KLEMEN TERAN in 19. NOVEMBER

Manjkajoči člen

Samozaložba/Sanje, 2007

Tudi pri nas je vse bolj v modi interdisciplinarno podajanje umetnosti: da poleg knjige izide še zgoščenka, da morda nastane gledališka predstava, da se na koncertih tudi bere in tako naprej. Zdi se, da ljudem ni več dovolj samo plošča ali samo knjiga. S čimer seveda ni prav nič narobe, edino prav je, da se umetnosti povezujejo in prepletajo; saj se je to dogajalo že v preteklosti, že pred dvajsetimi in več leti, a zdi se, da se je v zadnjih dveh letih in pol prav zares razmahnilo in da ob vedno slabši prodaji nosilcev zvoka umetniki seveda vse bolj razmišljajo, kaj bi še storili, da bi bilo njihovo delo opazno na čim več ravneh.

Projekt Klemna Terana in skupine 19. november je izšel v samozaložbi, kot se takim, »nekomercialnim« projektom rado dogaja in je v teh časih skorajda nujno, če hočejo, da sploh kaj izide. Gre za uglasbene pesmi iz pesniške zbirke Klemna Terana, ki sta ji novo razsežnost dala glasba in nastopi. Zasedba naj bi se prvič zbrala ob predstavitvi zbirke. Teranova besedila praviloma niso dolga; nekaj jih je sicer malce daljših izjem. Njihova glasbena preobleka je raznolika, a kot besedila vedno nadvse intimna, bodisi malce bolj šansonska, rockerska ali jazzovska bodisi se te zvrsti zlivajo ena v drugo in nazaj, kar prispeva k zvočni raznolikosti. In ja ... intima Klemna Terana je lahko nežna in odločna (Ne boj se raniti), lahko je tudi kruta in preplet obojega v isti pesmi (Snel z vrvi, Skrivnost lizunskega nasmeha). Njegovo menjavanje razpoloženj lahko kdaj zmoti, prehodi iz najnežnejšega v profano so lahko kdaj preostri, lahko pa tudi ne, vendar je to stvar umetnika. Zdi se, da Klemen Teran ve, kako in kaj piše, čeprav bi nekatera besedila lahko bila še boljša, če bi jim posvetil še nekaj več časa (Samo človek sem, Snel z vrvi). No ja, temu navkljub je daleč daleč nad vsem, čemur danes na večini radijskih postajah namenjajo prostor in čas.

Matej Krajnc