Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Doris Šegula

Špela Huzjak

Kdo je Ustvarjalko?

Še pred dvema letoma bi v Sloveniji težko našli poletno šolo, namenjeno zgolj mladim glasbenikom, začetnikom, ki bi lahko tudi poleti vzeli v roke svoj instrument. A letos se je to že drugič uresničilo za mlade godalce. Na Ptuju je bila namreč konec avgusta glasbena delavnica z imenom Ustvarjalko.

Vodilo jo je več mentorjev, tudi iz tujine, idejo pa že drugo leto zapored uresničuje mlada violinistka in pedagoginja Špela Huzjak, s katero smo se tudi pogovarjali (morda bo komu bolj znana pod dekliškim priimkom Belak). Mladi nadobudneži niso ustvarjali le tako, kot so vajeni iz glasbenih šol, čakala so jih povsem nova doživetja …

Ustvarjalko, poletna glasbena delavnica za otroke, je bila letos že drugo leto zapored. Kdo so bili udeleženci in od kod? Celotne delavnice nisi vodila sama, imela si pomoč drugih učiteljev.

Otroci so bili stari od 8 do 12 let, prišli pa so iz različnih koncev Slovenije: Prlekije, Štajerske, Primorske, Dolenjske, Gorenjske in Notranjske. Več jih je bilo kot lani − 25 godalcev smo razdelili v tri skupine: glede na znanje, starost ter trajanje delavnic. Dve skupini sta namreč bivali in ustvarjali na Ptuju šest dni, ena pa tri. Letos smo si delo malce razdelili. Imeli smo več delavnic, ki smo jih vodili različni mentorji: Elisabeth Koval, violinistka in blokflavtistka, ki prihaja iz Avstrije, je vodila delavnico etna, violončelistka Špela Avsec je vodila delavnico komorne glasbe, jaz pa sem se zabavala z otroki v mali šoli glasbene improvizacije. Dodatno pomoč smo imeli tudi s strani študenta jazzovske kitare iz Italije, Alberta Zanetta, ki je na šoli deloval kot korepetitor in prevzel vlogo animatorja.

Glede na to, da sta bila dva voditelja iz tujine, je bilo kaj težav v komunikaciji z otroki?

Ne, v bistvu je bil učinek ravno nasproten; nekateri otroci so vzeli tuje govorečega učitelja kot nov izziv ter se trudili komunicirati v angleščini ali nemščini. Pa tudi oba tuja učitelja sta odnesla nekaj znanja slovenščine. Torej je šlo tudi za nekakšno izmenjavo v jezikih. Večkrat so se zgodili tudi zanimivi zapleti zaradi tega, saj nekateri otroci niso imeli dovolj znanja za sporazumevanje v angleščini oziroma nemščini. Takrat so priskočile na pomoč roke, noge ali celo kos papirja in svinčnik ter risarske sposobnosti. Rezultati so bili zanimivi, velikokrat zelo zabavni. Menim, da je tuji jezik na naši poletni delavnici zelo dobra iztočnica za naprej, saj nam je izkušnja pokazala, da otroci poleg pridobivanja novih znanj na glasbenem področju uporabljajo tudi jezik, ki se ga učijo v šoli, in začutijo raznolikost kultur, ki v tem primeru res nima meja.

Kako so se otroci izkazali kot improvizatorji? Jih je bilo težko navaditi na drugačen način glasbenega izražanja, kot je na glasbenih šolah, torej predvsem igranja iz not?

Otroci so, kar se tega tiče, že v nekem sistemu. Učiti, vpeljati jih v improvizacijo je bila precej težka naloga. Posebno v tako kratkem času. Sistematični vpliv iz glasbenih šol je ogromen, vsi so navajeni na: To moraš igrati tako, na takšen način, s takšnim prstnim redom itd. Takoj ko dobi otrok pri igranju malo svobode, proste roke pri ustvarjanju, se več ne znajde, ker je tako navajen slediti temu, kar mu narekuje učitelj oziroma sistem. Letos sem jim o improvizaciji želela podati še nekaj osnovnih teoretičnih znanj (govorim predvsem o svojem področju delavnice), a je bilo težko. Zakompliciralo se je že takoj na začetku, saj je bilo otrokom težko razmišljati s svojo glavo.

