Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

FESTIVAL VSE MEJE

Gradiška ob Soči, Italija, od 9. do 11. 11. 2007

BITSHIFT: Sodobna japonska eksperimentalna glasba

Galerija Kapelica, Ljubljana, 13. in 14. 11. 2007

Bil je najbolj razgiban in intenziven teden nove muzike v letu 2007. Prizorišča so bila festival jazza Izzven v Mariboru, festival All Frontiers v Gradiški ob Soči na italijanski strani blizu Gorice in dvodnevna predstavitev sodobne eksperimentalne japonske glasbe s koncertom in predavanji v Galeriji Kapelica na Kersnikovi v Ljubljani sredi tedna. Tako razpršena koncentracija sodobnih in svobodnih godb, ustvarjalcev novega jazza, improvizatorjev, eksperimentalcev, elektrofonikov in drugih undergrounderjev na razdalji borih 200 km je redka. Tule je potrebno pojasnilo. »Nova muzika« je sintagma, ki sva jo pred leti interno zarotniško predlagala s kolegom Mihom Zadnikarjem. Je zgoščen opis tipov muziciranja, ki kombinira »podtokove« glasbenega modernizma, glasbene kompozicije in improvizacije. Obenem poudarja distinkcijo na institucionalni ravni, ki diktira in zamejuje pogoje sodobne glasbene produkcije in tvornosti. Nova muzika se dogaja tam nekje na presečišču med »svobodnim« trgom in subvencionirano glasbeno umetnostjo. Njen robni status je negotov, a kljubuje pritisku časa. Navsezadnje slovenščina premore izraze za označevanje glasbene dejavnosti oziroma muziciranja (glasba, godba, muzika); čemu ne bi izkoristili in poudarili te prednosti pred nekaterimi »muzično prikrajšanimi« svetovnimi jeziki?

V tednu nove muzike je izstopalo nekaj reči. Vse tri omenjene prireditve so bile dobro obiskane, še posebno glede na značaj igranih glasb, ki mu ne moremo pripisati lahkotne dopadljivosti. V Gradiško je prišlo precej poslušalcev iz Slovenije. Stalen pretok obiskovalcev koncertov za italijansko mejo pomeni, da si marsikdo v časih draginje in terorja monokulture vzame čas za godbe, ki mu manjkajo. Pri tem ne gre spregledati privlačne anomalije, da je bil vstop na festival v Gradiški prost. To morebiti v slabo voljo spravlja glasbene prireditelje pri nas, toda obenem je bolj temeljno opozorilo; brez dostopnosti kulturnih dobrin, v našem primeru kreativnih glasbenih robov, ki ne vedrijo v udobju sponzoriranega »umetniškega sveta« akademske kompozije niti v svetu pop komerciale, ni glasbene scene, ki jo tvorijo glasbeniki in občinstvo. Če slednje, naj bo še tako heterogeno in manjšinsko, ne da kaj dosti na reprezentativne prostore in na tam prevladujoče vedenjske vzorce, še ne pomeni, da ga nova muzika – v širokem razponu od klasične kompozicije do svobodne improvizacije in vsega vmes – ne zanima. To je pokazal minuli teden. Podobno velja za glasbenike. Na primer znane violončelistke in interpretke avantgardnih (minimalističnih) skladateljev 20. stoletja Frances-Marie Uitti v Gradiški ni bilo treba posebej prepričevati v skupinsko improvizacijo z newyorškim kitaristom Marcom Ribotom in vodjo festivala »Vse meje« Tulliom Angelinijem, ki je sukal plošče. Kakor tudi šefa trobilskega orkestra Kočani Veliova, ki je v Mariboru odimproviziral skupaj z didžejem Grazzhoppom, ne. Takšne zamisli enkrat lansirajo organizatorji drugič glasbeniki. Ne vžgejo vedno, a v naravi muzike je, da se jo igra z drugimi in za druge. Ker je jazz zgodovinsko najbolj poudarjal ta socialni in življenjski vidik muziciranja, ne čudijo naslavljanja glasbenih festivalov z jazzovskimi, čeprav na njih ne nastopajo skupine, ki glasbeno oponašajo slog Charlieja Parkerja. Paradoks je, da so mu v tem bliže kot pravoverni posnemovalci »džéza«.

