Myra Davies

O dekletih in mestih

Cities and Girls je prvi album Myre Davies, ki ga umetnica kanadskega rodu podpisuje s svojim imenom. Predhodne plošče je v letih od 1991 do 2004 izdajala pri berlinski založbi Moabit Records, največkrat pod imenom Miasma, skupnim idejno in konceptualno zasnovanim projektom z Gudrun Gut.

Album Cities and Girls je v trenutku vzbudil mojo pozornost. Precej dolgo sem se zamudila že pri naslovnici, ki v omejenem prostoru ovitka ponuja na ogled šestnajst sličic. Te tako ali drugače ponujajo neki spomin na minule čase, črno-bele fotografije, ob katerih lahko izbrskaš tudi lastne spomine. In potem je govorjena beseda Myre Davies, ki ujeta v melodije in v načinu interpretacije precej spominja na stil, ki smo ga navajeni pri Laurie Anderson. Govorjena beseda torej, prijeten, topel vokal s tematikami, ki pritegnejo, s strukturo zgodbe, ki vabi k poslušanju, z načinom podajanja, ki te posrka. Niti malo nisem bila presenečena, da je k sodelovanju pritegnila gonilno silo berlinske neodvisne scene že od osemdesetih let, Gudrun Gut, o kateri smo v Muski nedavno že pisali. Myra Davies pripoveduje zgodbe v zvoku in glasbi, je multimedijska umetnica in gledališka igralka, nekdanja pravnica, ki se je nekoč gibala v povsem akademskem miljeju umetnosti. Vse dokler niso v Vancouver v osemdesetih prišli na neko skupno prireditev Einstürzende Neubauten. Skupaj z njihovim tedanjim članom Markom Chungom sta odpotovala v Berlin, kjer je prvič srečala tudi Gudrun Gut. Srečanje je pomenilo tudi spremembo v njenem poklicnem in osebnem življenju. »Pred leti sem se začela osvobajati od stvari. Najprej osebnih, prodala sem hišo, potem avto, pustila akademsko službo. Proces je zahteval svoj čas, toda splačalo se je. Zdaj lahko vse skupaj spravim v svoj macbook,« precej sugestivno opiše življenjske levitve. O zanimivih in večplastnih vsebinah z novega albuma, od feminizma, do Burroughsovega bunkerja, o načinu komponiranja in dela z Gudrun Gut, sva poklepetali po elektronski pošti konec oktobra letos.

Za avtorico glasbe Gudrun Gut je bila tvoja govorjena beseda dovolj močan izziv, da so na dan privrele ustrezne melodije, zato me najprej zanima, kako poteka sodelovanje z njo?

Gudrun sledi lastni zvezdi. Če se odloči za sodelovanje, potem je zelo navdihujoča in podporna. Je zelo kreativna, kompetentna, in ko si zada neki cilj, ga vedno doseže s posebnim pristopom. K snemanju me je spodbudila prav ona, povabila me je v svoj studio in od takrat naju obe poganja obilje ustvarjalnih in osebnih sprememb. Najino kreativno zanimanje je še vedno v sozvočju, tako da se sodelovanje nadaljuje in je zadovoljujoče. Zadnja stopnička procesa je seveda trenutek, ko naj bi tvoje delo doseglo občinstvo. Tu nastopi Gudrun, ki potem pri svoji založbi z energijo in usmeritvijo tudi izda ploščo. To seveda ni nekaj, čemur pravimo komercialni produkt, in gledano s povsem tržnega vidika bi se morda nekdo vprašal, zakaj to počenja. Po moje je edini razlog v tem, ker ne prenese omejitev in vseh izzivov glasbene scene.

Lahko primerjaš sodelovanje z Gudrun in preostalimi skladatelji?

