TCHEKA

Glasbe sveta '07, Cankarjev dom, Ljubljana, 22. 11. 2007

S koncertom Tcheke smo v Ljubljani po dolgem času lahko dočakali enega od zelenortskih glasbenih zvezdnikov mlajše generacije v hitrem vzponu, verjetno celo najbolj obetavnega med njimi. Ravno nekaj tednov pred dogodkom je Tcheka, pevec in kitarist s pravim imenom Manuel Lopes Andrade, izdal svoj najnovejši album Lonji (glej Musko, št. 11-12/07), s katerega je zaigral tudi večino skladb koncertnega repertoarja. S svojim triom je upravičil visoka pričakovanja oziroma hvale, ki jih je sprožil že s prejšnjim albumom. Tudi če bi na odru nastopil sam, bi bilo jasno, da imamo opraviti z glasbenikom, ki ponuja izredno samosvoj, svež ter privlačno inovativen slog igranja na akustično kitaro, spremljano z nežnim, a prodornim glasom.

Tcheka je do sedaj že večkrat menjal svoje spremljevalne glasbenike v koncertnih zasedbah. Tokrat je bila ta zastavljena minimalistično – ob njem sta bila samo še tolkalec oziroma bobnar Marcos Alves ter električni basist Lucio Vieirabasse – kar pa je popolnoma zadostovalo za izvedbo izbranih, sicer instrumentalno zahtevnih skladb. Nedvomno je šlo v tem primeru za eno najbolj energičnih zasedb zelenortske glasbe na naših odrih do sedaj in to brez nekaterih ritmov in glasbil, ki smo jih bili navajeni predvsem skozi nastope Cesarie Evore. Skupina je ponudila dinamičen koncert, ki ga je v prvi vrsti označevalo predvsem Tchekino impulzivno petje ter igranje kitare. Slednje je zaradi posebnega perkusivnega načina igranja že samo po sebi ustvarjalo poliritmije, podkrepljene zlasti z Alvesovimi tolkali. Ta je imel v svojem setu posrečen izbor, v katerem je bilo eno najbolj pogosteje uporabljenih tolkal kar kalabaš, ki je, odvisno od načina igranja nanj, nadomestil celo vrsto bobnov. Domiselna kombinacija izbranih tolkal je omogočala navidez enostavne, a kompleksne prehode tempa velikega deleža skladb v intenzivnejšo in hitrejšo ritmiko, poleg tega pa je omogočala veliko prostora Tcheki za njegove kitarsko-tolkalne dialoge z Alvesom. Basist Vieirabasse se je skoraj celoten nastop držal v ozadju s sicer relativno dinamičnim igranjem, a z neklasično vlogo svojega glasbila. Ta je bolj kot ne samo dopolnjevala oziroma podaljševala nekatere Tchekine kitarske fraze, ne pa tudi opravljala konvencionalne ritmične vloge basa, saj sta jo zasedla že prvoomenjena glasbenika. Basist je sicer za nekaj trenutkov prevzel tudi vlogo ritem kitarista, občasno pa tudi spremljevalnega vokalista. Vsi skupaj so ustvarili samosvoj glasbeni prostor, ki je čutno odražal zvočno križišče vetrov s smeri Zahodne Afrike, Evrope in Brazilije.

Skupina je vidno medsebojno vse bolj sproščeno komunicirala in ustvarjala, odziv publike pa je bil temu primeren. Tcheka in njegova zasedba so ponudili iskren ter nezvezdniški nastop, s svojo iskrivo in energično zunanjostjo pa so navdušili občinstvo brez posluževanja že prežvečenih animacijskih trikov. Približno uro in pol dolg koncert je bil zaključen s standardnim in še drugim bisom, kjer se je še drugič odigrala uspešnica z zadnjega albuma, Ana Maria. Tcheka se je z nastopom zelo uspešno izkazal za enega največjih glasbenih upov celotne Zahodne Afrike, na katerega bomo morali biti v prihodnjih letih še zelo pozorni.

Janez Pirc