IZZVEN

Narodni dom in Kibla, Maribor, 9. in 10. 11. 2007

Lanskoletno mariborsko zvokovno izzvenevanje se je s siceršnjih treh omejilo le na dva festivalska dneva, kar se je navsezadnje glede na izbrane izvajalce in slišano izkazalo za dobro potezo, boljšo, kot če bi se, denimo, organizator trudil zapolniti tri dneve z manj znanimi (in cenejšimi) imeni, a bi v tem primeru gotovo izostala slogovna usklajenost in tudi precejšnja enakopravnost bendov, ki smo jim lahko prisluhnili. Bolj zgoščeno zvočno dogajanje je, kot je v štajerski prestolnici že navada, tudi tokrat vibriralo v manj konvencionalnih frekvencah, tudi takšnih, ki imajo z jazzom skupen, denimo, le princip improvizacije. Slišali smo precej zasedb, katerih početje bi le stežka opredelili enoznačno ali z eno samo besedo, pri pojasnjevanju pa bi se nam gotovo zataknilo, tudi če bi posegli po bolj ali manj modnih zloženkah (postrock, postjazz), saj je prav vsaka takšna zasedba ponudila nek svojevrsten presežek, odklon, ki je kazal na oddaljitev tudi od raznoraznih »post-« poetik; po drugi strani pa smo slišali tudi nekaj na pol uspešnih nastopov, ki so tudi z »napakami« pokazali na tveganost poseganja po eklekticizmu.

V povedano bi uvrstil nastopa zasedb dveh zelo dobrih kitaristov, ki sta po mnenju podpisanega postregla z zares »polovičarskima« nastopoma – v tem smislu, da je bila začetna polovica odlična, zaključna pa daleč od tega. Charlie Hunter je s svojim triom posegel na področje bluesa, rocka, jazza, folka in še česa. Oba spremljevalca sta lepo zraven groovala, predvsem klaviaturist Erik Deutsch, medtem ko se mi je zdel bobnar Tony Mason s precej trdim udarcem ne ravno posrečena izbira za tovrstno jamanje. V slednje se je (v rahlo slabšalnem smislu) namreč prevesil koncert po začetnih zelo posrečenih komadih, kjer je vsak član dobil nekaj prostora, zraven pa so vsi skrbeli za usklajen tok. Kot rečeno, je glasba počasi začela dobivati obliko jam sessiona, a takega, za katerega se ti zdi, da ne boš nič zamudil, če boš vmes skočil na pivo ali dve ... Še dobro, da sta se nastopa, ki sta me najmanj prepričala, zgodila na različne dneve; petkovemu nenavdahnjenemu muziciranju je sledilo sobotno majhno razočaranje z zvoki projekta Christy Doran's New Bag. Neopredeljivi zmesi z vplivi frikovskega rocka (Beefheart, Tom Waits ipd.) je dajal značilen pečat vokal Bruna Amstada, ki je v mikrofon pošiljal vse mogoče zvoke razen petja. Momljanja, vzdihovanja, kričanja, šepetanja so se krasno ujemala s šekastimi ritmi, a se je moje prvotno navdušenje prevesilo v preprosto dolgočasje, saj je bend nastop po nepotrebnem razvlekel in skladbe so začele zveneti druga drugi podobno, da sem si spet zavetje poiskal zunaj dvorane. Rahlo razočaranje nad Hunterjevim nastopom (ki je bil povrhu mestoma zelo slabo ozvočen) je še kako popravil nastop izkušenih jazzistov, naših starih znancev, ki so se prvič pri nas predstavili z novim projektom. Larry Ochs (Rova Saxophone Quartet) je k skupnemu ustvarjanju godbe, ki jo sicer snuje s svojim triom Sax and Drumming Core (Ochs in bobnarja Scott Amendola ter Donald Robinson), povabil japonska gosta: pianistko Satoko Fudži in trobentača Nacukija Tamuro. Na sporedu je bila kajpak krhka, a tudi gromka avantgardno usmerjena jazzovska improvizacija, ki je izkoristila vse prednosti manj običajne zasedbe glasbil ter nas priklenila na stole z občutenim muziciranjem vseh treh solistov in ubranim, ves čas nemirnim ritmičnim podtokom. Ta se je občasno prelil v glavni tok, ko sta bobnarja napela mišice in postregla s poliritimičnim poplesavanjem, povečini pa so bile skladbe ritmično precej umirjene, a bogate z mnoštvom zvočnega brbotanja (Fudžijeva je igrala tudi na sintetizator) znotraj neujemljivih in mestoma precej eteričnih (še zlasti, ko je zadonela trobenta) ekspresij.