Ona dela hitro, intuitivno in odločno. V studio po navadi pridem z dosjejem pripravljenih komadov, raziskav in samplov, ki jih hočem slišati v muziki. Koncept razložim in potem gre Gudrun v akcijo. Skozi gradivo brzi kot hitri vlak. Njen delovni elan ne popušča, nove ideje se porajajo med komponiranjem in produkcijo in pogosto tudi sama ponovno napišem besedilo, medtem ko čakam, da nasnamemo vokal. Toda proces se odvija hitro in ključnega pomena je, da sem na to pripravljena, sicer ji ne morem enakovredno slediti. Je namreč izredno produktivna, ima lastno radijsko produkcijo, vodi založbo, torej izdaja plošče, in seveda ima tudi zasebno življenje. Za primerjavo − sodelovanje z drugimi skladatelji je v primerjavi z njo pravi oddih.

Se je vajin način dela v vseh teh letih kaj spremenil?

Pri Gudrun se je spremenil podobno, kot so se spremenili življenje in pogoji poslovanja. V zadnjih letih ima predvsem veliko manj prostega časa in tudi zato dela veliko hitreje. Kar se mene tiče, je vse v predhodni in pravočasni pripravi.

Kako bi na kratko opisala svojo glasbeno pot?

Najprej sem zapravila celih dvajset let, ko sem realizirala le vizije drugih kot gledališka producentka. Šla sem skozi akademska polja vseh umetnosti − gledališča, baleta, opere in sodobnih umetnosti − preden sem postala ustvarjalka tudi sama. Kmalu zatem me je Gudrun vpeljala v založniško in glasbeno sceno. Skupaj sva delali tako gledališke in razne interdisciplinarne medijske projekte kot glasbeno založništvo. Na tej ustvarjalni poti sem imela vseskozi dobro podporo in srečala sem ogromno čudovitih ljudi, ki so postali moji prijatelji. »Pravi« karieri sem se odrekla že dolgo tega, ko sem po diplomi iz prava zapustila to predvidljivo območje in se odločila za novo, raziskovalno popotovanje.

Kdaj je torej nastopil tisti odločilni trenutek, ko si se odločila za govorjeno besedo na odrskih deskah?

Pred dvajsetimi leti sem bila producentka neke mednarodne svetovne razstave. Imela sem popolnoma proste roke in budžet, da bi lahko predstavila, kar bi hotela. Ko se je razstava končala, sem se odločila, da začnem lastne kreativne projekte. Kar me spodbuja, da nadaljujem po tej poti, so vedno nove ideje, ki me motivirajo do te mere, da jih skušam realizirati.

Album Cities and Girls kipi od množice tematik, ki jih nedvomno povezuje izredno močna, strastna ženska pisava. Se strinjaš, da dobro literaturo v bistvu poganja avtobiografski odriv?

Ne, to sploh ni nujno. Vse, kar umetnik potrebuje, je, da vzpostavi odnos do subjekta. Ameriški umetniški kritik Harold Rosenberg (The Anxious Object: Art Today And Its Audience), recimo, predlaga, da je umetnik produkt kreativnega procesa. Delo, ki ga umetnik producira v »nastajanju«, je samo sled artefaktov, ki prihajajo od zadaj. Mislim, da je to primerna perspektiva procesa.

Kakšni spomini so povezani s prvo pesmijo na albumu Burrough's Bunker, kjer omenjaš tudi pesnika Johna Giorna?

To je samo ena smešna zgodba o vikendu v New Yorku pred približno dvajsetimi leti, ko sem neko sobotno noč preživela s prijateljem Markom Chungom. Imel je kup vabil, kjer bi lahko prebila večer, eno od njih je bilo od Johna Giorna. Nikoli prej ga nisva srečala, pravzaprav takrat o njem sploh nisva veliko vedela, recimo tega, da je bil čuvaj bunkerja Williama Burroughsa, prostora, ki je bil na newyorški sceni nekako mitičen. Vsaka skupnost ima cenjene, posvečene prostore, za katere vedo le poznavalci, insajderji, in to je bil eden izmed njih.

The Drill je poudarjeno feministična pesem, kjer v stilu Virginie Woolf in njenega eseja Lastna soba sugeriraš, da vsako dekle potrebuje lasten »drill«. Zanima me, kakšno je tvoje mnenje o feminizmu danes?

