TOMMY TATE

I'm So Satisfied

Ko Ko Records, 2007

Če boste vprašali poznavalca soula, kdo so najbolj pomembni kultni heroji soula, vam bo skoraj gotovo omenil Tommyja Tata. Lahko ga namreč uvrščamo med pevce, kot so Sam Dees, George Jackson in Phillip Mitchell. Tate je nekaj posebnega zaradi svojega izjemnega avtorskega talenta. Za nameček pa mu je prav v takšnih osebnih izpovedih uspelo izraziti bolečino. To je torej glasba z neslutenim patosom, ki ga je včasih tudi v soulu težko srečati, saj ga po navadi prekrijejo kičasti aranžmaji.

Tatu so v glasbenem poslu delali krivico, saj je v več kot štiri desetletja dolgi karieri izdal le 50 posnetkov kot pevec vodilnega glasu. To dejstvo nikakor ni v skladu z njegovim talentom, ki se kaže tudi v pričujoči zbirki 20 posnetkov. Sicer pa je v glasbi tako, da na kvantiteto hitro pozabimo, tisto dobro in srce parajoče, če si privoščim malce patetike, pa ostane v spominu. Glasbena industrija je tudi kriva, da je bila glasba tega pevca dolgo zaklenjena v arhivih. Mene osebno je nanjo opozoril kolega z Japonske, kjer izdajajo tudi v Evropi in ZDA popolnoma neznane posnetke – včasih kar cele albume, ki jih v najboljšem primeru lahko kupite po dokaj visoki ceni. Najbolj so me prepričale tiste skladbe, ki jih je Tate posnel s skupino Isaaca Hayesa – The Movement. Prav neverjetno je, da je ta žal na pol neznani pevec iz dna duše iztisnil toliko odličnih pesmi in kljub prezentnemu glasu ostal druga violina založbe Ko Ko, ki je največ denarja, namenjenega promociji, vložila v kariero Lutherja Ingrama. Tate torej ni bil deležen podpore, ki bi ga morebiti ponesla na glasbene lestvice, a je vseeno ostal pri založbi sedem dolgih let. Leta 1977 je skoraj izdal album I'm So Satisfied, a je šef založbe Johnny Baylor zaprl trgovino, tik preden je šla plošča v »tisk«. Isto se je zgodilo tudi s skladbo If You've Got To Love Somebody, ki bi bila verjetno prava klasika modernejšega soula. Že njena demoverzija je namreč krožila med ljubitelji južnjaškega soula.

Tudi ta plošča zgovorno kaže, kako blizu sta si bila soul in blues, in na to navidezno mejo včasih kar pozabimo, denimo takrat, ko obravnavamo blues v sorodstvu z jazzom. Seveda so vse te meje med žanri zelo odprte. Za nameček je Tate snemal tudi za založbo Stax kot vodilni glas skupine The Nightingales in tudi ti posnetki so do nedavnega sodili v blindirane arhive. Meni najljubša je kajpak skladba I'm So Satisfied, naslovna tema, v kateri je Tate iztisnil iz svojega glasu še zadnje atome in nazorno pokazal, koliko bluesa je preposlušal kot nadobubnež – bluesa, ki mu ga je uspelo preliti v soul, če se malce poigramo s temi idiomi in diskurzi, ki se velikokrat oblikujejo proti volji glasbenika in občinstva!

Jane Weber