Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
Historična Afrika
Kasse Mady Diabate: prezrti malijski pevski velikan
Kasse Mady Diabate zagotovo ni glasbenik, o katerem bi bilo mogoče v zadnjem desetletju prav veliko slišati ali prebrati. Pravzaprav je bil nazadnje zares širše opažen kot gost pri ambicioznem projektu legendarnega bluesovskega ustvarjalca Taj Mahala, Kulanjan; na albumu in pozneje tudi na transkontinentalni koncertni turneji, ki ga je pospremila. Od takrat pa je minilo prav okroglo desetletje.
Pozneje se je sicer pojavil še pri nekaj snemalnih sodelovanjih, a manj opazno in odmevno. Zato bo verjetno marsikoga začudilo, ko bo že ob tokratnem površnem pregledu njegove dosedanje življenjske poti spoznal, da gre za enega najbolj cenjenih malijskih pevcev, pomembnega ohranjevalca griotske zapuščine, ki je po spletu okoliščin obstal med ne tako maloštevilnimi dragulji v še vedno skritem delu malijskega glasbenega zaklada. Z drugimi besedami: Kasseju Madyju Diabateju prizadevanju in konkretni pomoči nekaterih mednarodno vplivnih glasbenih pomembnežev navkljub za zdaj ni uspelo, da bi si zagotovil uspešno mednarodno kariero. Pri tem ni pomagalo niti odkrito navdušenje omenjenih vplivnežev v medijih nad njegovim pevskim mojstrstvom ter temeljitim obvladovanjem tradicionalnega mandinškega repertoarja, razširjenega z zapuščino malijske popularne godbe od njene zlate dobe v poznih 60. in še posebno 70. letih prejšnjega stoletja naprej. Poskusi so bili, priložnosti tudi, a sta menda splet okoliščin ter njegov nekonflikten, nebojevniški značaj, postavljen vanje, onemogočila njihov polni izkoristek. Kasse Mady je doma cenjen, celo slaven, na mednarodnem prizorišču pa je obstal nekako ob strani, diskografsko in koncertno težko dostopen, poznan samo poznavalcem starejše produkcije malijske popularne godbe. Tako nam njegov do zdaj na mednarodnem prizorišču zadnji, v letih 2002−2003 izdani album Kassi Kasse ponuja dobro iztočnico ter predvsem tudi odlično glasbeno okostje za ponovno srečanje z njim. V njegovi več kot tridesetletni karieri je to šele tretji na mednarodnem tržišču bolj ali manj dosegljiv album, ki je sicer nastajal in izhajal v začetku tega tisočletja, a ga takrat nismo predstavili, kot bi si zaslužil. S kratkim očrtom njegove dosedanje poti, postavljenim v kontekst omenjenega albuma, bomo tokrat vsaj delno odpravili ta primanjkljaj v poznavanju sodobne zahodnoafriške glasbene ponudbe.
Če odmislimo že omenjena sodelovanja pri diskografskih projektih drugih avtorjev, se z njim ponovno srečujemo kar po slabih 20 letih. Natančneje, v začetku 90. let prejšnjega stoletja smo se takoj po izidu ukvarjali z obema njegovima, takrat v Parizu posnetima albumoma: Fodéjem izleta 1989 (ki je od aprila letos celo dostopen v ponatisu na CD-ju) in z angleškim ponatisom posnetkov, ki so 1990. izšli pod naslovom Kéla Tradition, so pa kot Koulandjan Kéla – enako tudi prvi album – nekaj mesecev prej izšli za pariško produkcijo Syllart senegalskega producenta Ibrahima Sylle in založbo Melodie. Tako kot preostali svet smo bili navdušeni nad njima. Fodé je bil električni plesni album mandinške tradicije, s producentom pa sta z njim hotela nadaljevati uspeh, ki ga je doživel legendarni album Salifa Keite Soro. Kéla Tradition je bil njegov antipod. To je akustični album, katerega repertoar temelji na glasbenem izročilu iz Kéle, enega od malijskih griotskih središč, v katerih se ohranja in iz roda v rod prenaša stoletja stara mandinška kultura. Ta dva albuma sta bila zelo spodbuden začetek mednarodnega delovanja Kasseja Madyja Diabateja, ki je sicer trajalo okroglo desetletje. Leta 1988 ga je kot v Maliju izjemno cenjenega pevca povabil v Pariz že omenjeni Ibrahim Sylla prav zato, da bi z njim posnel oba že omenjena albuma Fodé in Koulandjan Kéla. A nadaljevanje ni bilo tako uspešno. V naslednjih letih mu ni bilo omogočeno posneti niti enega lastnega albuma, k sodelovanju pri projektih so ga vabili samo nekateri glasbeniki, ki so poznali in cenili njegov izjemen tenor in poseben način petja, sicer pa je počasi tonil v pozabo. Pravijo, da je bil razlog za to, ker se ni znašel v hudi konkurenci vedno novih afriških glasbenikov na pariškem prizorišču, pa tudi ne v džungli avtorskih pravic in pogodbenih obveznosti, ni se niti posebno prilagajal menjajočim se trendom v afriških godbah. Tako se je njegovo pariško obdobje izteklo leta 1998, ko se je vrnil domov, v Mali, v Kélo, kaj kmalu pa tudi na bamakovsko prizorišče.