Se je kateremu mogoče zdelo, da je prišel na počitnice?

Ne, vsi so vedeli, da so prišli na poletno šolo, torej zato, da se bodo naučili kaj novega. Vsako dopoldne so se izvajale tri ure pouka, vsak je imel uro komorne glasbe, uro etna in uro glasbene improvizacije. Problem je bil v tem, da so komorno glasbo sprejemali z lahkoto, pri drugih dveh urah pa je težava nastala že v ponavljanju glasbenega vzorca brez not, da ne govorim o tem, kako je bilo težko ustvariti kaj lastnega (svojega).

Si profesorica violine na GŠ v Slovenski Bistrici, že prej si učila tudi drugje. Kako dolgo že poučuješ?

Teče šesto leto, prej sem učila še na GŠ v Mariboru, Ormožu in Slovenj Gradcu.

Imaš torej že precej izkušenj tudi s sistemom poučevanja na glasbenih šolah. Meniš, da mu manjka malo svobodne vzgoje, improvizirane glasbe oziroma ta neklasičen del?

Če so otroci ali starši zainteresirani za pouk klasične glasbe, morda ta sistem, kakršen je zdaj, ni zgrešen. Pozitivno v našem šolstvu je, da imamo individualni pouk, ki ga v zahodnem svetu vedno bolj odpravljajo. Slabo pa je to, da se preveč omejujemo na en način poučevanja, ta je največkrat ruski − strog, z veliko trde discipline. Večini otrok to ni všeč, v glasbeno šolo pridejo, da bi pridobili novo znanje, vendar v sproščenem vzdušju, ne v strogih, ponekod celo pretiranih disciplinskih oblikah. Seveda je drugače, če imajo otroci višje cilje, potem je prek igre težko ustvariti določeno disciplino in visoko raven tehničnega znanja. Ne nazadnje je vzgajanje dobrega violinista težko delo, ki zahteva veliko truda, volje, discipline in odrekanja. Podobno kot pri vrhunskih športnikih. Vendar prihaja večina otrok na glasbeno šolo v želji spoznati glasbo ter se naučiti igrati na instrument. Da poučujemo tehniko instrumenta klasično, suhoparno, je velika napaka, saj s tem odbijamo veliko otrok, ki so sprva imeli veliko željo po igranju. Le najbolj zagrizeni in vztrajni ostanejo; nekateri zaradi dobrega učitelja, drugi morda zaradi velike volje ali ljubezni do glasbe, ne glede na to, kako pridobivajo znanje. Tudi tehniko na visoki ravni se namreč da poučevati bolj zanimivo, včasih celo zabavno. O tem me je prepričal prof. Geza Szilvay iz Finske, čigar svetovno srečanje in seminar sem obiskala v Helsinkih. V 30 letih pedagoških izkušenj je razvil posebno metodo, ki jo je poimenoval Colour Strings Method. Z mladimi godalci koncertira po vsem svetu ter vodi priznan godalni orkester Helsinki String Orchestra. Želim povedati predvsem to, da v svetu obstaja vedno več novih, zanimivih in kvalitetnih metod poučevanja. Tudi v klasični glasbi; na primer poleg že omenjene še Suzuki, Ronald Method, Sheila M. Nelson …

Torej tudi drugim učiteljem priporočaš, da se seznanijo z različnimi metodami?

Vsekakor. Veliko informacij se dobi prek interneta, je pa sistem Colour Strings res fascinanten. Geza Szilvay je ustanovil osnovno šolo, v kateri znotraj vsakodnevnih predmetov poteka tudi pouk instrumenta in drugih glasbenih predmetov. Znotraj šole je veliko zaposlenih učiteljev, ki delajo zgolj po njegovi metodi, veliko pedagogov po vsem svetu jo uporablja, veliko jih je tudi že profesionalnih instrumentalistov, ki so bili vzgojeni po tej metodi. Daje velik poudarek na komorno glasbo, na splošno kulturno-glasbeno izobrazbo otrok, na spodbujanje k samostojnemu ustvarjanju in uporabo domišljije ter predvsem na aktivno sodelovanje učiteljev pri otrokovem procesu učenja. Pouk instrumenta je povsem drugačen kot pri nas.

