Brian Eno and David Byrne

Ponovno srečanje

Ko je v javnost pricurljala novica, da sta po 27 letih ponovno združila moči Brian Eno in David Byrne, smo takoj pričakovali nadaljevanje njunega malodane revolucionarnega izdelka My Life In A Bush Of Ghosts. Zbirka pesmi Everything That Happens Will Happen Today na videz nima veliko skupnega s preteklim dosežkom, ali pač?

Če so pričakovanja ob dotiku studijskega čarovnika Briana Ena vsakič le nehvaležna ugibanja, ima David Byrne trdneje določeno vlogo. Pravzaprav se je vlogi pisca pesmi in pevca prvič odrekel prav na plošči My Life In A Bush Of Ghosts, medtem ko je širšo priljubljenost in prepoznavnost nedvomno dosegel z vodilnim položajem v skupini Talking Heads. Po drugi strani Briana Ena ni mogoče tako enostavno ujeti: spisek njegovih vlog je dolg in razvejan, prav tako je fascinantna vrsta njegovih ključnih posegov, takih, ki še danes ostajajo v zavesti kot prelomni, vplivni, odmevni. Če ga ne bi na podzemni postaji v Londonu slučajno pocukal za rokav Andy Mackay, saksofonist pri Roxy Music, in mu ponudil mesto za mešalno mizo, bi verjetno postal predavatelj na kakšnem angleškem kolidžu. Tako pa je skoraj po naključju postal glasbenik oziroma, kot se rad sam označuje, neglasbenik. Takoj ko so Roxy Music postali velika atrakcija, jih je zapustil in se raje osredotočil na studijsko delo. Pod vplivom »bleščavega« rocka je v prvi polovici sedemdesetih let objavil tri samostojne plošče (Here Comes The Warm Jets, Taking Tiger Mountain, Another Green World) in leta 1977 Before And After Science, na kateri najdemo pesem King's Lead Hat, anagram imena Talking Heads. Brian Eno resda ne spada med sto najboljših pevcev v popu ali rocku, zaradi svežega pristopa k aranžmajem in produkciji pa so zgodnja vokalna dela še vedno na spisku obveznih. Sledilo je njegovo ambientalno obdobje. Anekdota pravi, da je v stanju med spanjem in bedenjem v bolnišnici slišal oddaljene zvoke in rodila se je zamisel o glasbi kot zvočni kulisi. Komaj se je ustoličil za botra ambienta, že ga je k sodelovanju povabil David Bowie. Svoje je prispeval k t. i. berlinski trilogiji, albumom Low, Heroes in Lodger. A ne kot producent, ampak soavtor pesmi in instrumentalist. Kakopak, Bowie je na teh ploščah povzemal duh razdeljenega mesta in Eno mu je bil tu v veliko pomoč, predhodno je namreč že sodeloval z nemškima skupinama Cluster in Harmonia. Ta ambientalno-elektronski pristop je najbolj razviden v instrumentalnih skladbah albumov Low in Heroes.

