Alex Barck

Glasba ni samo črno-bela

Glasbena barvitost je učinkovita prispodoba za kreativni naboj. Presežna energija in želja po ustvarjanju je sredi prejšnjega desetletja združila šest producentsko in didžejevsko navdahnjenih Berlinčanov, ki pod nazivom Jazzanova pronicljivo razvajajo ušesa in brusijo svetovne klubske plesne pode. O tem smo se prepričali 19. septembra ob rojstnodnevni zabavi ljubljanskega kluba K4. Le mesec dni pred izidom težko pričakovanega drugega studijskega albuma z naslovom Of All The Things nas je s svojim setom navdušil Alex Barck.

Kako je nastala skupina Jazzanova? Kako se je vaša vizija spreminjala skozi čas?

Pravzaprav smo začeli v klubu, kjer smo takrat vsi vrteli glasbo. Šlo je za majhen klub v Berlinu, ki se imenuje Delicious Doughnuts. Prosili so nas, da bi naredili nekaj skladb za kompilacijo, ki jo izdaja klub. Tako smo ustvarili tri pesmi, saj smo bili trije didžeji, sodelovali pa smo tudi z nekaj hip hop glasbeniki. Nenadoma so preklicali izid kompilacije, zato smo morali drugje izdati omenjene tri skladbe. Takrat sem delal v prodajalni plošč in za finančno podporo sem povprašal nekega britanskega distributerja. Obenem smo komade poslali Gillesu Petersonu, zelo slavnemu britanskemu didžeju. Glasba mu je bila všeč, predvajal jo je v svoji oddaji in čez noč so vsi začeli povpraševati po tej plošči. Poklical me je distributer in navdušeno sopihal ter vzklikal, da potrebujemo še 2000 kosov. To se je dogajalo na začetku leta 1997. Čez noč se je naša glasba povzpela na vrh in odtlej se samo širi z remiksanjem in drugimi dejavnostmi.

Kakšen je delovni proces Jazzanove, če upoštevamo dejstvo, da skupino sestavlja šest glasbenikov? Kdo je odgovoren za posamezne aktivnosti?

Res je, šest nas je in trije med nami smo večinoma didžeji, ki vodimo založbo Sonar Kollektiv. Preostali vodijo dva studia. Prva ekipa je znana pod imenom Extended Spirit in druga pod imenom Kosma.

Kaj vas bolj navdušuje, nastopanje v živo na odru ali didžejanje v klubu, in zakaj?

Doslej še nikoli nismo nastopali v živo. Mislim, da je to eden glavnih nesporazumov okrog Jazzanove. Ljudje, ki poslušajo našo glasbo, mislijo, da smo skupina. Doslej smo samo didžejali po različnih klubih. Oktobra bo izšla nova plošča in prvič bomo nastopili tudi v živo. Torej se bomo delno preusmerili, vendar moram priznati, da didžejanje ostaja zelo pomembna aktivnost Jazzanove in jo bomo vsekakor nadaljevali. Ta plat Jazzanove se vselej razlikuje od produkcijske, in to je ključno. Ko vstopim v klub, ljudem nočem podati preveč informacij, saj zelo uživam v klubskem ambientu. Je namreč zelo muzikaličen, vendar obenem tudi ponovljiv. Všeč mi je, ko ljudi glasba enostavno popelje. Star izrek Bootsyja Collinsa se glasi: »Shake your ass and your mind will follow! « To je tudi moj osebni moto.

Lahko označite kakšno posebno značilnost vašega didžejevskega stila oziroma podate vaš zaščitni znak?

