KVARTET SAMA ŠALAMONA, CARLA BLEY THE LOST CHORDS

Cankarjev dom, Ljubljana, 5. 11. 2007

Gostovanja skladateljice in pianistke Carle Bley v Ljubljani niso ravno obetavna novica za domače glasbenike in skupine, ki so z njenimi delile oder. Leta 1996 je v Križankah kot gostja vodila domači Big Band RTV Slovenija, ki se je krčevito in nezainteresirano prebijal skozi njene skladbe. »Naš« orkester preprosto ni razumel. Za njim je razkošno polno in z izjemno dinamiko zazvenel njen veliki orkester. Nazorno je dal v slišanje razliko med zvenom in pristopom svetovnega in lokalnega orkestra. Tudi pri skupnem koncertu komornega kvinteta Carle Bley The Lost Chords in mednarodnega kvarteta mariborskega kitarista Sama Šalamona se za »našega« glasbenika ni izšlo najbolje. Takšne primerjave so seveda zoprne, vendar ravno in situ, se pravi na kraju samem ponujajo najboljše in neizpodbitne primerjave o dometu, držah, pristopih, tvornosti glasbenikov. Skupne delitve odra so že zaradi tega dobrodošle. Samo Šalamon je nadvse priden, obetaven glasbenik, skladatelj in vodja skupin, ki delujejo znotraj jazzovskega polja. V mladostni mrzlici in zagnanosti vstopa v do sedaj najbolj delikatno obdobje. Predvsem ni zapečkar, marveč je kar ambiciozno zazrt v transnacionalen, heterogen prostor današnjega jazza, ki ni preprost. Narobe, prej je zoprn svet institucionalnih in tržnih hierarhij, oblikovnih diktatov, sporov in pregrad med tradicionalisti in naprednjaki. Šalamon po svojih estetskih preferencah in igri nikoli ni bil ne-vem-kakšen naprednjak. Pripada masivnemu osrednjemu toku jazza, ki so ga še posebej pri njem – po poklicu je kitarist – obremenile neznosne (in nemogoče) »kitarijade« mednarodnih ikon jazzovske kitare. Za vrat ga držijo še danes, čeprav so lahko različne smeri igranja in predvsem komponiraja za raznovrstne zasedbe rešitev iz tega položaja. Če pomeni neutrudno komponiranje izhod in prelom z njimi, bo to dobro za Šalamonovo pot. Vendar se kot prepreka postavlja ravno nekaj (ne)predvidljivega, da kljub vsemu nima trajnejše lastne zasedbe, s katero bi lahko vztrajno gradil, celo »zataval« in na tej poti kaj ovrgel. Snemanje albumov z »najetimi« uglednimi tujimi glasbeniki je za naše razmere izjemna reč; krajše mednarodne turneje tudi. Redki so med našimi glasbeniki, ki jim to uspeva. Toda koncert v Cankarjevem domu je nazorno pokazal hibe in zagate. Skupino sicer rešuje izvajalska rutina tubista Michela Godarda in violinista Dominiquea Pifarelyja, vendar zastaja v »branju« partiture. Naravnost povedano, ne igra godbe. Šalamonu se je hkrati začelo dogajati sicer nekaj povsem običajnega glede na njegovo hiperaktivnost in kompozicijske prioritete; izgublja razpoznaven zven, instrumentalno trdnost in gotovost, s katero bi za seboj potegnil bend. Zato je nastop izzvenel anemično, sicer simpatično igrivo v nekaj komadih, ki so premogli nekaj finih strukturnih hakeljcev, ampak nič več od tega.

Za duhovito damo Carlo Bley to ni problem. »Izgubljeni akordi« je kvintet zajetne kilometrine in izkušenj. Izredna, že skoraj pregovorna telepatija med njo za klavirjem in basistom Stevom Swallowom poganja igro tudi tedaj, ko široka glasbena suita zastane v harmoniji ali v pulzu. Pihalec Andy Sheppard takoj ve in zazna, kdaj vstopiti ali se umakniti. Dodatek trobentača Paola Fresuja je barvita krema k igri skupine, ki z mirnostjo, zbranostjo in zavzetostjo »bere« partituro in dodaja jazzovski pulz, ko se skladateljica umakne in zgolj signalizira z obrisi akordov ali melodij. Carlo Bley smo sicer videli že v boljših izdajah, toda njeno suvereno obvladovanje form – naj bo tango, valček ali pritajeni marš – vedno ponudi nekaj zoprnosti, vprašanj, ki pritegnejo, nasmejejo in tudi zdolgočasijo.

S tem se je iztekel dolgoletni niz jazzovskih koncertov v večjih dvoranah v Cankarjevem domu. Obisk v Linhartovi dvorani je bil v zadnjem letu, tudi na tem koncertu bolj tako, dvorana je bila večkrat bolj prazna kot polna. Ali bo trend padanja obiska in mrtvega vzdušja na jazzovskih koncertih rešil novi preurejeni klubski prostor, bomo kmalu videli. Cankarjev dom ima najzajetnejšo redno javno finančno programsko podporo za tovrstne koncerte in programe. Spodobilo bi se, da so temu primerni tudi učinki – obisk, počutje občinstva, program – ter izkazana zavzetost kulturne ustanove pri predstavljanju takih godb.

Ičo Vidmar