Deerhoof

Hudomušni in zavzeti

Kvartet iz San Francisca je v dobrih 15 letih prestal vse, kar lahko prestane skupina, ki se ne vdaja tržnim zakonitostim. Edino, kar lahko pričakujemo od Deerhoof, je, da ne moremo pričakovati nič običajnega. Skupina lahko počne praktično kar koli, ne prisega na žanrske delitve, objavlja single na vinilu ali se domisli nadvse izvirne promocijske poteze. Ampak po letih nadvse burne dejavnosti ne more več skriti odlične tehniške izurjenosti.

V teh zmedenih digitalnih časih nekateri izvajalci oziroma založbe in poslušalci še vedno prisegajo na vinil, saj kopije, enake originalu, ni enostavno izdelati. Drugi so zavezani CD-plošči, pri katerih kmalu ne bomo mogli več zapisati, da gre za običajno prodajo glasbe. Vse več pa je takih, ki jim ni več mar za fizični nosilec z zapisano muziko, ampak so zadovoljni s priročnimi digitalnimi datotekami. Priročnimi za kopiranje, brisanje, za legalno in nelegalno pretakanje po spletu …

V tem položaju se vsak znajde, kakor ve in zna. Izvajalci oziroma založbe poskušajo iztisniti največ, kar je mogoče: ponujajo nam zastonjski MP3 v promocijske namene, še več posnetkov lahko poslušamo prek Myspacea, tretji nam prepuščajo, da sami določimo ceno datotek, četrti ponujajo celoten album zastonj in potem upajo na dobro prodajo fizičnega nosilca in dober obisk koncertov. Nadvse izvirne predstavitve pa so se domislili Deerhoof. Pesem, ki naj bi bila promocijska vaba pred izidom albuma Offend Maggie, so na spletni strani objavili le v obliki not z besedilom in pozvali druge izvajalce, naj posnamejo svojo verzijo Fresh Born, ne da bi dejansko slišali izvedbo samih Deerhoof. Odziv je po številu izvajalcev in raznovrstnosti rezultata presenetljiv. Kar posredno priča o vplivu, ki ga ima skupina na globalni neodvisni sceni.

V tekmi, kdo se bo domislil izvirnejše promocijske in prodajne poteze, vsebina velikokrat zdrsne na stranski tir. Ob omembi albuma In Rainbows vsi najprej pomislimo, aha, to je tisti album, ki so ga Radiohead prodajali na spletu po načelu »plačaj, kolikor misliš, da smo vredni«. Vsekakor drži, da je določena poteza toliko bolj odmevna, če jo sproži že uveljavljen izvajalec. Pri Deerhoof torej ni bojazni, da bo notno črtovje za pesem Fresh Born zasenčilo vsebino albuma Offend Maggie, kajti v smislu širše prepoznavnosti so še najdlje prišli kot predskupina omenjenih Radiohead.

