MARZOUG

Glasbe sveta '07, Cankarjev dom, Ljubljana, 8. 12. 2007

Čeprav je na zadnjem koncertu lanskoletne sezone abonmaja Glasb sveta zajetno prvo uro odlično in virtuozno muzicirala tudi italijanska zasedba iz Neaplja Tammurriata di Scafati pod vodstvom Antonia Matroneja, imenovanega O'Lione, so subjekt obravnave tele ocene zgolj alžirski godbeniki Marzoug iz Biskre, ki so nastopili v drugem delu. Nastopa sta se lepo dopolnjevala, ne nazadnje tudi zato, ker naša mati naše morje Sredozemsko zgodovinsko prej povezuje, kot ločuje. Skrajni čas za izgradnjo tistega gibraltarskega mostu in verjetno utopičen, a za človeštvo koristen pomik schengenske meje na Antarktiko, denimo okoli tečaja. Koncert Biskrčanov Marzoug je namreč ostro pokazal, da tudi Sahara prej povezuje, kot ločuje. Severna Afrika je neizpodbitno del Afrike – to je v večji ali manjši meri slišati, videti in občutiti tudi v številnih godbenih stilemih, v Magrebu verjetno najmočneje prav v maroški gnaui, katere sestra je ob tunizijski stanbuli prav alžirska marzuga. Tudi glasbeniki in spremljevalci zasedbe Marzoug radi poudarijo, da je njihova glasba prvenstveno afriška. Čeprav je z odra med nastopom res vela Afrika, ni nič bolj kot iz marsičesa drugega severnoafriškega. Resda pa je bil ob Hasni Bešariji to eden prvih in redkih magrebskih koncertov pri nas, kjer smo jo lahko začutili v samem jedru izročila, ne le v nadgradnji, referenci ali za dodatek.

Druga stvar, ki jo Marzoug radi poudarjajo, so dude, imenovane šekva, in sicer kot solistično glasbilo, ne le kot spremljava. Je že res, da imajo nenavadno lepoto, izjemnost in čar in da so za utrinek izvrstno pokramljale z glasom, a vendar je meni osebno ves čas manjkal glas kot vodilno in prvo solistično glasbilo, ki vse usmerja. Mladi pevec, ki nosi del te vloge, odkar je Marzoug zapustil prejšnji, verjetno močnejši glas in vodja, nalogi še ni povsem kos. Ima sicer glasovni potencial in nekaj tehnike ter šarma in tudi poguma, vendar bo preteklo še mnogo zvokov, preden bo lahko postal šikh, modri starec, ki daje z mogočnim glasom smer in vezivo radostnemu rajanju tolpe tbelistov (bobnarjev) in karkabistov (tolkalcev) pod vodstvom meha šekva na poti v trans. Morda nameravajo Marzoug glasu odvzeti vodilno vlogo in jo dodeliti šekvi, ki jo že ima v repertoarju zanjo, ne pa tudi v repertoarju divanov in drugih tradicionalnih pesmi, ki jih izvajajo. Vprašanje je, ali bo funkcioniralo. Tokrat namreč ni povsem, deloma je bil morda res kriv, kot so potožili tudi Marzoug, ubit zvok v akustično neprimerni dvorani za glasbe odprtih prostorov pod zvezdami, pa tudi tistih nekaj mikrofonov, ki so jih imeli, ni bilo najbolje ozvočenih. Bojda so v edini pesmi z gembrijem nanj tudi brenkali, ne le bobnali, a ni bilo nič slišati.

Osebno sem pogrešala tudi občinstvo kot nujno dodatno glasbilo, čeprav je avditorij zagreto sodeloval in priploskaval ter bil na koncu, ko so godbeniki šli medenj, tudi ves na nogah. Toda priploskavanje ob glasbah divanov in procesij, ki so druženje glasbenikov in prisotnih par excellence z zabrisano mejo med enimi in drugimi, je dokaj zahtevna umetnost, tudi zato nekatere zasedbe vozijo s seboj na koncerte in snemanja po deset vajencev, da na odru priploskavajo, pripevajo ter vzklikajo, ker se le tako razvije resnični zven teh godb. Morda bi lahko Marzoug in drugi premislili o tem, da občinstvo za začetek naučijo zares priploskavati, kajti čeprav je umetnost za nepoznavalce zahtevna, verjetno ni toliko, da se ne bi dala za silo priučiti do konca koncerta. In verjetno bi tudi slovenski avditorij po desetih takšnih koncertih postal prav mojstrski vajenec.

Za konec je treba povedati, da smo kljub naštetim malenkostnim pomanjkljivostim doživeli še en res izvrsten, radosten in vznesen koncertni dogodek, kakršen rad prevzame, odnese in zanese. Hvala za koncert – ter na svidenje na novem divanu!

TC Lejla Bin Nur