Poglejmo še malo v preteklost. Kasse Mady Diabate se je rodil v že omenjenem starodavnem griotskem središču Kéla leta 1949 kot pripadnik ene od dveh najmočnejših in najstarejših mandinških griotskih rodbin Diabaté, katere evidentirane korenine segajo nazaj v obdobje velikega malijskega cesarstva med letoma 1253 in 1469. Že kot deček je z drugimi člani družine prepeval po lokalnih svatbah in drugih svečanostih, okrog 1970. pa ga je novi guverner bližnjega regionalnega administrativnega središča Kangaba povabil za prvega pevca v orkester, ki so ga takrat ustanavljali v skladu z novo državno kulturno politiko »avtentizacije«. Ta orkester je postal znan kot Super Mande in v drugi varianti obstaja še danes. Sestavljen je iz glasbenikov, ki so po rodu iz Kéle, vendar deluje v Bamaku, vodi pa ga Kassejev brat Lafia Diabate. Prav z njim in ob pomoči nekaterih gostov je bilo posneto tudi gradivo za album Kassi Kasse. Nova politika »kulturne avtentičnosti«, ki jo je vodila malijska postkolonialna socialistična oblast, je omogočila nastanek in razcvet tamkajšnje popularne glasbe. Tudi Kasse je lahko tako ustvaril prepoznaven amalgam mandinške tradicije, odigrane s sodobnimi instrumenti. Vsaki dve leti je malijska oblast organizirala t. i. glasbeni bienale, na katerem so se predstavili in tekmovali za nagrade najboljši med malijskimi orkestri. Leta 1973 so zmagali Super Mande iz Kangabe s pevcem Kassejem Madyjem Diabatéjem. Takrat je v Bamaku delovala skupina glasbenikov Las Maravillas de Mali, ki so jo sestavljali ustvarjalci, šolani na Kubi. Ti so na omenjenem bienalu slišali Kassejevo petje in po daljšem prepričevanju njegove družine jim je uspelo, da se jim je pridružil. Tako se je začel njegov strm vzpon na sam vrh popularnosti v domovini. Leta 1976 so se preimenovali v National Badema du Mali in zelo uspešno nastopali do sredine 80. let. Takrat pa je začela popularnost takšnih plesnih orkestrov tudi v Maliju slabeti, pa tudi obubožana državna kulturna administracija že nekaj časa ni več denarno podpirala njihovega delovanja. Les Ambassadeurs, ki jih je vodil tudi Salif Keita, so se razšli, The Rail Band je le poredko nastopal, vsi so se selili v Pariz, novi center zahodnoafriške glasbene produkcije, in začenjali solistično kariero.
No, kot že rečeno, tudi Kasse Mady Diabaté je šel tja, odmevno začel ter se po desetletju skoraj pozabljen vrnil v Mali. Mali pa ga je pričakal presenetljivo pripravljen na njegovo glasbo. V tistih desetih letih se je tam namreč spet obudilo zanimanje prav za glasbeno zapuščino − celo med mladimi. Poznali so njegovo minulo delo, in to je bila dobra podlaga, da je spet začel nastopati. V začetku tisočletja ga je mojster kore Toumani Diabate, s katerim je že v svojem pariškem obdobju sodeloval pri projektu in albumu Songhai 2, spodbudil, da končno spet kaj posname. Odločil se je za nekakšno rekapitulacijo svojega dotedanjega repertoarja. Predelal in posnel je nekaj skladb iz vseh obdobij: zgodnjega, obarvanega s plesno latino glasbo, ko je malijski javnosti ponudil prve uspešnice, iz pariškega, ki je dokumentirano na obeh njegovih ploščah, ter iz učnega in hkrati najnovejšega, ko je spet posegal po tradicionalnem akustičnem repertoarju. Toumani je zagotovil tehnične pogoje in znano angleško producentko Lucy Duran, snemali so kar pri njem doma v Kéli, za spremljevalno jedro je poskrbel njegov brat Lafia s Super Mande, v posameznih skladbah so se mu seveda pridružili gostje, lokalni glasbeniki, pa tudi: Toumani Diabate s koro, Bassekou Kouyate z n'gonijem in znani kubanski basist Orlando Lopez - Cachaito. A posneti gradivo sploh ni bil takšen problem. Prava kalvarija se je začela z iskanjem založnika. Prav presenetljivo je, kako nobena resna evropska založba afriške glasbe ni pokazala nobenega pravega zanimanja zanj. Tako pravzaprav ni nenavadno, da so posnetki najprej izšli pri sicer cenjeni mehiški založbi Corason, a ta je seveda specializirana za mehiško in drugo latinskoameriško glasbo in ne za projekte afriških ustvarjalcev. Slab odziv na ploščo so potem poskusili popraviti leto dni kasneje z njegovim ponatisom pri ameriški založniški navezi Hemisphere/Narada World. To je nekoliko izboljšalo prepoznavnost Kasseja Madyja Diabatéja v ZDA in mu omogočilo tudi nekaj nastopov, album pa vse do danes ni bil deležen pozornosti, ki bi je bil vreden tako po kvaliteti vsebine kot zaradi pomena, kakršnega ima za malijsko glasbeno produkcijo zadnjih 40 let. In čeprav nam je album Kassi Kasse omogočil ponovno srečanje s tem pevskim velikanom malijske popularne godbe, se njegova usoda nadaljuje: bleščeč ustvarjalec ostaja neupravičeno odrinjen in zato vse premalo poznan.
Zoran Pistotnik