Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Vesna Ocepek

Atahualpa Yupanqui

Ob 100-letnici rojstva

Življenje in delo največjega predstavnika argentinske glasbene folklore, ljudskega glasnika tišine in samote, ki je svoje popevke hranil s poezijo in preprostostjo vasi in hkrati vstopal v enigmatična vprašanja, ki jih odpira univerzum.

Atahualpa Yupanqui se je rodil 31. januarja 1908 kot Hector Roberto Chavero Aramburo v Pergaminu, provinci Buenos Airesa, na prostranem območju med argentinskimi pampami. Mati je bila gospodinja baskovskega rodu, oče preprost železniški delavec, potomec indijanskih staroselcev, ki je menil, da v življenju potrebuje le štiri konje in voz knjig. Kot potomec mešanih staršev je Atahualpa v krvi nosil tišino mestica in baskovsko žilavost. Rojen v podeželskem okolju, med konji in kravami, mu je bil prvi učitelj veter in prva glasba zvok ostrog. V otroštvu je skozi popevke kmetov in zvok njihovih kitar odkril čudežni svet glasbe. Vaški duhovnik ga je kot majhnega dečka poslal študirat violino, a ko je učitelj odkril, da namesto klasičnih del nanjo igra folklorno glasbo, ga je za vedno odslovil. Z devetimi leti je z družino obiskal Tucuman, kjer je odkril »področje najlepših zamb, kar jih premore zemlja«. Tu je prejel prve inštrukcije kitare pod vodstvom mojstra Bautiste Almirona in ta instrument je postal njegov življenjski sopotnik. »Kitara z vso svojo lučjo, žalostjo, potmi in dvomi, z jokom in svitom, sestra moje krvi in moje nespečnosti, kitara za vedno!« opisuje ljubezen v avtobiografiji El canto del viento (Napev vetra). Očaran nad lepoto Tucumana se je vanj vračal vse življenje in pokrajini, njenim ljudem ter živalim posvetil številne pesmi: Luna Tucumana, Nostalgias Tucumanas, Adios Tucuman, Zamba del Grillo, La Tucumanita, La Pobrecita itd. Pri 13 letih je zamenjal revščino, milonge in lepoto podeželja za meščansko okolje, številke in knjižnice; v tem času je izčistil in dopolnil vplive španske poezije (Gongora, Lopez de Vega, Quevedo) in Cervantesa s filozofijo Nietzscheja in Schopenhauerja. Z 18 leti je prvič prišel v Buenos Aires s svojo kitaro in pesmimi iz argentinske folklore. Začel je romati po vsej državi in preučeval avtohtone kulture in ljudsko glasbo ter se hkrati spoznal s poezijo Nerude in Lorce. V začetku 30. let je posnel prve pesmi, inspirirane v ljudski glasbi. Leta 1931 je bil udeležen v spodleteli vstaji proti bratom Kennedy, zato je bil prisiljen za tri leta zbežati v Urugvaj. V 40. letih je začel delovati kot pisatelj in objavil prvi knjigi, Piedra Sola (Samotna skala, 1941) in Aires Indios (Indijanski vetrovi, 1943). Leta 1945 je vstopil v komunistično stranko. Takrat sta mu pripadnost komunizmu in kritičnost do peronizma onemogočila javno delovanje; nastopi in interpretacije njegovih tem so bili prepovedani. Leta 1949 mu je komunistična partija omogočila turnejo po evropskih komunističnih deželah: Madžarski, Češkoslovaški, Romuniji in Bolgariji. Ob povratku se je ustavil v Parizu, tam je očaral francosko pevko Edith Piaf, ki ga je povabila k sodelovanju na koncertih. S tem se je začela njegova slava v Evropi. Že leta 1950 je prejel nagrado pariške akademije Charles Chross za najboljško folklorno ploščo leta. V Parizu je vstopil v krog najpomembnejših umetnikov in kulturnikov tistega časa (Eluard, Aragon, Picasso) ter spoznal tudi ljubezen svojega življenja, klasično pianistko Nenette. Pariz je tako postal njegova domovina, in čeprav je ljubil Argentino, ni čutil nostalgije po njej. »Ko se mi stoži po moji zemlji, primem kitaro in zemlja je tu, moja pokrajina je z mano. Imam zemljo, imam reke, imam gozd, pampe nosim s seboj.« (RTV España, 1977).