Pravzaprav ne morem. Resnično uživam v vrtenju tiste glasbe, ki mi je osebno všeč. Nikoli ne bi predvajal muzike, ki mi ni všeč, samo zato, da bi ljudje zaplesali. To seveda pomeni, da v klubu včasih doživim slabe izkušnje. Ljudje včasih želijo tršo in hitrejšo glasbo, vendar ne morem predvajati nečesa, česar ne maram. Vedno predvajam tudi zase. Če je všeč meni, vem, da bo všeč tudi nekaterim drugim. Na primer, všeč mi je, ko predvajam house ali tehno, nato pa ustvarim trenutek, ko zavrtim nekaj popolnoma drugačnega − dub ali kakšno starejšo skladbo. Kombinacija obojega je pravzaprav trenutek emocionalnega prepoda, in to imam neznansko rad. Imam zelo dobre izkušnje s predvajanjem eklektične glasbe in vsega, kar obožujem. Sprva smo igrali tako, da smo zavrteli nekaj hip hopa in drum’n’bassa, duba, reggaeja, soula, funka in jazza, zdaj pa sem rahlo spremenil pristop in predvajam bolj klubsko, večinoma house oziroma tehno glasbo, ki jo kombiniram s trenutki, ki so mi zares všeč.

Od kod črpate navdih in vplive za osebni didžejevski stil?

Ne morem reči, da imam kakšnega velikega idola. Ko sem bil mlajši, sem redno poslušal britanske radijske oddaje Gillesa Petersona in Patricka Forgea, še enega didžeja, ki ga zelo cenim. Omenjene oddaje so zelo vplivale na moj sedanji slog. Mislil sem, da oddaje zvenijo enako tudi v klubu. Ko pa sem jih poslušal tam, so zvenele čisto drugače (smeh). Vendar še vedno mislim, da se običajni ljudje ne smemo opirati samo na en pristop. Gre za uživanje in prepoznavanje posameznih situacij, v katerih se znajdemo: enkrat poslušamo počasnejšo glasbo in balade, drugič potrebujemo ponovljive ritme. Vselej ločim samo med dobro in slabo muziko. To je ena od ključnih stvari, ki sem se je naučil od Gillesa. On pravi, da ne gre toliko za zvrsti, temveč za dobro in slabo glasbo, ki jo lahko najdemo povsod, celo v heavy metalu. Včasih se nekaj zdi dobro oziroma slabo le tebi. To je povezano z osebnim okusom. Kot selektor in didžej moraš zastopati določen stil. Če imaš srečo in ti ljudje zaupajo, jih lahko vodiš in jim omogočiš odkrivanje novih obzorij. Poznam številne ljudi, ki pravijo, da sovražijo brazilsko glasbo ali pa reggae, nato pa jim zavrtim kakšno pesem in so zelo navdušeni. To lahko počnete s katero koli zvrstjo, tudi z novejšimi. Veliko jih sovraži tehno. Ko jim zavrtim tovrstno skladbo in pritrdim, da gre za originalni tehno iz Detroita, začudeni začnejo uživati. Všeč mi je, ko tako nekako pomagam ljudem doživeti nekaj v povsem novi luči. Ko snemamo v studiu, je postopek enak. Ljudem radi odpiramo vrata v nove svetove in jim omogočamo uživanje v njih.

Za trenutek se ustaviva pri remiksanju. Kateri je bil odločilni trenutek, ki vam je prinesel slavo kot enemu izmed najbolj iskanih tovrstnih kolektivov? Omenili ste Gillesa Petersona ...

Ja, težko je določiti tisti zmagoviti trenutek. Mislim, da sta bila odločilna dva miksa, ki smo ju naredili. Prvi je bil za izvajalce Marschmellows, drugi pa za Iana Pooleyja. Ob izidu sta se uvrstila na prvo in tretje mesto na lestvicah glasbenih revij. Ponekod me še vedno prosijo, naj zavrtim omenjena miksa, jaz pa tega nočem več početi. Kot umetnik moraš kdaj pa kdaj »zavrteti tla pod nogami«. Zasloveli smo čez noč in za to sem iz srca hvaležen. Včasih si rečem: »Hej, to resnično deluje!« Potem pa ugotovim, da gre v resnici za priljubljenost in da nisi vedno veliki zmagovalec. Nato pomisliš na glasbo in na tisto, kar resnično želiš početi, in najbolje je, da se odločiš prav za to. Popularnosti ni treba na vsak način obdržati. Tako deluje Jazzanova. Ko smo ustvarjali prvi album, smo v določenem trenutku spoznali, da nočemo biti prepoznavni le kot bossa uptempo jazzovska skupina. Predvsem želimo biti opaženi kot umetniki, ki so vešči pisanja skladb. Tega nismo stoodstotno dokazali s prvo ploščo, na prihajajoči pa bo to bolj vidno.

