Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: BIGor

TIDE

Nothing to Lose

Cela pametna založba, 2007

Domača skupina Tide se ni predstavila kot nedolžna s prvencem Seven Days, s katerim se je pojavila na sceni leta 2005. Z globalnim, korporativnim alternativnim rockom, premazanim z grungeovsko epiko, izpiljenimi numetalskimi kitarami in nabrušenim industrijskim rockom, v katerega so se prikradle tudi obvezne balade, je strmela na vse štiri strani sveta, še posebej pa v smeri domačega mainstreamovskega piedestala. Njena sofisticirana ostrina je bila za dosego cilja le preradikalna, vendar se je s številnimi nastopi na študentskih zabavah in prireditvah, kjer so zavohali vonj arenskega rocka, ter s pomočjo dobre propagandne službe znašla na radijskih valovih in televizijskih kanalih ter se prebila tudi do gostovanj na straneh rumeno obarvanih slovenskih tabloidov. Čeprav pušča vtis, da s tem nima kaj izgubiti, ji je, sodeč po novem albumu, takšen milje več kot škodoval.

Tehnično nesporno dobro podkovana zasedba žanje, melje in obrača sluzaste rockovske vibracije in balade. Brez posebnega avtorskega žara se nam predstavlja kot konservator rockovske estrade. Srečujemo se s še enim slovenskim primerkom, ko je čisti tehnicizem pokopal domišljijo, vedrino, neposrednost in čutnost opevanega rocka. Roko na srce! Ob takšni plošči brez pomislekov pritrdim tistim, ki pravijo, da je rock pase, avt! Konserviranje neštetokrat obrnjenih rifov in konservativno posnemanje velikih rockerjev-vzornikov, kot sta Slash in Lenny Kravitz, so prenovljeni Tide na drugem albumu prezačinili z baladnim glamurjem Bon Jovija, Bryana Adamsa, Def Leppard, ki ima veliko potenco, da te spravi ob pamet, če že prej ne ugasneš CD-predvajalnika. Tide imajo na novem albumu bore malo mladostniškega naboja, vihravosti, nagajivosti, ostrine. Morda so res dozoreli kot ljudje, vendar se je njihov glasbeni potencial razpršil v nepotrebnih sladkih solažah in že prav osladno lepljivih rockovskih popevkah, s katerimi obračajo novo stran v svoji karieri. S predelavo Kick Out The Jams pa le še utrdijo prepričanje, da so ji zgoraj našteti sweet rockerji bližje od surovih protopunkerjev MC5. Morda sploh ni tako slabo imeti takšno rockovsko skupino doma, saj je lažje ločiti »kreativo« od »konservative«.

BIGor