Ko je dosegel uspeh v kulturnih krogih Evrope, se je spremenil v enega največjih glasnikov svetovne folklore in živi simbol mladine tistega obdobja. Številne pesmi so postale simbol za svobodo, kot so Guthriejeva This Land Is Your Land, Seegerjeva We Shall Overcome ali Dylanova Blowing In The Wind. V 60. letih je začel turneje po Japonski in Bližnjem vzhodu, kjer je spet dosegel vidno priznanje. V istem obdobju je uredil svoje najpomembnejše literarno delo, El Canto Del Viento. V 60. letih je njegovo delo postalo znano po vsem svetu, glasbeniki nueva cancion, kot je Mercedes Sosa, so posneli njegove skladbe, vključen je bil tudi v fenomen cancion protesta. S tem je še narasla njegova priljubljenost med mlajšimi ustvarjalci, med katerimi je postal znan pod vzdevkom Don Ata. Leta 1967 je prejel nagrado argentinskega folklornega festivala v Cosquinu, 1968. in 1969. pa znova nagradi pariške akademije Charless Chross za najboljšega tujega glasbenika. Tem je sledila še serija nagrad v Argentini, drugih južnoameriških državah, Evropi in ZDA. Umrl je leta 1992 v francoskem Nimesu, a pokopali so ga na njegovi domači zemlji, v argentinskem Cerru Coloradu.

Atahualpa Yupanqui je kreolsko glasbo povzdignil v kategorijo visoke umetnosti. Posnel je okrog 350 registriranih pesmi in dosegel slavo med vsemi družbenimi razredi v Argentini in po svetu. Koncepte in estetiko klasične glasbe je prevedel v ljudsko, izobražen kot klasični glasbenik se je odločil igrati kot kmet. Nikoli ni opustil preprostih ljudskih oblik, milonge, zambe, chacarere, vidale. V njegovih pesmih lahko vsakdo najde, kar želi: protest (Minero Soy), politiko (El Arriero), pokrajino (Chacarera De Las Piedras), zen budizem (El Cielo Esta Dentro De Mi) itd. Srečujemo vprašanja, ki se lotevajo razmišljujočega v nočeh brez spanca, o osamljenosti, pritožbah revnih in brezsposelnih, prizorih iz težkega življenja na podeželju, vedno pa je prisotna tematika povezanosti z zemljo in vaškim okoljem. Edina pot, da vstopimo v svet bratstva in enakosti, je, kot pravi, skozi povezanost z zemljo, skozi to, da razumemo, kaj pomeni zemlja za človeka. Vse, kar tvori človeka in kulturo, je vpisano v načinih, kako se človek povezuje z zemljo in naravo, z drugimi ljudmi in s svetim. Kultura je skupna zavest o vrednotah in vas vrednoti zemljo, človeka in sveto drugače kot mestni človek. V drevesu vidi zaščitnika, prijatelja, ki daje senco za skupne zabave in pitje mateja, ki simbolizira prijateljstvo. Mestni človek pa v njem vidi ekonomsko vrednoto, meri, koliko lesa lahko dobi iz njega, opazuje ga kot vir zaslužka. Vaški umetnik v poetsko-glasbenem univerzumu posluša pogovor kamnov in napev reke, občuti galop konjev v gorah, ceni modrost pokrajine, občuti njeno srce. Občuduje horizonte neskončnega in skrivnost, ki se mu vedno izmika. To so osnovne stvari naše biti in naše koncepcije sveta. Napev prihaja iz notranjosti, je pod glasom. Pred napevom pa je polno zvokov gozda, neskončnosti, tisočletnih zvokov. Pravi avtorji pesmi so veter in kmetje. Zgodbe vetra in zemlje, ki izražajo občutja anonimnih kreolov, pripadajo vsem in nikomur. Zato imajo univerzalno vrednost. Odkriti temelj vasi je odkriti univerzalnega človeka.

