SABA

Jidka (The Line)

Riverboat Records/World Music Network/Jazz and Blues Ploščarna, 2007

Do pred kratkim je bilo o sodobni somalijski glasbi po svetu slišati sila malo ali bolje rečeno nič, dokler ni iz Kanade prišel glas tam živečega raperja somalijskega rodu, K'Naana. Njegovemu prvencu in uspešnemu nadaljevanju v obliki koncertnega albuma pa je pred nekaj meseci sledila nova vzhajajoča zvezda iz te najbolj vzhodne države na afriški celini, Saba. Pevka in igralka Saba Anglana je svojo prvo ploščo posnela s pomočjo glasbenih prijateljev v Italiji, kjer živi že od otroštva. Njen album Jidka ponuja posebno glasbeno mešanico somalijskih ritmov in jezika z močnimi primesmi zahodnjaškega popa ter afriškimi začimbami z različnih koncev tega kontinenta.

Takšna slaba prisotnost in produkcija somalijske glasbe ne more čuditi, saj je v večinskem delu te dežele na afriškem rogu državljanska vojna stalnica že vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil z oblasti vržen diktator Siad Barre. Že v času njegove vladavine so bili glasbeniki oziroma njihovo ustvarjanje preganjani, tako da praktično vsa pomembna imena somalijske glasbe danes srečamo živeče v diaspori po različnih koncih sveta. Položaj je soroden tudi nekaterim drugim državam v soseščini, kot sta na primer Etiopija in Sudan, ki se v zadnjem času preko nekaterih obetavnih glasbenikov spet vse bolj pogosto pojavljata na zemljevidih svetovnih glasb. Saba je bila rojena staršem etiopskega in italijanskega rodu v Mogadišu, glavnem mestu Somalije, a že v rani mladosti se je bila njena družina zaradi neznosnih razmer pod Barrejevo diktaturo primorana izseliti v rodno domovino njenega očeta, Italijo. Tam se je Saba v preteklih letih uveljavila predvsem kot igralka v eni od televizijskih serij, vseskozi pa je ohranjala močne kulturno-jezikovne stike oziroma vezi s somalijsko diasporo. Njen glasbeni prvenec je tako skoraj v celoti zapet v jeziku njenega rodnega okolja, mogadiškem dialektu, kot tak pa glasbeno-vsebinsko pomeni njen simbolični povratek v domovino, ki je sicer drugače ne more obiskati, poleg tega pa je tudi odraz njene večplastne osebnostne identitete.

Tehnično gledano je Jidka relativno kratek album, na katerem je prisotnih ducat ravno tako kratkih in večinoma zelo spevnih skladb. Le-te sestavlja sicer relativno minimalističen nabor glasbil, ki pa so uporabljena v zelo izvirnih kombinacijah, v pravem ravnotežju med akustiko in elektroniko. Temeljni vzrok za to je velika raznolikost kulturnih okolij, iz katerih prihajajo glasbeniki v Sabini spremljevalni skupini, bazirani v Italiji. Predvsem je glasbi na plošči dal velik pečat pevec, kitarist in tolkalec kamerunskega rodu, Tatè Nsongan, ki je bil ob Sabi soavtor številnih skladb. Pri pisanju glasbe in nekaterih instrumentalnih podlagah ter produkciji je imel veliko vlogo Fabio Barovero, drugače bolj poznan po svojem delovanju v skupini Banda Ionica. V Sabini zasedbi se najdejo med drugimi še korist senegalskega in pevec gabonskega rodu. Poleg avtobiografskih besedil, ki se nanašajo predvsem na njeno rodno okolje, skladbe pojejo še o travmah od vojnih razmer razbrazdane Somalije in prisilnih migracij, ki so sledile temu. Saba je pred kratkim v Italiji objavila tudi avtobiografsko novelo, občasno pa napolni odre s svojo koncertno zasedbo. Njen prvenec Jidka je nadpovprečen izdelek, ki svoje jedro odpre šele lep čas po tem, ko poslušalec podleže prvim igrivim melodijam. Na njeno ustvarjanje v prihodnje vsekakor velja biti pozoren.

Janez Pirc