Vi pristopite k avtorjem, za katere želite remiksati skladbe, ali vas pokličejo sami?

Odvisno. Večinoma nas prosijo sami, včasih pa tudi sam ponudim remiks, če mi je skladba posebno všeč in si tega resnično želim. Vendar pa v devetdesetih odstotkih glasbeniki pristopijo k Jazzanovi. Čeprav moram reči, da remiksanje ni več tako pomembno za nas. To je bila bolj naša šola, iz katere smo odnesli veliko znanja. Naučili smo se delati z muziko, saj so nenadoma čez noč vsi hoteli imeti remikse. Strinjali smo se, da se bomo začeli ukvarjati z remiksanjem, ker se je v tem skrival dober zaslužek. Glasbeniki so nam plačali, da so naokoli prenašali naše ime (smeh), zato se tej možnosti nismo upirali. Zdaj pa se vse bolj osredotočamo na ustvarjanje izvirnega materiala. To je dolgoročno veliko bolj zanimivo.

Prevzeli ste rezidenco v berlinskem klubu Week End. Kakšno zvrst ponujate in kako dolgo že sodelujete z omenjenim klubom?

Sodelujemo že dve leti, in sicer na mesečni ravni. Osredotočam se na klubsko muziko, ples in zabavo, saj vrtim noro plesno glasbo. Nisem omejen zgolj na en žanr. Najprej nastopi dolgo ogrevanje, saj klub odpremo že ob enajstih, publika pa začne prihajati šele okrog dveh ponoči. Berlinsko nočno življenje se začne zelo pozno in resnično uživam v uvodnih triurnih setih dobre glasbe. Kasneje didžejevski set privzame plesni pridih. Še vedno zaznavam veliko razliko med plesno glasbo in glasbo za ples. Prva ima zame nekoliko drugačen pomen kot za večino ustvarjalcev. Prvotna ideja kombiniranja različnih stilov, ki jo je oblikoval in razvijal Larry Levan v ZDA ali pa kozmični didžeji, kot je italijanski DJ Baldelli, je naravnost enkratno doživetje. Način, kako sta kombinirala, je preprosto čudovit in magičen. Zajemala sta vse žanre, a je bilo kljub temu zaznati neki smisel. Ljudje so se potopili v muziko. Sam poskušam podobno z novo glasbo. Zame ni pomembno, ali gre za house, minimal ali brokenbeat. Če mi je všeč, jo poskušam predstaviti množici. Danes je podobno, severa pa imamo večjo izbiro, veliko več glasbe, ki izhaja vsak teden. Ljudje imajo celo preveč izbire in posledica tega je, da je vloga didžeja postala vse pomembnejša. Če nekomu zaupaš in mu nekaj časa slediš, te odpelje tja, kjer še nisi bil nikoli. Rad imam tudi rave in klubing, ko pozabiš na realnost. Vendar rave vselej kombiniram s kančkom kulturnega. Poskušam predvajati tudi korenine plesne glasbe, ki jih najdemo v disku in brazilski glasbi. Z njimi pripovedujem zgodbo. Večer v Week Endu se imenuje Based On Misunderstandings.

Po rezidenci ste naslovili tudi zbirko. Povejte kaj več o njej in o tem, zakaj ste se jo odločili izdati. Bodo sledili novi izidi v prihodnosti?

Seveda, obstaja 12-inčna serija, prva je pred kratkim izšla, na poti pa je že nova. V bistvu gre za podobno glasbo, pravcate hibride, house, tehno in vse drugo po mojem okusu. Vselej uživam v vmesnem prostoru, namesto da bi slovel zaradi nečesa določenega. To je zame precej bolj zanimivo.

Poleg dolgoletnega sodelovanja pri projektu Jazzanova − Compost Records ste obenem tudi ustanovitelji Sonar Kollektiva. Lahko razložite, kaj vas je vodilo k odprtju založbe? Na kakšni osnovi izbirate umetnike, ki jih predstavljate?