Atahualpa je tako vaški pesnik in hkrati glasnik univerzalnega. Ostaja kreator in interpret individualizma, ne da bi opustil, kar pripada vasi. Je človek zemlje, skupnosti, ki najde svoje življenje v singularnosti, njegova umetnost je njegova lastna in hkrati umetnost njegove vasi. Vas mora biti v srcu, pravi – šele to naredi pesnika in pisatelja. Njegovi največji prijatelji ostajajo konji in ptice, gore in reke, zemlja in veter, tišina in samota. V njegovi intuitivni pesniški modrosti, za katero je narava simbol, se izraža metafizična dimenzija realnosti. Atahualpa jo občuti in posreduje skozi literaturo, napev in zvok kitare. Da bi ga analizirali, ga moramo poslušati, saj njegova glasba v najbolj polni obliki združuje našega duha s svetom, polnim neskončnega. Okolje pesmi je pragozd, poln starodavnih melodij, kitara je njen tempelj, glasba pa ena redkih stvari, ki lahko rešijo svet.

Atahualpa Yupanqui je bil karizmatična in misteriozna osebnost, ki je med vsemi argentinskimi ustvarjalci izkazoval najglobljo pesniško občutljivost. Vse življenje je hodil po samosvoji poti, nikoli se ni ničemur uklanjal in nikoli ni žrtvoval umetnosti politiki. Ni iskal ne slave ne denarja (med drugim je zavrnil nastop v Teatru Colon), skušal je le posredovati to, kar je čutil, da je ali da bi moralo biti življenje. Z delom in skromnostjo se je približal idealu anonimnosti, ki ga je povezoval s folkloro: »Čudovito se je čutiti razumljenega, slišati nekoga, ki prepeva tvojo pesem, ne da bi vedel, kdo je avtor,« pravi v enem od intervjujev, »neprecenljivo je, ko ti nekdo, ki poje tvojo pesem, pravi – ta pesem je od tu, iz vasi, prepeval jo je moj oče.« (RTV España, 1977).

Skrivnost njegove glasbe in poezije je v tem, da je povedal stvari povsem preprosto. Jasnost in preprostost sporočila omogočita, da najgloblje in najtežje resnice o življenju vstopijo v srca ljudi. Bil je glasbenik in poet, a hkrati duhovni vodja, ki je ljudem kazal pot svobode in kako živeti življenje. V njegovem delu je vedno prisotno sporočilo – njegovo ime, psevdonim Atahualpa Yupanqui, ki ga je prevzel v mladosti, v staroselskem jeziku quechua pomeni »osebo, ki prihaja iz daljnih krajev, da bi nekaj povedala.« Atahualpa, tisti, ki prinaša sporočilo, je v globokem pesniškem in glasbenem jeziku učil, kako se povezovati z drugimi, s svetim in z naravo. Osnovno sporočilo njegovega življenja in dela je bilo ustvarjati svobodo in posredovati najboljše, kar imamo, drugim. A kljub temu ni bil pridigar, vedno je spoštoval tujo svobodo in nikoli ni poteptal individualnosti drugega – preprosto nam je kazal pot, ki nam jo kaže tudi narava, če se znamo umiriti in ji prisluhniti.

Njegovi ideali – rezoniranje o naravi, preprostost, samota, tišina, univerzalnost in neskončnost, ki se vedno izmika – približujejo njegovo poezijo naukom zen budizma. »Soy silencio, y nada mas,« pravi (Sem tišina in nič več kot to).

Vesna Ocepek

Viri:

Atahualpa Yupanqui: El canto del viento. Buenos Aires: Ediciones Honegger, 1965.

Fernando Boasso: Tierra que anda: Atahualpa Yupanqui, historia de un trovador, Buenos Aires: El Corregidor, 1993.

http://video.google.com/videoplay?docid=-1285573610793356399

http://www.folkloredelnorte.com.ar/literatura/viento.htm

http://www.raicesargentinas.com.ar/Notas/biografias/yupanqui.htm