GODALNI KVARTET PAIZO

Kulturni dom Nova Gorica, 12. 11. 2007

Drugega abonmajskega koncerta zlepa ne bomo pozabili. Nastopil je namreč godalni kvartet Paizo z Danske, ki je s svežim, toda tankočutnim nastopom marsikomu povrnil zaupanje v klasično glasbo; le-ta je lahko tudi zabavna, polna mladostne prešernosti in vedrine. Seveda bi zgrešili bistvo, če bi v nastopu mladih Dancev (Mikkel Futtrup in Kristine Futtrup, violina, Magda Stevensson, viola, ter Toke Mǿldrup, violončelo) prepoznali samo pulziranje mladosti ob poustvarjanju umetnin Mozarta (Godalni kvartet v D-duru, KV 575), Šostakoviča (Godalni kvartet št. 4. v D-duru, op. 83) ter Carla Nielsena (Godalni kvartet št. 1 v g-molu, op. 13), ravno nasprotno, v resnici gre za izjemen umetniški ansambel, kjer so v prvem planu še vedno koncizna izvedba, popolna reanimacija partiture in strog akademski pristop. Ob vsej serioznosti pa se znajo z glasbo (in iz glasbe) tudi pošaliti, kar v klasični koncept koncerta vnese prej omenjeno prešernost. In ker slednjega ni nikoli preveč, je dogodek še dodatno pridobil na kvaliteti.

Uvodni Mozart je bil lahkoten v tistih detajlih, kjer se od starega mojstra lahkotnost tudi pričakuje, resnejši pa v podajanju, ko se genij za hip obrne vase in pozabi na prislovično radoživost svoje dobe. Glasbeniki so ga podali sproščeno in v sozvočju z vsebino. Kot kvartet so izjemno uravnoteženi: vsi so virtuozi (na podpisanega je še posebno močan vtis naredil violončelist, ki se je do zadnjega zvoka natančno vključeval v celotno zvočno sliko, čeprav je prav njegov instrument v taki zasedbi pogosto pregrob in izstopajoč), nihče nima solističnih »popadkov«, vsi so opremljeni s posluhom za sozvenenje, za skupinsko igro. Vse našteto je prišlo najbolj do izraza pri izvedbi Šostakovičeve velikopotezne stvaritve. Delo je prava mala enciklopedija izraznih možnosti: od presunljivega pianissima posibile, kjer se zvok dotika tišine, do furioznih izbruhov strasti. Dramaturgija skladbe je veličastna, podložena z elementarnimi vzgibi ljudskega ustvarjanja (pentatonske melodije in preproste lestvične gradacije) in oblikovana kot drama z vrhunci in padci. Izvajalski problem pri Šostakoviču je oblikovanje loka, ki poveže vse parcialne izpovedi v celoto, v »romaneskno« tvorbo. Ob tokratni izvedbi pa smo lahko brez zadržkov uživali, kajti lok se je zgodil, celota je zaživela v vsej svoji veličastnosti, ruski genij je bil carsko podan.

Sklepni del je bil obvezna promocija danske ustvarjalnosti. Carl Nielsen je napisal neoromatično poemo, ki se pridružuje klubu všečnih stvaritev, ki ušes ne obremenijo, dobro pa denejo duši in pospešijo pulz. No, slednjega so do prijetnega »infarkta« dvignili dodatki, kjer so glasbeniki ponovno demonstrirali svojo »navihano« in radoživo nrav ter omrežili novogoriško občinstvo.

Jože Štucin