Takoj ko je sklenil sodelovanje z Bowiejem, je praktično postal peti član newyorške skupine Talking Heads. Prvotni načrt je sicer predvideval le dvotedenski postanek v New Yorku, tam naj bi produciral album Fear Of Music, a je v Združenih državah ostal šest mesecev. V New York je namreč prišel v času burnega klubskega dogajanja, ko se je zgodil prelom z rockovsko preteklostjo in so se začele odpirati nepredvidljive smeri. Tu že nastopijo Talking Heads, ki so sicer tvorili jedro dogajanja v klubu CBGB, a kot bivši študenti umetniških kolidžev so bili vedno nekoliko odrinjeni od pravovernih rockovskih skupin Patti Smith Group, The Ramones in Richard Hell And The Voidoids. Kot antipod razprodaji protagonistov v CBGB se je zgodila nova scena, t. i. no wave. Klube po južnem Manhattnu so zasedle skupine, ki so razbile še zadnje šablone rock'n'rolla, nekatere pa začele uvajati močno diletantsko, plesne poliritme, jazzovsko improvizacijo, repeticijo in hrup. Brian Eno se je takoj ponudil za produkcijo znamenite kompilacije No New York, na kateri so zbrane štiri poglavitne skupine no wava. Toda pomembnejši je bil širši kulturni šok, ki ga je Eno doživel v Združenih državah. Pritegnila ga je množica srednjevalovnih radijskih postaj, ki so širile lokalne kulturne posebnosti daleč čez meje posamezne ameriške zvezne države. Privlačili so ga predvsem čustveno vzneseni verski govori, pridige, petje in molitve. Vse to je vestno snemal na kasete in hranil za bližnjo priložnost. Ta se je ponudila kaj kmalu, takoj po koncertni predstavitvi plošče Fear Of Music, ki se je je kot gostujoči član Talking Heads udeležil tudi sam. Na tej daljši koncertni ekskurziji sta Byrne in Eno dokončno zbližala svoja zanimanja, predvsem zadnji je okužil Byrna z glasbo Fele Kutija, in ker so ta presegala okvire početja Talking Heads, je bil samostojni projekt logična izbira.

Posnetki za ploščo My Life In The Bush Of Ghosts so nastajali v več fazah. Najprej so snemali v New Yorku, tam je nastala ritmična zasnova, podobna tisti na takratnih ploščah Talking Heads. Pomembna je bila odločitev, da Byrne na tej plošči ne bo pel, ampak bodo namesto tega vključeni odlomki verskih obredij oziroma govorov, ki jih je Eno hranil na kasetah. Ustvarjalca se tu nista ozirala na vsebino, ni jima šlo za izpostavljanje določenih idej oziroma vsebin (konec koncev so bile izjave iztrgane iz konteksta), ampak za čustveno komponento nagovorov. Poleg tega je poliritmična zasnova kar klicala po vključitvi odlomkov/samplov najširših kulturnih področij. Resda nista bila prva, ki sta na »pop« plošči uporabila t. i. sampel in sploh eksperimentirala z magnetofonskimi trakovi, a zaradi relativno dobre prodaje album pogosto označujejo za revolucionarnega. Približno istočasno so se v Angliji in preostali Evropi podobni postopki izkazovali skozi t. i. industrijsko glasbo (na drugem koncu, v Sheffieldu, je v domačem studiu tria Cabaret Voltaire nastajalo podobno delo, dvojni maksi singel 2x45), z Jamajke so svoj vpliv širili dub reggae producenti, na newyorški klubski sceni pa so zavladali belski funkovski in sploh plesni hibridi (Liquid Liquid, Material, ESG …). Plošča My Life In A Bush Of Ghosts je kot skupek postopkov, ki so se rojevali v undergroundu, napovedala razcvet hip hopa in ne nazadnje svetovne glasbe (world music). Ker popularna muzika leta 1980 še ni vstopala v digitalno dobo, sta Byrne in Eno ves eksperiment izvajala na magnetofonskih trakovih. Rezanje in prilagajanje različnih zvočnih kosov je bilo mučno delo, ki se je zaradi drugih, vzporednih dejavnosti zavleklo na več mesecev. Na koncu sta morala še pridobiti pravice za uporabo tujih samplov, pri čemer očitno nista bila povsem dosledna. Na prvi izdaji albuma je še posnetek z naslovom Qu'ran, ki vključuje odlomke molitve iz Korana. Po dopisu muslimanske skupnosti, ki se med vrsticami bere kot grožnja, sta umaknila posnetek z naslednjih izdaj.

