Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Borja_M

Jamajka

Majhen otok velikih inovacij

Pomen jamajških godb pri razvoju didžejevske prakse

Čeprav so na razvoj sodobnih pojavov plesnih scen in didžejevskih prijemov vplivali številni dejavniki, slogi in godbe, lahko ključen vpliv pripišemo majhnemu karibskemu otoku in njegovi ulični glasbeni ustvarjalnosti (predvsem v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja). Jamajški producenti in njihovi zvočni sistemi so krivi za neverjetno veliko inovacij na področju sukanja plošč.

Jamajška popularna glasba je izjemno pestra mešanica raznih tradicij (na prvo žogo lahko rečemo ameriških, afriških in karibskih). Ta majhni otok nam je v preteklosti postregel z glasbenimi stili, kot so mento, ska, dub in reggae, dancehall, ki so imeli presenetljivo močan vpliv na popularno glasbo po vsem svetu. Najbolj znana zvrst med njimi je nedvomno reggae, predvsem zaradi globalnega pohoda Boba Marleyja, toda vsakemu vsaj malo pozornemu poslušalcu je jasno, da je pomen jamajškega sodobnega glasbenega izraza veliko obsežnejši od uspehov enega človeka. Na tamkajšnjo sodobno popularno glasbo je močno vplival ameriški kulturni prostor. V 40. in 50. letih dvajsetega stoletja so iz ZDA lovili radijske postaje, ki so vrtele orkestralni swing, soul, rhythm'n'blues. Te so imele še večji vpliv na tamkajšnje občinstvo, ker so bile lokalne radijske postaje takrat sorazmerno konservativne, vrtele so namreč bolj tradicionalne zvrsti karibskih slogov. Kmalu so se formirale zasedbe, ki so igrale ameriško muziko na raznih manifestacijah, a še pomembneje je to, da so se začeli pojavljati prvi zvočni sistemi (sound systems). To je jamajška inovacija. Gre za kombinacijo ozvočenja, torej tehnike, in človeka oziroma ekipe, ki skrbi za glasbeni izbor na tem sistemu. Ko so se ti pojavili, so bili predvsem povezani s komercialnimi dejavnostmi prodajaln plošč in alkoholnih pijač. Zadnje so najprej pred vrata postavljale zvočnike, kmalu pa so začeli uporabljati prave zvočne sisteme. Sredi 50. let so se pojavili trije ključni sistemi: tisti Coxsona Dodda se je imenoval Downbeat, Duka Reida Trojan in Kinga Edwarda Giant. Ti so na začetku vrteli sveži rhythm'n'blues iz ZDA. Dodd naj bi bil prvi, ki je s plošč začel praskati nalepke, zato da se ne bi vedelo, za katere komade gre, kasneje je to na Jamajki (in drugje) postala pogosta praksa. Že zelo zgodaj so ti lastniki, upravitelji, didžeji in tehniki sistemov začeli poudarjati nižji frekvenčni del, torej so posebno pozornost namenjali moči basov, ki so morali biti čim mogočnejši. Po redke plošče so hodili v ZDA. »Tekmovalnost je bila velika in skoraj vsaka taktika je bila uporabljena, da bi pridobili publiko. En pristop je bil okrepitev moči sistema; drugi je bil, da si imel najboljše komade, in potovanja v ZDA zaradi kupovanja plošč so postala nujna,« sta zapisala Bill Brewster in Frank Broughton v knjigi Last Night a DJ Saved My Life.

Kmalu se je zvočnemu sistemu pridružil še vokalist. Tudi ti izhajajo iz ameriškega kulturnega prostora, iz verbalne ustvarjalnosti nekaterih tamkajšnjih radijskih džokejev. Tako sta bili zdaj na odru dve osebi, selektor (ki je skrbel za izbor plošč) in vokalist – toaster oziroma deejay (na Jamajki se je terminologija razvila tako, da z besedo deejay ne opredeljujejo sukalca plošč − temu pravijo selektor − ampak vokalista). Med prvimi toasterji lahko navedemo Winstona Machukija - Counta, Kinga Stitta, malo za njima pa je prišel verjetno najbolj revolucionarni gobezdač U-Roy. Ti zvočni sistemi so tedaj bili že prave blagovne znamke in so potovali po vsem otoku, a so bili zaradi pomanjkanja plošč iz ZDA nekako prisiljeni v lastno produkcijo. Zvok so nekoliko spremenili (poudarjanje basa ipd.) in rodili sta se zvrsti rock steady ter ska. Posnetki so bili narejeni izključno za plesišča v obliki prvih dub platov oziroma soft wax pressingov, kot so to takrat imenovali. To niso bile prave plošče, ampak manj kvalitetni tiski mehkejših in bolj tankih vinilov, ki so jih lahko zavrteli le okoli desetkrat. Snemali so več različic (versions[1]) istega komada, šlo pa je za instrumentale, tako da je imel didžej dovolj prostora za vokale na žurih. Na začetku sploh niso razmišljali o prodajnem potencialu teh plošč, saj so bili osredotočeni na plesišče. Leta 1959 je le izšla prva sedeminčna mala plošča in lastniki zvočnih sistemov so ustanovili založbe. Coxsone Dodd je ustanovil legendarno založbo Studio One, Duke Reid pa Trojan. Na začetku so v studiih snemali različice priljubljenih komadov, torej že omenjene versions. To so bili ekskluzivni, prirejeni komadi, ki so jih sestavili iz snemalnih kanalov[2], v bistvu gre za instrumentalne verzije pesmi, za recikliranje znanih riddimov[3]. Te edinstvene protoremikse so delali predvsem zaradi tekmovalnosti med zvočnimi sistemi, kdo bo imel več svojih priredb. Kasneje, v 70. letih, so versions začeli izdajati kot B-strani na singlih.