Tridnevni festival All Frontiers v Gradiški je ena izmed občudovanja in zavidanja vrednih italijanskih posebnosti. Tam vztrajna skupina glasbenih navdušencev v manjših krajih pridobiva zajetno finančno podporo lokalnih oblasti, različnih fundacij in sponzorjev ter skupaj iznajdljivo spravi glasbeno prireditev z izbornim in dragim programom. Za nameček je vstop prost. Prečkanje vseh ločnic je v funkcionalni krajevni dvorani za tristo in več glav ponudilo pester program mednarodnih komornih zasedb in solistov različnih pedigrejev. Med omembe vrednimi je bil kvartet Gravitas newyorškega pianista Wayna Horowitza. V docela notirano satiejevsko ležernost je prevajal dinamiko jazzovskega muziciranja, a anemično zastal na pol poti. Drugi Newyorčan je bil kitarist Marc Ribot. Njegov solistični recital je sklenjen venec »ponarodelih«, od drznih kitarskih miniatur Johna Zorna, sijajno predrugačenega gospela Charlieja Pattona, klicanja duhov Alberta Aylerja do izzivalnih novih komadov, presenetljivo predvsem na klasični kitari. Strunar še vedno terja daljše privajanje na konceptualno podiranje kitarskih norm, čeprav je bil že v boljši koncertni formi. Duet nemškega pihalca Petra Brötzmanna in japonskega pionirja trušča, kitarista in elektrofonika Keija Haina je bila igra drugačnega reda. Toliko bolj po predhodnem Hainojevem teatraličnem preizkušanju praga slušne bolečine, po čemer slovi. Včasih ni slabo, če avtoriteta »očeta hrupa« umiri nekaj mlajšega prevratnika in v glasbenem dvogovoru umiri njegov prekipevajoči ego. Tedaj se lahko začenja viti godba velikih amplitud in intenzivnosti, hrupnih in liričnih trenutkov. Najbolj blagozvočen je bil kratek nenapovedan duet pevke turškega rodu Saadet Türköz in violončelistke delikatnega lokovanja Peggy Lee. Iz izhodiščne variacije orientalskega napeva sta glasbenici ustvarili doživeto, moderno miniaturo, ki se je vse bolj izmikala navidezni lokaciji in arhaičnosti tam nekje na vzhodu.

Dvodnevna predstavitev zgodovine sodobne japonske eksperimentalne glasbe in njene razdrobljene dejanskosti v Galeriji Kapelica je postregla s predavanji in elektroakustičnim duetom Otoma Jošihideja in Taku Unamija. Japonska je seveda glasbena velesila, z evropske perspektive celo razuzdana, ekscentrična kulturna porabnica vsega, kar prihaja z »Zahoda«. Skrivenčeno podobo so s predstavitvijo glasbenih primerov, posebnostmi formacije japonskih eksperimentalnih robov in konceptualnih rešitev popravljali gostujoči predavatelji in glasbeniki, znani angleški glasbeni publicist David Toop in oba omenjena akterja. Ne čudi, da v državi, kjer je začetek povojnega »tehnološkega čudeža« obeležil rušilni pok atomske bombe, v ozkih kreativnih glasbenih krogih pretanjeno mislijo časovno strukturo glasbe, a obenem opozarjajo na banalne okoliščine nastajanja estetike hrupa ob glasnem individualiziranem poslušanju free jazza v glasbenih kavarnah-poslušalnicah Tokia. Včasih povsem osebno izkustvo in zrel premislek akterja na glavo postavi oddaljeni pogled. To nam je s predavanjem o svojem glasbeniškem zorenju skozi prikaz vplivov in oris scen nazorno pokazal Otomo Jošihide. Kaj vse skozi intimno prakso premišljuje ozek krog elektrofonikov, referenca je bil John Cage in njegova konceptualizacija glasbe kot časovne (in tudi »prostorske«) strukture, je z izbranimi primeri elektrofonskih kompozicij pokazal Taku Unami.

S tem se je zaokrožila tudi vidna navzočnost japonskih glasbenikov v sijajnem tednu nove muzike v naših soseskah.

Ičo Vidmar