Zaradi zamudnih postopkov je album izšel šele po objavi odlično sprejete naslednje plošče Talking Heads, Remain In Light. Zato so se pojavile napačne izpeljave, da je My Life In A Bush Of Ghosts pravzaprav sestavljena iz ostankov in nedokončanih skic, namenjenih Talking Heads. A gre za samostojno, namensko delo. Če se je s to ploščo Brian Eno le še utrdil kot studijski čarovnik, je David Byrne storil šele prvi korak zunaj vloge pevca in pisca pesmi. A je nadaljeval takoj zatem z glasbo za baletno predstavo The Catherine Wheel, ki je ob majhni pomoči Briana Ena nedvomno dolg eksperimentu na skupnem albumu. Poleg množice druge »scenske« glasbe, ki jo je Byrne začel skladati, in to počne še danes, je zanimanje razširil oziroma potrdil še z ustanovitvijo založbe Luaka Bop, specializirane predvsem za objavo spregledane brazilske glasbe, v prvi vrsti je svetu odkril skupino Os Mutante in odtrganca Toma Zeja. Kasneje je Byrne še drzneje izpostavil svoja zanimanja, postavljal multimedijske instalacije in/oziroma take, postavljene v odprt urbani prostor.

Kmalu po prenehanju sodelovanja Talking Heads in Briana Ena so prvi doživeli svetovno slavo, Eno pa si jo je pridobil s produkcijo plošče Unforgettable Fire in Joshua Tree irskih rockerjev U2. Ta odmeven produkcijski uspeh ga ni spremenil, na vrsti samostojnih plošč je ostal zvest studijskemu eksperimentu, bolj ali manj v ambientalni maniri in v funkciji multimedijskih instalacij. Vmes velja omeniti sodelovanje z Johnom Calom, na skupni plošči Wrong Way Up je petje spet prepustil drugemu, šele na leta 2005 izdani samostojni plošči Another Day On Earth je ponovno spisal nekaj besedil in jih celo odpel. Takrat je izjavil, da je v sodobni glasbi najtežje napisati besedilo. Na trakovih (ali bolje trdem disku) mu je obležala še kopica instrumentalnih osnutkov, ki so čakali na realizacijo. Priložnost se je pokazala med pripravami na ponovno izdajo plošče My Life In A Bush Of Ghosts. Ni šlo za preprost ponatis, Byrne in Eno sta se 25. obletnice prvega skupnega dela lotila bolj zavzeto. Nekaj izvirnih posnetkov sta strukturno spremenila, ne le na novo obdelala, dodala osem dotlej neobjavljenih zapisov in seveda izločila Qu'ran. Zdaj, v digitalni, internetni dobi, sta stopila v korak s časom in dala na splet dve kompoziciji v večkanalni tehniki s pozivom, naj jih nadobudni domači studijski mojstri samovoljno remiksajo, rezultate pa pošljejo nazaj na splet.

