goldman, ki pravi: »Če ni mogoče plesati, potem to ni moja revolucija.« Na osemnajst zbranih posnetkov se bodo vrteli predvsem mlajši ljubitelji revolucij. V večini primerov gre namreč za alternativne latinskoameriške in evropske špansko govoreče rockerje, ki podpirajo gibanje Indijancev pod vodstvom Subcomandanta Marcosa v mehiškem Chiapasu. Plošča je najprej izšla v Španiji, v založbi njihove osrednje sindikalne organizacije (CGT), v Latinski Ameriki pa jo je sozaložil argentinski alternativni radio FM de la Calle – 88.1.

Sredstva, zbrana s prodajo omenjene plošče, so namenjena gradnji bolnišnice v zapatistični občini Ricardo Flores Magon v državi Chiapas, s katero španski sindikati sodelujejo od leta 1998 dalje. Doslej so jim že pomagali pri drugih zdravstvenih in izobraževalnih projektih, predstavniki sindikatov pa so ob izidu plošče dejali, da pri tem vedno spoštujejo avtonomijo zapatistične občine, ki sama določa projekte, potrebne pomoči. Tudi sindikati podobno kot zapatisti prisegajo na neposredno parlamentarno demokracijo, avtonomijo in samoupravljanje, pri tem pa poudarjajo, da niso zapatisti, ampak anarhosindikalisti. Med »glasbenimi gverilci«, kot imenujejo sodelujoče na plošči, je nekaj že uveljavljenih glasbenikov in skupin. Na primer Ojos de Brujo, Fermin Muguruza, Raly Barrionuevo, Los de Abajo, Amparanoia in drugi. Sodelujoči so večinoma prispevali že objavljene skladbe na njihovih samostojnih ploščah, v dveh primerih (BKC in Jump'n Jawah Sound System con Juglares) pa gre za skladbi, ki sta bili posneti posebej za pričujočo ploščo in doslej še nista bili izdani. Zgoščenki je priložena knjižica s spremnimi teksti in podatki o nastopajočih, posebej pa je treba omeniti njeno likovno opremo, ki jo je prispeval Juan Kalvellido. V svojih risbah je ponazoril zapatistični boj v Chiapasu.

Plošča je sicer nadaljevanje projekta, ki se je začel leta 2000. Prvi del plošče Los Ritmos del Espejo so tedaj izdali v nakladi 6000 izvodov. Ta projekt se začne kar s Subcomandantom Marcosom in njegovim pismom Don Emilianu. Gre za pismo, v katerem ga Marcos obvešča, da se tudi po njegovih bojih iz časov mehiške revolucije ni spremenilo nič. Tako kot tedaj tudi danes veleposestniki kmetom in Indijancem kradejo zemljo, ampak v ljudstvu še vedno ostaja dostojanstvo, zato so se tudi uprli krivicam in niso tiho. Marcosovo pismo ob spremljavi kitarista Alfonsa Ariasa prebere Rogerio Silva. V nadaljevanju se zvrsti velik del predvsem španskih novodobnih glasbenikov in skupin, ki aktivno podpirajo zapatiste v Mehiki. Posebej zanimiv je posnetek portugalskega pisatelja Joseja Saramaga, Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki prav tako ob glasbi Alfonsa Ariasa prebere svojo kratko zgodbo o tem, kako so indijanski otroci slogan Emiliana Zapate o zemlji in svobodi začeli pripisovati kar pesniku Garcii Lorci. Cilji te plošče so na ovitku jasno navedeni. Najprej gre za popularizacijo zapatističnega gibanja, poleg tega pa so zbrana sredstva namenili za konkretne zapatistične projekte na področju izobraževanja, zdravstva in komunikacij.

Na drugem delu plošč Los Ritmos del Espejo II. je zaradi časovne omejitve izpadlo kar nekaj skupin, ki so prispevale glasbeno gradivo. Tega je toliko (gre za 11 izvajalcev), da lahko v kratkem pričakujemo še tretji del.

Obe plošči sta seveda več kot le plošči različnih izvajalcev, sta tudi nov kamen v mozaiku protiglobalističnega boja mehiških Indijancev. Avtorji projekta namreč med drugim pišejo, da so hrana, zdravje, pravica do dela, zemlje, strehe in informacij univerzalne pravice, za katere ne bi smel biti prikrajšan noben človek na našem planetu. Njihov boj za enotnost zato nima mej in pregrad jezikov, kultur, spolov ali rase.

Marko Jenšterle