Poleg poučevanja si še vedno zelo aktivna tudi kot violinistka. Izobraževanje si po diplomi iz violine na akademiji za glasbo v Ljubljani nadaljevala še na univerzi za glasbo v Gradcu, trenutno pa študiraš jazzovsko violino na glasbenem konservatoriju v Celovcu. Je pomembno, da učitelj ostane v formi tudi kot violinist?

Za učitelja je zelo pomembno, da ima predvsem veliko znanja. To se pridobi z igranjem, branjem (pedagoške in druge strokovne literature) ter poslušanjem koncertov, seminarjev in zgoščenk. Igranje je sicer zelo pomembno, vendar če prekineš aktivnosti zaradi fizičnih ali kakršnih koli drugih težav, ne pomeni, da ne moreš biti dober pedagog. Na svetu je namreč veliko dobrih učiteljev, ki pa morda niso tako dobri koncertanti. V svojem primeru vidim, da moram tudi igrati, ne glede na zvrst glasbe. Torej da sama ustvarjam in s tem pridobivam energijo, nov zagon. Potem mi je tudi lažje podajati glasbo mlajšim generacijam.

Sama si začela povsem klasično …

Z violino, kitaro, kasneje tudi s klavirjem. Trenutno se posvečam predvsem violini, vendar vse manj klasiki. V Celovcu študiram jazz, avtorsko sodelujem pri glasbeno-plesnih predstavah oziroma projektih, v kitarskem duetu pa trenutno ustvarjam lastno glasbo.

Kdaj so te pritegnile druge zvrsti, jazz, etno, improvizirana glasba? Kdaj si začela razmišljati o tem, da bi z otroki delala drugače, kot si bila vajena?

Moj profesor violine iz srednje glasbene šole bi verjetno danes povedal, da kot srednješolka nisem bila ravno primer vzorne dijakinje. Razlog je bil v tem, da se v tistem času v takšni glasbi, ki sem jo z violino ustvarjala, torej klasični, nisem najbolj našla. To ni bila zvrst, ki bi jo poslušala toliko kot druge. Že takrat sem si želela, da bi postala nekakšna rockovska violinistka. A ker violina pač ni najbolj rockovski instrument, se moje želje niso uresničile. Torej sem nadaljevala klasično smer. Za vse, kar mi je kasneje uspelo doseči, torej tudi za sprejemne izpite na akademiji, sem hvaležna predvsem veliki podpori staršev. Kljub klasičnemu študiju na druge zvrsti nisem pozabila. Nenehno je v meni glodal majhen črv, ki mi ni dal miru. Igrala sem v bendih za sprostitev, obenem pa vedno bolj ugotavljala, da je za moje tehnično znanje klasična izobrazba zelo pomembna. Velika prelomnica je bila študijska izmenjava na Finskem, kjer sem imela možnost študirati z zelo dobrim pedagogom prof. Perttijem Sutinenom. Ugotovila sem, da je še veliko lukenj v mojem znanju, zato sem se tudi odločila za izobraževanje v tujini po diplomi. Tujina je seveda veliko bolj odprta, tudi na področju neklasične glasbe. Prek vsega tega sem našla pot v improvizirani svet in seveda tudi svoj stil.

Torej je bila tujina tista, ki ti je odprla nove poti, obzorja. V Sloveniji ni bilo takih alternativnih možnosti?

V Sloveniji je zelo težko. Sicer se mi zdi, da se trenutno dogaja velik bum, imamo že veliko šol, ki se usmerjajo na neklasično področje, vedno več je tudi violinistov, ki se ne ukvarjajo le s klasiko. Toda v Sloveniji manjka poučevanje o drugih zvrsteh.

Kdaj si dobila idejo o Ustvarjalku?

Že v začetku poučevanja sem ugotovila, da je za povprečne otroke, ki se vpisujejo na GŠ, program preveč suhoparen. Tudi sama sem vso glasbeno pot čutila tako. Zato želim zdajšnji generaciji to stran vsaj malce popestriti. En produkt takšnega razmišljanja je prav gotovo tudi Ustvarjalko.

Kdo ti je pomagal, svetoval pri idejah?