Sonar Kollektiv je pravzaprav starejši od projekta Jazzanova − Compost. S sodelovanjem s Compost Records smo želeli biti le umetniki na založbi. Sonar Kollektiv pa nam je resnično zelo pri srcu. Ustanovili smo ga v Berlinu, zato smo se prvotno osredotočali na tamkajšnje ustvarjalce. Postopoma je Berlin postal izrazito mednarodno usmerjeno mesto in tako smo se spremenili tudi mi. Imeli smo priložnost odkrivati mednarodne umetnike. Čeprav gre bolj kot ne za projekt ljubiteljev glasbe in ne komercialni projekt. Z založbo nismo nikoli zares služili. Imamo natančno določeno strukturo, štiri do pet zaposlenih, našo glasbo promovirajo promocijske agencije po vsem svetu in gre bolj za projekt prodora.

Ste tudi izjemno napredni pri razmišljanju o spremembah na glasbeni sceni in novih priložnostih, ki se odpirajo v zadnjem obdobju. Eden izmed vaših projektov je bila tudi vzpostavitev Digital Kollektiva leta 2007 − kakšne usmeritve ponujate?

Pravzaprav vse. To ni bila moja ideja, vendar mislim, da je bila to pametna poteza. Včasih imamo skladbe, ki niso primerne za izdajo na 12-inčni plošči, zato jih ponudimo na Digital Kollektivu in jih enako promoviramo. Četudi skladba ni didžejevska, jo lahko promoviramo kot takšno. Vsaka dva meseca izdajamo tudi kompilacije, ki se imenujejo The Space In Between. Obstajajo 12-inčne in digitalne izdaje, na njih so videi in še nekaj dodatnega materiala. Skladbe na Digital Kollektivu imajo podoben učinek kot album, CD, torej gre predvsem za promocijsko orodje. Vanj vložimo toliko energije kot v promocijo 12-inčne plošče. To je pametna poteza, saj je včasih predrago izdati vinilno ploščo, digitalna predstavitev je cenejša.

Kolektiv Jazzanova je bil doslej vključen v številna prestižna sodelovanja, ustvarjali ste remikse za priznane avtorje, producirali glasbo, snovali kompilacije za slovite jazzovske in druge založbe. Tudi drugi ustvarjalci so remiksali vaše delo, vi pa poleg preostalih projektov vodite tudi lastno založbo. Vendar ste zadnji album, ki je obenem vaš debitantski, izdali leta 2002. Zakaj ste oboževalce pustili tako dolgo čakati?

Mislim, da to ni predolgo. Če potrebuješ šest let, jih pač potrebuješ. Obenem pa moram razložiti, da se je didžejevski team osredotočal na založbo Sonar Kollektiv. Bilo je ogromno dela in potrebnih je bilo nekaj let, da so vsi postopki stekli po ustaljeni poti. Po drugi strani je bilo tudi v studiu veliko novosti: novi album Clare Hill pa tudi skupine Thief, nekaj kompilacijskih projektov, soundtrack Belle et Fou, skratka veliko dela. Zato menim, da je šest let nekaj običajnega. Seveda pa bi vse skupaj lahko naredili prej. Pravzaprav je ponudba za soundtrack Belle et Fou prišla v obdobju ustvarjanja našega albuma, zato smo ta projekt za nekaj časa odložili. Resnično sem si želel najprej dokončati ploščo, vendar so nam za soundtrack poslali odlično ponudbo.

Ali lahko poveste kaj več o novem albumu Of All The Things, ki bo izšel oktobra letos? Na kaj ste se tokrat osredotočali? Lahko rečete, da je plošča nadaljevanje soundtracka Belle et Fou?