Iz versions se je razvila kompleksnejša oblika prirejanja že posnetega gradiva. Fenomen je dobil ime dub in odprl je povsem nove možnosti pristopa k produkciji. Pri dubu sta najvažnejša elementa boben in bas, ki sta poudarjena. Preostali elementi ostajajo v ozadju, dodajali in odvzemali so jih predvsem z uporabo zvočnih učinkov, torej reverba (odmeva) in delaya (zakasnitve). S štirikanalnimi snemalniki niso več le odlepili vokala (kot pri versions), ampak so spreminjali aranžma, dodajali učinke, ustvarjali novo, izjemno prostorsko muziko. Dub je tako prva (pred)oblika plesnega remiksa.

Prvo ime te zvrsti je nedvomno King Tubby. Obvladal je elektromehaniko[4] in že zgodaj zgradil lasten sistem, ki se je imenoval Tubby's Home Town Hi-Fi. Ta velja za prvega, ki je imel vgrajeno enoto reverba, hkrati pa je Tubby imel tudi to srečo, da je bil njegov deejay, torej vokalist, izjemno nadarjeni U-Roy. Okrog leta 1968 je ta sistem veljal za prvega na Jamajki. Še en pionir duba je bil Lee Scratch Perry. On naj bi bil tisti, ki je v to zvrst vpeljal konkretneučinke, torej zvoke, kot so grmenje, razbijanje stekla ..., s katerimi so pred tem že eksperimentirali avantgardni glasbeniki v Evropi in ZDA, torej posamezniki, kot so Pierre Schaeffer, Karlheinz Stockhausen, v ZDA (na nekoliko drugačen način) John Cage in ki jih uvrščamo v tradicijo musique concrete, glasbe, ki so jo delali iz konkretnih, vsakdanjih zvokov. Na Jamajki je torej potekal zanimiv proces, ko so se nove zvrsti razvijale skozi potrebe plesišča. Razvile so se najrazličnejše inovacije, ki so še danes ključnega pomena v elektronski in popularni godbi nasploh. Dub miks je verjetno prva oblika danes splošno uporabljene prakse remiksanja[5], pri kateri določene dele poudarijo, druge ovržejo, spremenijo aranžma in pri kateri komad priredijo za določen namen, po navadi za plesišča. Dub je tako eden ključnih trenutkov pri razvoju remiksa. Poleg tega so na Jamajki vpeljali tudi druge nove produkcijske in didžejevske tehnike in prakse. Zamisel uporabe studia kot še enega instrumenta je zaživela prav na tem otoku, kjer je studijski tehnik oziroma producent preizkušal razne pristope in trike ter z njimi močno zaznamoval celotno zvočno sliko (podobne prakse najdemo pri ameriškem jazzu). Pri skaju in rocksteadyju se je prvič v zgodovini didžejuna odru pridružil toaster, vokalist (kasneje so razni didžeji, kot je Kool Herc, to prakso prinesli v New York in tako smo dobili rapanje). Didžeji oziroma selektorji so uporabljali dub plates, torej posebne plošče, narejene izključno zanj. Plošča ni bila več končni izdelek, popolno urejen studijski dogodek, ampak je postala orodje didžeja. Jamajčani so tudi prvi uporabljali tehniko zasuka nazaj (rewind), torej ustavljanja plošče tako, da jo zavrtiš nazaj, daš iglo na začetek in spustiš komad še enkrat. Povsem nova je bila tudi ideja zvočnega spopada (soundclash), soočenja dveh zvočnih sistemov na enem kraju, kjer so tekmovali, kdo je močnejši ter kdo ima boljšo glasbo in toasterje.