Ta pedagoška pot je bila zelo improvizirana. Na akademiji takrat ni bilo pravega predmeta za dober vpogled v instrumentalno pedagogiko, vendar mislim, da je zdaj stanje malce boljše. V tujini je pedagoška praksa z otroki obvezna in vsak študent pod vodstvom mentorja poučuje nekaj učencev vsaj dve leti. Tega pri nas med mojim študijem ni bilo. Zato je bil začetek poučevanja v glasbeni šoli kar velik šok. Vsa dodatna znanja, ki sem jih od takrat zbrala, sem povezala tudi na Ustvarjalku. Znanje seveda še vedno pridobivam, je pa vsa vednost o vsej tej šoli improvizacije povezana z različnimi (klasičnimi in neklasičnimi) profesorji, ki so me vodili in učili: prof. Evgenija Čugajeva, Pertti Sutinen, Anke Schittenhelm, Hilfred Fister, Bernie Mallinger, Max Grosch itd. Vse moje ideje temeljijo tudi na izkušnjah teh profesorjev.

Načrtuješ v prihodnosti posebno šolo glasbene improvizacije? Boš o tem naredila kakšen seminar?

Morda. Trenutno sem še na začetku ustanavljanja svoje glasbene zasedbe ter zavoda, ki bi se prvotno ukvarjal z glasbo, izobraževanjem in produkcijo, poleg tega pa tudi z drugimi umetnostmi. Glasba se namreč zelo lepo združuje tudi z drugimi kulturnimi oblikami.

Bi se moral vsak klasični ustvarjalec ukvarjati tudi z improvizacijo?Je v vsakem klasiku čut za improvizacijo?

Pravijo, da ja. Jaz bi težko teoretizirala o tem, ali je prav vsak klasični glasbenik tudi improvizator. Menim, da je dobro za vsakega, da to poskusi, je pa vprašanje, ali se vsak v tem tudi dobro počuti. Nekateri se v ustvarjanju namreč ne počutijo tako dobro kot v poustvarjanju. Improvizatorji smo ustvarjalci. Na Ustvarjalku se je tako letos kot lani pokazalo, da tudi otroci niso vsi ustvarjalci. So mogoče dobri poustvarjalci, a v sebi ne čutijo tega, da bi delali sami. Druga stvar je težava s sprostitvijo. Ta je v vseh podajanjih glasbe velik problem. Moram priznati, da je bila moja težava pri izvajanju jazza prav to, čeprav sem se z improvizacijo ukvarjala že prej. Da dosežeš to stopnjo, da se popolnoma sprostiš, je zelo zahtevno. Zakaj? Ker smo izšolani, kako naj stojimo, igramo, vse to pa ne izhaja iz nas samih, nismo mi sami. Klasični glasbeniki že od nekdaj niso bili trenirani v sproščeni drži, temveč tako, kot učijo drugi. In ko bi moral pri improvizaciji igrati sproščeno, se pokaže vse to, kar si se pri klasičnem izobraževanju naučil narobe. Nekateri te sprostitve pri improvizaciji ne dosežejo nikoli. Poznam primer, ko se je klasična violinistka vse leto trudila sprostiti se in improvizirati, pa enostavno ni šlo, kljub temu da je bila dobra v improviziranem petju. Zato se tudi pojavlja vprašanje, ali je naš sistem pravilen, saj lahko v nekem pogledu celo zavira ustvarjalnost.

Špela Huzjak, vsestranska umetnica. Je to to, kar bi rada ostala vse življenje?

V bistvu mi je ta nadimek kar kul. V bodočnosti bi rada ustvarila zasedbo, s katero bi igrali avtorsko glasbo ter se povezovali z drugimi umetniškimi izraznostmi. Želim si tudi organizirati dogodke, ki bi združevali glasbenike in umetnike iz tujine. Narodi bi se morali namreč še bolj združevati, saj je jezik še najmanj, po čemer bi se ločevali med sabo. Malo se še vedno bojujem s tem, ali bom ostala ustvarjalka ali se bom usmerila le v podajanje godbe mlajšim generacijam. V izvajanju zelo uživam, a odličnih glasbenikov je vedno več in v tej konkurenci moraš svojemu delu posvetiti vso pozornost.

Doris Šegula