Letnik: 2008 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jože Štucin

VEČER SAMOSPEVOV

Kulturni dom Nova Gorica, 9. 11. 2007

Koncert je »padel« v napačen termin, saj je petek pred martinovim bolj vinsko kot kulturniško uglašen. Toda kljub majhnemu številu poslušalcev (komorni koncerti in recitali bi se vsekakor morali odvijati v mali dvorani, kjer bi bilo vzdušje bistveno bolj »osebno« in domače) smo bili priča vrhunskim izvedbam dveh pevcev, baritonista Gabriela Lipuša in altistke Mirjam Kalin, ki ju je na klavirju zanesljivo spremljal Igor Vičentič. Lipuš je pri nas manj poznan, prihaja pa z avstrijske Koroške. Z glasbo, smo se podučili v koncertnem listu, se ukvarja precej kompleksno: študiral je solopetje, jazz klavir, aktiven pa je tudi kot skladatelj in aranžer. Vsekakor gre za pevca s širokim diapazonom znanj in izkušenj, kar mu je dobro služilo pri izvedbi skladb Alda Kumarja (Tri pesmi na besedilo Srečka Kosovela), Nikolausa Fheodoroffa (Tri pesmi) in Tomaža Sveteta (Tri pesmi na besedila Gustava Januša). Vsi trije skladatelji so vsak na svoj način skušali razširiti meje samospeva, mu odstreti še kakšno izrazno možnost, dodati kanček izvirnosti, poskrbeti za novotarijo. Težko je. Samospev je specifična pesniško-glasbena forma, ki so ji vse mogoče (in ne-mogoče) nadgradnje zagotovili že skladatelji ekspresionizma in drugih slogovnih opredelitev dvajsetega stoletja ter preigrali variante od petja do recitativa, od belcanta do raznih »ekscesnih« oblik izražanja in s tem razširili meje do grotesknih prispodob, ki so vsaj diskutabilne, če že ne pevsko sporne.

Kumar je s Kosovelom ostal zvest svoji inovativni duhovitosti in se ni odrekel prirojeni muzikalnosti. Pri ustvarjanju ga sicer vodi tekst; glasbo vztrajno išče med besedami in metaforami, toda melodiji, kot čutni komponenti, se nikoli ne odreče. Vrata v svet spevnosti, muzike so na stežaj odprta. Zdi se, da vedno bolj. Kumar se hitro bliža oznaki »neoromantik s pedigrejem modernosti«, kar se sicer sliši nekoliko formalistično, a na osnovi slišanih samospevov vedno bolj stvarno. Fheodoroff s svojimi samospevi ni pokazal nič novega, korektno se je vključil v libertinizem sodobnih trendov, ga solidno povzel, toda ostal nekoliko nedorečen in neizrazit. Bolj drzno se je zadeve lotil Tomaž Svete. Za dosego ekstremnih občutij se je naslonil na recitativ, ki, povejmo odkrito, glasbi zgolj nastavlja provokativno ogledalo in deluje anahronistično, zmerom tudi oblikuje zanimive »blodne« kombinacije izrečene in pete besede, pa naj bo še tako vsebinsko podkrepljen. Vse zelo organizirano in dorečeno, a v konkretni izvedbi na momente celo – smešno. Ne zanikamo možnosti, da preračunljivo smešno in s konceptom. Torej: sarkazem, cinizem in zajedljivost!

Za olajšanje in vrnitev v konvencionalni tok samospeva je v drugem delu poskrbela fenomenalna Mirjam Kalin. Njen glas je dominanten in bogat, poln izrazne lepote, tak pa je bil tudi izbor njenih skladb: Marjan Kozina (Iz težkih dni), Uroš Krek (Osem pesmi na ljudsko izročilo). Res škoda, da je koncert z zanimivimi nastavki in prepričljivo izvedbo obvisel v zraku kot nedorečen dogodek nekega (martinovega) petka.

Jože Štucin