Zaključni petkov koncert v Kibli je tudi zapustil malce mešane občutke, a le po »zaslugi« enega člana sicer kar prijetno nabrite posadke Electric Barbarian, ki je v zelo glasni in udarni miks spuščala noro jazziranje na trobenti, popestreno z vihravimi elektronskimi učinki, nič manj odbito skrečanje in oddajanje samplov (DJ Grazzhoppa) ter prelomljene ritme z »živimi« bobni. Manj živ je bil edino električni basist benda, ki je vztrajal pri zelo plehkem zvoku svojega basa in bolj šibkem zvoku, sploh takrat, ko bi moral do konca potrditi in ojačati trde dubovske ritme. Primerek popolnoma usklajenega benda pa smo k sreči slišali že na uvodnem sobotnem koncertu, ki se je prav tako odvil v Kibli. Norveški trio Huntsville (no, kvartet, če štejemo še tonskega tehnika; omenimo le dva morda najbolj znana od četverice: tolkalca in tokrat tudi tablista Ingarja Zacha ter kitarista in tokrat tudi bendžoista Ivarja Grydelanda) je bil resda napovedan kot nekakršen hibrid countryja in indijskih rag, a je bilo v godbi, ki jo je zagnana in v delanje zvoka popolnoma potopljena trojica odigrala v enem samem kosu, zaslediti še marsikaj drugega. Predvsem je razveseljevala zmožnost glasbenikov, da se neopazno priplazijo iz ene zvrsti v drugo ter da iz atmosferske, »zapohane« muzike, polne premolkov ali drobcenih odzvenov, v hipu zdrsijo v hrupno rockovsko brnenje. Ti izbruhi so bili precej kratki in bolj kot na morebitni katarzični razrešitvi je godba Huntsville temeljla na počasnem razvijanju in mreženju zvokov, za katere, če ne bi gledali na oder (ali na zaslon, ki je v gneči prišel še kako prav), ne bi nikoli rekli, da jih proizvajajo le trije glasbeniki. Tako kot se je sobotni večer začel, z odlično skupinsko medigro, proizvajajočo imenitno godbo, se je tudi festival – po že omenjenem nastopu zasedbe Christyja Dorana – sklenil z malone veličastnim zvočnim ognjemetom makedonskega pihalnega orkestra »King« Naat Veliov and The Original Kočani Orkestar. Morda bi veljalo takoj povedati, da so se zdeli posamični solistični vložki bolj jazzovski od marsičesa, kar smo doslej slišali pod to oznako (ne merim le na Izzven), a pravi čar nastopa razgretih makedonskih Romov je bil v skupinskem nenehnem poskakovanju, izmenjavanju neutrudnih ritmičnih kazalcev v zasedbi (tako rekoč mala stotnija tokalcev) in odličnih solistov. Med slednjimi je kajpak izstopal vodja zasedbe Naat Veliov, ki je stregel z ostrimi in prodornimi, a hkrati razdelanimi in zapletenimi melodijami, ki so nas enkrat popeljale stran od ostalih zvokov, drugič pa v vrtinec dogajanja. Ta se je po koncu uradnega dela koncerta nadaljeval kar pod odrom, kjer se je celotna zasedba pomešala med publiko in nadaljevala s tokrat sicer neozvočenim, a vseeno gromkim in nadvse strastnim skoraj enournim nastopom. Da jim ni dovolj, so pokazali veliko pozneje, ko so nekje sredi noči (in bojda vse do sedmih zjutraj!) v Kibli nekateri člani Kočanov improvizirali z drugimi gosti festivala, kot je npr. DJ Grazzhoppa, a žal sem to zamudil. Vsekakor sta bila že njihova koncerta in dodatek v dvorani Narodnega doma ustrezen zaključek Izzvena, ki je tokrat postregel s kar nekaj novimi imeni oziroma projekti, ki bi jih veljalo še kdaj koncertno preveriti!

Mario Batelić