SUE CONWAY and VICTORY SINGERS

Cankarjev dom, Ljubljana, 18. 12. 2007

Vedno sem si želel biti rojen na jugu ZDA nekje v tridesetih letih 20. stoletja. Na to sem se spet spomnil, ko sem v Gallusovi dvorani poslušal Victory Singers. Zadoščala bi že Linhartova, ampak pustimo to. Moram sicer priznati, da me sam začetek koncerta ni pretirano navdušil; z ušesi sem začel striči, ko je alfa in omega Victory Singers in ena najbolj spoštovanih čikaških glasbenic Sue Conway začela peti staro evropsko hvalnico How Great Thou Art, ki jo je pred davnimi desetletji Stuart K. Hine prevedel in priredil, izvajal pa jo je vsak, ki je kaj pomenil v gospelu – in v skoraj vseh drugih glasbenih zvrsteh. Medgovori med pesmimi so bili tipično patetično gospelovski, taka je pač navada pri teh zasedbah; pri How Great Thou Art se je v vseh odtenkih vokala Sue Conway pokazalo bogato izročilo Mahalie Jackson. Koncert se je tako zame prav začel nekje tu, predvsem pa pri zelo pentekostalni, doživeti izvedbi tradicionalnega gospela Didn't It Rain.

Če odmislim nekatere rahlo preveč pocukrane hvalnice, so bili zame naslednji vrhunci koncerta: O Come All Ye Faithful, spet precej jacksonovska Silent Night, s to razliko, da smo slišali vse kitice, mogočna izvedba O Holy Night – obe sta bili izvedeni solistično, da so do svojih točk prišli še nekateri drugi člani zasedbe – nakar so spet kompletni Victoryjevci zagrmeli Emanuela in uradni del koncerta zaključili z Go Tell It On The Mountain. Sodelovanje občinstva je pri tej pesmi postalo prav zabavno – pesem smo vsi poznali in že od začetka peli zraven, dva osebka pa sta se opogumila in šla »pomagat« celo na oder. Sue Conway je zelo vzpodbujala tovrstno sodelovanje in res je »bistvo« izročila gospela v kongregacijskem smislu prav to – da sodelujejo vsi.

Po Mountain je bilo seveda jasno, da se Sue in Victoryjevci kar tako ne bodo izmazali. Za čisti konec smo dobili tisto, kar sem nekako slutil že na začetku; Victory Singers so me namreč ves čas spominjali na Edwin Hawkins Singers in res so udarili Oh Happy Day. Sue Conway se je, kot že pri Mountain, zdelo zelo zabavno, da to pesem poznamo. Verjetno bo to predvsem zasluga New Swing Quarteta in tudi oddaje Janeta Webra z rednimi tematskimi gospelovskimi oddajami. Kljub temu da so Happy Day peli temnopolti pevci, ki jim ta pesem pravzaprav »pripada«, ne bo te pesmi, vsaj po mojem mnenju, nihče nikoli zapel bolje in bolj doživeto kot Oto Pestner in konec. Ko enkrat slišite njegovo izvedbo z NSQ na istoimenski plošči iz leta 1984, so vse druge izvedbe, vključno s tisto s Hawkinsi, Golden Gate Quartetom in Mahalio, precej daleč zadaj. Tako pač je. Oh Happy Day je dvorano dokončno dvignila na noge, solistično minuto pa so doživeli tudi člani spremljevalne zasedbe, predvsem bobnar je čisto podivjal in ostal tak še v drugem delu čistega konca, v pesmi This Little Light Of Mine.

Priznati moram, da sem slišal že boljše izvedbe gospela, tako hvalnic kot božičnih in tradicionalnih spiritualov. Malce sem se tudi začudil, ko sem prebral, da so Victory Singers že dolgo najboljša tovrstna gospelovska zasedba, saj vsaj zame skupaj niso delovali tako prepričljivo kot posamezni člani, nekateri deli repertoarja so bili ali preveč patetični ali premedli, nekatere pesmi so, predvsem na začetku, služile bolj za razkazovanje vokalov kot za občutenje, vendar so omenjeni vrhunci koncerta poskrbeli za to, da se je zadeva izravnala. S koncerta sem odšel zadovoljen in potem doma poiskal Elvisa in Golden Gate Quartet.

Matej Krajnc