Tehnični izumi in kulturne forme, ki jih je prinesla jamajška scena (predvsem 60. in 70. let), so bili zelo revolucionarni. Brez njih bi bil razvoj didžejevskih, plesnih in klubskih kultur verjetno močno drugačen. Še več, prav te pojave, kot so zvočni sistemi, rewinds, toastanje, dub plates, produkcijske tehnike, različice (versions), dub miksi, specifična uporaba efektov, še danes opazujemo v sodobnih oblikah teh kultur. Zvočni sistemi, na katerih ne vrtijo nujno le reggaeja in duba (se pa zelo obračajo na tradicijo), obstajajo po vsem svetu. Po navadi so vezani na svoje socialno okolje, poenostavljeno bi lahko rekli, da predstavljajo svojo lokalnost. Dub miksi in versions so estetski standardi. Če na plošči piše »dub mix«, natančno vemo, kaj od tega remiksa pričakovati v zvočnem smislu. Poleg hip hopa in diska je dub najbolj radikalno in vizionarsko posegel v konvencije sukanja plošč. Pomen jamajške glasbe za sodobno produkcijo je smiselno in spretno povzel publicist Steve Barrow, ki se je veliko ukvarjal z reggaejem: »Dejstvo je, da je reggae spravil plesno kulturo na zavidljivo raven. S tem ne mislim tega, da je vse slišati kot reggae, gre bolj za konceptualizacijo, kaj naj bi posameznik počel, ko dela plesno glasbo. Je v praksah, tehnikah in formah, ki so zrasle iz jamajške muzike. V vsem tem je imel ta majhni otok močanvpliv«.

»Težko si je zamisliti, da bi imela katera koli druga zvrst popularne glasbe – razen bluesa –večji vpliv v zadnjih nekaj desetletjih. Mainstream rock zvezde so prirejale reggae hite, ampak še pomembnejši je učinek jamajške glasbe na svetovno plesno sceno. Glavne lastnosti jamajške kulture dancehalla – mega močni zvočni sistemi, ekskluzivni posnetki »le za eno priložnost«, postavljanje basa in bobnov v ospredje in praksa rapanja čez ritmične podlage – vse to je določila plesna kultura. Druge inovacije reggaeja, kot je dub remiks, je asimilirala širša popularna glasba.«

Vprašanje, ki se samo postavlja, je, zakaj so se vsi ti premiki dogajali ravno na Jamajki. Odgovor ni preprost. Gre za večplastno vprašanje, ki je močno povezano z družbenimi razmerami, s tradicijo, tehnologijo, genialnimi in inovativnimi posamezniki ... Kulturne (in glasbene) forme so odrazi družbe, v kateri nastajajo, se razvijajo in spreminjajo. Podobno bi se lahko vprašali, zakaj se je hip hop (in z njim povezane inovacije) zgodil ravno v New Yorku, punk v Veliki Britaniji itd. Odgovorili bi lahko le z obširno in natančno analizo, ki bi presegala fenomenološko obravnavanje tematike, kar pa je predmet večjih raziskav, ne enega članka. Tukaj bi le zapisal: Jamajka, hvala za vso glasbo!

Borja_M

Vira:

Steve Barrow in Peter Dalton: The Rough Guide To Reggae. London: Rough Guides, 2001².

Bill Brewster in Frank Broughton: Last Night a DJ Saved My Life: The History Of The Disc Jockey. New York: Grove Press, 2000.

Opombe:

1 Prvi version naj bi posnel Ruddy Redwood leta 1967. S studijskim inženirjem Byronom Smithom sta posnela dub plate in namenoma vrgla ven vokale originalnega posnetka. Naslednji dan je na nekem žuru Ruddy najprej zavrtel original, potem pa še version. Ljudje na plesišču so ponoreli. Zato je kasneje prijatelju Duku Reidu, ki je vodil založbo Treasure Isle, predlagal, naj da na eno stran singla original, na drugo pa version. Duke je to tudi naredil, leta 1968 pa je to postalo ustaljeno.

2 Na začetku so jamajški producenti uporabljali izjemno preprost način snemanja na dva kanala (včasih celo le na enega): prvega so uporabili za instrumente, drugega za vokale. Kmalu pa so začeli uporabljati štirikanalne snemalnike, tako da so kasneje, pri ponovni uporabi posnetkov, imeli malo več možnosti produkcijske manipulacije.

3 Če predstavimo preprosto analogijo, bi rekli, da je riddim v jamajškem glasbenem prostoru tako v estetskem kot tudi kulturnem pomenu pomenil nekaj podobnega kot break v ameriškem po preboju hip hopa.

4 Tudi kasneje, ko je bil že zelo znan in je ogromno snemal z najpomembnejšimi jamajškimi izvajalci, si je še zmeraj določene kose opreme zgradil sam ali pa jih je priredil svojim potrebam.

5 Remiksanje je praksa, ki je zares zaživela v obdobju diska. V osnovi gre za prestrukturiranje že posnetega komada, vendar pa se skoraj vedno dodajajo tudi novi elementi.