Zametki zasedbe datirajo v zgodnja devetdeseta leta, ko se je šolsko izobraženi bobnar Greg Saunier pridružil metalsko-gotski zasedbi Nitre Pit. Ko se je ta pripravljala na koncertne nastope, je neslavno razpadla, ostala sta le Saunier in basist Rob Frisk. Odločila sta se, da bosta kar sama koncertirala, poleg dokončanih pesmi sta repertoar zapolnila predvsem z improviziranim truščem. Na enem od teh nastopov ju je opazil Slim Moon, šef novonastale založbe Kill Rock Stars. Drža dua Deerhoof se je skladala z držo založbe (glej ime), podpisu pogodbe je sledila izdaja singla in možnost snemanja albuma. Ker se Saunier in Frisk kot pevca nista počutila najbolje, želela pa sta tudi razširiti meje lastnega početja, sta začela iskati tretjega člana, s tem bi se tudi sprostil njun instrumentalni potencial. Pridružila se jima je japonska študentka Satomi Matsuzaki, ki je prišla iz Tokia v San Francisco študirat film. Brez posebnih glasbenih izkušenj je prevzela funkciji basistke in pevke, Frisk je bas zamenjal za kitaro in s tem se je že spremenila dinamika skupine. Satomi tu nastopi kot antipod nebrzdani instrumentalni dvojici. Na vseh kasnejših ploščah je razviden razkorak med skoraj otroškim petjem in energičnim posthardcorom, med pop melodičnostjo in nekontroliranimi izpadi hrupa. Greg Saunier kot ustanovni član drži vajeti v rokah, on določa številne prehode in preskoke, zdi se, da mu preostali kolikor toliko zvesto sledijo. Prav tako se zdi, da instrumentalni del nastaja ločeno od petja Satomi Matsuzaki oziroma da bi ona svoj delež lahko dodala na marsikatero zvočno podlago. Glede na zasedbo in trenutno razpoloženje v skupini se Deerhoof gibljejo enkrat bližje enemu, drugič drugemu polu. Ker jim hudomušnosti niti sicer ne manjka, radi sprožajo informacije, da gre »tokrat za konceptualni album«, kar vemo, da je predvsem domena pretencioznih ustvarjalcev, oklicanih rockovskih zvezd! In ko Greg Saunier brez sramu prizna The Who za svojo priljubljeno skupino, se vse skupaj še bolj zaplete.

Ničkolikokrat prej se je zgodilo, da so nosilci prevratniških idej najprej zrušili do tal vse prejšnje koncepte in se sčasoma sami približali utečeni tradiciji. Tudi Deerhoof se z leti stalnega snemanja in nastopanja niso mogli več slepiti, da se vsakič učijo novih pristopov. Niti številne spremembe v zasedbi niti medsebojna zamenjava instrumentov ne zadostujejo več, bend vsaj na deklarativni ravni izkazuje izvrstnost; v eni njihovi pesmi je lahko več prehodov in samostojnih delov, kot jih katera druga indie skupina uvrsti na celoten album. Nekaj drugega pa so na izvedbeni ravni. Ko že grozi nevarnost intelektualne samodržnosti, se brez sramu predajo otroškim pesmaricam ali kakofoniji kot v 12-minutni sklepni zvočni mineštri s prejšnje plošče Friend Opportunity. Očitno imajo dobro podlago v zapuščini someščanov Thinking Fellers Union Local 282, ki so prav tako, če je bilo v dobro zamišljeni kompoziciji, uporabili vsa sredstva, ne le klasični rockovski instrumentarij.

Že uvodni kitarski rif tokrat nakazuje, da so storili še en korak proti sprejemljivejšim oblikam popa in rocka. Morda bi ta rif skozi ušesa Angusa Younga še vedno veljal za ponesrečenega, pesem The Tears and Music Of Love se še vedno večkrat prelomi, Satomi še vedno poje z nedolžnim, otroškim glasom, ki se nekako ne sklada s hardrockovskim rifom, a premik je očiten. V naslednji, nenavadno nežni Chandelier Searchlight se celo Greg Saunier prilagodi tekoči melodičnosti − le kje so njegove stalne sinkope? Brez skrbi, pridejo. V nadaljevanju albuma Offend Maggie se le vrnejo v zavetje hitrih premikov, tudi atonalnih in disonantnih kitarskih iger, bizarnih vokalnih harmonij in dadaističnih besedil, odpetih v mešanem angleškem in japonskem jeziku. Vrhunec je elektronski metež This Is God Speaking, ki tokrat pomenljivo traja le dobro minuto.

Pesem Fresh Born v njihovi izvedbi je kronski dokaz skladateljskega talenta in domišljije, pa vendarle se po poslušanju 30 in več izvedb drugih zdi, da jih natančnost in prečiščenost končnega izdelka ne zanima. Večina drugih izvedb je namreč na precej višji izvedbeni ravni od izvirnika Deerhoof. Ti so raje zadržali velik del začetne spontanosti in raziskovalnega duha. Niso še padli v rutinski proces, še vedno se radi prepuščajo eksperimentu, tokrat nagnjenemu na poslušljivo stran.

Janez Golič