Albuma sta tesno povezana. Novi je usmerjen bolj v neposredno izvajanje na odru, odmika se od plesnega žanra in je bolj poslušljiv. V procesu ustvarjanja smo bili pozornejši na to, kako bo glasba v resnici zvenela. Imeli smo veliko možnosti in široko izbiro, zato smo se odločili, da sledimo našim željam. Hoteli smo nekaj, kar zveni kot klasični album. Album, ki ga lahko poslušamo tudi čez nekaj let. Ko smo delali soundtrack Belle et Fou, smo zanj dobili dober budžet, povrhu pa uživali v delu z dobrimi glasbeniki. Pred tem nismo imeli takšnih možnosti, saj nihče izmed nas ni študiral glasbe. Prihajamo iz hiphopovske scene in nismo znali igrati instrumentov. Z leti smo pridobili občutek, da znamo ustvarjati harmonije in komunicirati z ustvarjalci, zato smo se tokrat odločili, da poskusimo drugačen pristop. To je zahtevalo ogromno časa in denarnega vložka, poleg tega tudi ni bilo tako enostavno. Postopoma smo sestavili album, ki temelji na pisanju skladb in snemanju. Snemalni proces, dejanski miks, je na tej plošči zelo poseben, saj na njej ne uporabljamo nobenih priključkov. Vse je posneto v živo, za ta trenutek.

Prvi single z naslovom Let Me Show Ya je resnično razposajen in poln energije. Po komentarjih z internetnih forumov je skladba všeč tudi oboževalcem, ki komaj čakajo na izid albuma. Kako ste izbirali glasbenike, zlasti vokaliste za omenjeni projekt? Obstaja vez z Gillesom Petersonom in avtorji, ki jih zastopa?

Seveda, vendar ne toliko, kot bi si mislili. Izbrali smo ljudi, ki jih poznamo. Že dolgo si želim delati z Benom Westbeachem. Kadar se srečava, ga spodbudim, da bi skupaj kaj ustvarili. Končno smo imeli takšno priložnost. Ne vem, ali bomo z vsemi glasbeniki, ki gostujejo na albumu, nastopali tudi v živo na koncertih. Vsi med njimi so umetniki, ki vodijo lastne projekte in kariere. Vsekakor se bomo podali na turnejo s Paulom Randolphom, vokalistom v treh skladbah z naše plošče. Je namreč izjemen pevec in tudi zelo dobro igra bas kitaro. Je super človek in ima – v nasprotju z nami – veliko izkušenj z nastopanjem v živo. Jazzanova potrebuje obraz, ki bo stopil pred množico in jo navdušil. To je za nas nekaj novega, Paul pa je tega že precej vajen.

Kaj pričakujete od sodelovanja z Verve Records?

Gre za projekt svetovnih razsežnosti. Zelo nas je presenetilo, da jih zanima sodelovanje z nami. Z vseh strani dobivamo zelo dobre povratne informacije. V nedeljo odpotujem na Japonsko, kjer imam dogovorjeno štiridnevno medijsko promocijo albuma. Občutek je enkraten. Sprva sem se sicer nekoliko bal, da bi vplivali na našo ustvarjalno avtonomijo, saj ne nazadnje sodelujemo z veliko založbo. Vendar nam ta daje popolno svobodo in lahko počnemo, kar hočemo. Za seboj imamo zelo dobro berlinsko ekipo, album bodo izdali pod okriljem oddelka World, Classic in Jazz. To je majhen oddelek pri Universalu in Christian Kellersmann, ki je odgovoren za nas, nas spremlja in občuduje že nekaj let. Pogovori z njim so vselej zanimivi. Je kot majhen otrok, ki uživa ob glasbi. Zlahka smo se odločili za to sodelovanje in počutimo se zelo dobro. Počnemo, kar hočemo, skupaj se odločamo, kakšen video želimo imeti, kako bo videti naslovnica, kako bodo promovirali single, katere remikse bomo izbrali, vse se vrti okoli nas. Verve nam popolnoma zaupa in mi zaupamo njim. Založba nam lahko priskrbi sredstva in album odlično promovira. Odprla se nam je edinstvena priložnost in lepo je spet biti umetnik, ne le ustvarjalec na založbi. Dajemo intervjuje in igramo (smeh), resnično se zelo zabavamo. In v tem trenutku je prav gotovo vse mogoče.

Mateja Rot