QUI, MANDELBROT SET

KSET, Zagreb, 3. 12. 2007

Čeprav sem cel mesec načrtoval odhod na koncert ameriške skupine Qui, ki se ji je pred dobrim letom priključil David Yow, pevec nepozabnih Jesus Lizard, se je skoraj zgodilo, da bi zamudil to bližnje srečanje z novim imenom izpod okrilja založbe Ipecac. V zadnjem hipu sem le vskočil v ponujeno prevozno sredstvo in se čez dve uri znašel pred meni zelo ljubim zagrebškim klubom KSET, od koder sem le redko odšel ravnodušen in razočaran nad videnim in slišanim. Tokrat sem bil pred novim koncertnim izzivom. Kljub temu da mi je Love's Miracle, zadnji, drugi album zasedbe Qui, pihal na dušo, je vseeno puščal velik vprašaj, kaj je skupina, sestavljena iz veterana ameriške neodvisne noiserockovske scene osemdesetih in devetdesetih ter mladincev-vzornikov, sposobna uprizoriti v živo, ali je sposobna preseči formulo zvarka-križanca Jesus Lizard in Melvins.

Za uvod v koncertni ponedeljkov večer v KSET-u je poskrbel hrvaški kvartet Mandelbrot Set, ki se idejno poji pri noiserockovskih monstrumih, kot so Killdozer, Jesus Lizard in dobršen del vrle družine čikaške založbe Touch and Go s preloma osemdesetih v devetdeseta leta. Suveren, vseeno preveč suhoparen nastop je dosegel višek s posebnim gostom Davidom Yowom, ki je skupaj s Hrvati odpel eno izmed numer iz dediščine svojih matičnih Jesus Lizard. Z njo se je potrdila ujetost Mandelbrot Set v šablone omenjene šole, ki jo bo skupina po večletni karieri v zaledju hrvaške scene le s težavo presegla in ponudila eksplozijo spontanega in nekontroliranega.

Okoli enajstih zvečer je nastopil trenutek za Qui, ki so svojim hrvaškim kolegom predvozačem takoj pokazali, kako pomembno je fizično utelešenje glasbenega izliva na odru. Pod udarci Paula Christensena so se tresli bobni dobro napetih open. Z vragolijami skozi efekte Matta Cronka, ki spominja na starejšega sina Buzza Osborna iz Melvins, je hreščal in se trgal kitarski ojačevalec. David Yow je po nekajletni odrski abstinenci, ki jo je v zadnjih letih zapolnil z občasnimi gostovanji z Melvins in Shellac ter lani ponovno zbranimi Scratch Acid ob petindvajseti obletnici Touch and Go, teksaškimi predhodniki Jesus Lizard iz začetka osemdesetih let, le našel bend, v katerem se lahko razdaja, bljuva, požira mikrofon, blasfemično kroži in pili lesene podije. V uri trajajočem koncertu se je potrdila upravičenost mojih sumov, da Yow s Qui polni vrzeli pogrešanja norosti ene ključnih zasedb prejšnjega desetletja Jesus Lizard. Še več, nastop je sprožil vprašanje: Kaj mu je tega treba, da ponavlja in oživlja že prežvečeno zgodbo? Če bi bil na njegovem mestu vrstnik kakšnih dvajset let mlajšega kitarista in bobnarja, bi rekli, da se zgleduje pri enem najbolj norih frontmanov, kar jih je iz polpreteklosti rock poznal, tako pa smo z žilavim zvijanjem ostarelega Davida Yowa oživljali tiste radostne trenutke izpred dobrih desetih, dvajsetih let. Qui so dobrodošli predvsem za tiste, ki so bili premladi oziroma so zamudili koncerte Jesus Lizard. Na njih lahko ujamejo košček izpuščenega in potešijo žejo. Artist David Yow pa mora obrniti stran v tem novem poglavju v glasbeni biografiji, kar mu bo uspelo, ko se bo preostali del zasedbe Qui odlepil od golega povzemanja in križanja Melvins in Jesus Lizard.

BIGor