Na skupni večerji je povsem neobvezujoče in mimogrede padla ideja, da bi David Byrne poskusil napisati besedila na Enove instrumentalne osnutke in jih tudi sam odpel. Če rezultat ne bi bil v obojestransko zadovoljstvo, bi celoten projekt brez zamer črtala s spiska. Osnutki so se potem po elektronski pošti izmenjevali med domačim snemalnim studiem Briana Ena v Londonu na eni strani in Davida Byrna v New Yorku na drugi. Zaradi vzajemnih popravkov in ne nazadnje drugih vzporednih dejavnosti obeh protagonistov je spet trajalo dobro leto, da so se posnetki izoblikovali v zadovoljiv koncept. In ta je bil v samem začetku ustvariti neke vrste elektronski gospel, glasbo, ki bi pozivala k združevanju, in sploh naj bi vse prevevalo vzdušje domačnosti. Brian Eno namreč meni, da Američani ne spoštujejo dovolj svoje kulture gospela in je želel sam nekaj prispevati k ponovni afirmaciji žanra. Za razliko od nadrobljene podlage na plošči My Life In A Bush Of Ghosts je tokrat pripravil preprosto predlogo; že prvi akordi na akustični kitari napovedujejo drugačno ploščo. K živemu zvoku veliko pripomorejo številni gostje, veterani Phil Manzanera, Robert Wyatt, Steve Jones in Leo Abrahams. Za njimi tako ni imel pretirano težkega dela. Fascinantna je njegova zmožnost oblikovanja melodij, zdi se nekaj najbolj naravnega, pesmi skorajda same vrejo iz njega. Na koncu ni čutiti nobene razdvojenosti v skladanju, komadi zvenijo, kot bi jih vsi napisali in posneli skupaj. Byrnov način petja s toni, razpotegnjenimi na dolgo, se lepo prilega himničnemu petju v gospelu. In besedila? Kar se da domača. Versko vznesena čustva iz gospela je Byrne prenesel na osebno raven, opisuje potrebo po domu, bližini drugega, tu in tam pa opisuje kar občutke pri snemanju plošče (Strange overtones, in the music you are playing, I'll harmonize, it is strong and you are tough, but a heart is not enough v skladbi Strange Overtones). Če je bil njun prvi skupni album večinsko delo Briana Ena, je na plošči Everything That Happens Will Happen Today zagotovo glavni pečat pustil David Byrne. V nekoliko drugačnih aranžmajih bi te pesmi lahko pristale prav na tistih ploščah Talking Heads, ki jih je pomagal producirati Eno. Ob tem je treba odšteti tisti paranoični, krčeviti del njegove interpretacije, tokrat se je omejil na lagodne melodije, s katerimi je že postregel v pesmih Heaven ali This Must Be The Place (Naive Melody).

Pazljivi melodičnosti praktično vseh pesmi navkljub je Byrne vsekakor kompleksen avtor. Besedila se skozi refren le redko ponavljajo, skladbo raje razvija od začetnih opažanj do logičnega sklepa. Njegovi značilni elektronski posegi so večinoma v ozadju, tokrat zvočno sliko podreja karakterju pesmi. Močneje je posegel le v nekaj klavstrofobičnih trenutkih (I Feel My Stuf, Wanted For Life, Poor Boy), takrat se predloga zamaje, popači, še Byrnov glas zadrhti in se zvije pod težo elektronskih vložkov. Te pesmi učinkujejo kot antipod, potem pa drugje še bolj izstopi optimističen ton, predvsem v himničnih Life Is Long, The River in predvsem One Fine Day. Poziv k skupinskemu, obrednemu petju spozabe je več kot očiten. In če sta Byrne in Eno pred 27 leti s skupno kreacijo nekako povzela tedanje aktualno klubsko in še kakšno dogajanje, sta se tudi z novo zbirko pesmi približala duhu časa. Že bežen pogled na sodobno avtorsko ustvarjanje pokaže, da so vokali, če ne celo harmonično bogato petje, spet v ospredju.

Album sta založila kar sama, tudi zaradi razočaranja nad okostenelo birokracijo korporativnih založb. Byrne je že dolgo nazaj bentil, kako se pri Warnerju nihče ne zgane, da bi objavili številne neobjavljene posnetke Talking Heads, njemu pa te pravice ne dajo. Zato sta po zgledu Radiohead in Nine Inch Nails nove posnetke dala najprej na voljo v obliki mp3 in kakovostnega formata FLAC na svojo spletno stran in šele konec novembra bo na prodaj fizični nosilec, CD.

Ko se priljubljenost skupine Talking Heads ni zmanjšala niti dolga leta po njihovem razpadu, so Davidu Byrnu večkrat ponudili milijonske vsote za ponovno združitev in turnejo. Vsakič je bil njegov odgovor odločno odklonilen. Tokrat, ob objavi albuma Everything That Happens Will Happen Today, bo na promocijski turneji izvajal poleg novih pesmi tudi skladbe Talking Heads, ki jih je pomagal napisati Eno. Morda celo kakšno z My Life In A Bush Of Ghosts. Le da se je Eno turneji (znova) odrekel, raje se bo ukvarjal z ustvarjanjem muzike za iPhone in računalniške igrice.

Janez Golič