Pesem Drill se seveda sliši zelo feministično. Neki psiholog, prijatelj, celo namiguje, da je vsega kriv Freud s teorijo o nevoščljivosti penisa. Toda ko sem pisala skladbo, sem imela v mislih običajno življenjsko izkušnjo. Večina žensk slej kot prej spozna, da je bolje in lažje naučiti se uporabljati sveder, namesto da vsakič koga moleduješ, ko potrebuješ polico ali preprosto luknjo v zidu. To je preprosta analiza daj-dam. Če bi se vsi naučili uporabljati sveder pri petnajstih, bi prihranili veliko časa. To je vse, o čemer sem razmišljala.

Feminizem danes? Danes ne vidim veliko aktivnega feminizma. V Severni Ameriki in Evropi ni resno prisoten kot gibanje ali vsaj kot intelektualna bližina med ženskami. Amerika je, kot verjetno veš, že nekaj let pod vplivom rahlo norega anti 21. stoletja ameriškega krščanskega konservativnega desnega krila ideologije, ki je sovražno feminizmu. Povsem jasno je, da je feminizem v socialno šibki poziciji, zato niti ne presenečajo statistike, ko prikazujejo položaj žensk v razvitih državah, ki polzi nazaj. Desno krilo fundamentalistov je verjetno zelo zadovoljno.

Druga stran tvoje pisave je izjemno vitalen odziv na vse neumnosti, grotesknost in brutalne ničevosti, ki se dogajajo po svetu, še posebno ženskam in njenim pravicam. Izpostavila bi pesem My Friend Sherry.

Hvala za prijazne in spodbudne besede o tej skladbi, ki mi je zelo pri srcu. Gre za resnično pripoved o Sherry, moji prijateljici iz časov, ko sem imela petnajst let. Napisala pa sem jo pred leti, med obiskom v Kaliforniji, ko sem bila šokirana nad ameriško kampanjo, ki je skušala umakniti pridobitve dostopa do legalnega abortusa. V kampanji so kot v vojni operaciji in s tovrstnim besednjakom pozivali kristjane k boju. Sprašujem se, kdo je tu pravzaprav sovražnik? Najstnice in obupanci? Tudi če zmaga Obama, se bo kampanja proti splavu nadaljevala na zvezni ravni in tudi mednarodno. Ameriška krščanska desnica je aktivna povsod po svetu in skuša striktno omejiti dostop do varnega splava. V pesmi sem hotela opozoriti, kako je bilo takrat, ko je bil splav še kriminalno dejanje. Želim, da se ljudje spomnijo, da moramo zaščititi te pravice, sicer jih bomo izgubile zaradi teh fanatikov.

Album Cities and Girls je poln referenc, kot so Jean Genet, Jeanne Moreau, pesnica Pauline Johnson, John Giorno, Kathleen Parlow. Gre za zelo senzibilno in inteligentno opozarjanje na določene ikone, imena. Kaj meniš?

Imena so tu kot znaki, ki evocirajo neko specifično kulturno občutje. Med ustvarjanjem sem se počutila kot riba, ki plava v oceanu časa in prostora, v katerem so številna lokalna okolja. Vsako ima posebno barvo, stil, tradicijo in skupnost. Ko uporabim ime kot Jeanne Moreau, skušam vzbuditi vzdušje Pariza v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih letih, predstavljam si vonj cigaret gauloises, francosko seksapilnost in žepno izdajo Sartra. To obdobje je imelo vpliv na modne scene po vsem svetu od štiridesetih let prejšnjega stoletja do današnje fascinacije nad francoskimi filmi iz šestdesetih. To je ikonično.

Kdo je tvoj priljubljeni pisec, režiser? Kaj te danes navdihuje? Kaj poslušaš, kateri so tvoji večni favoriti (knjige, glasba, filmi itd.)?

Nimam posebnih favoritov, bolj posebna obdobja. Nekoč sem bila na primer obsedena s Fassbinderjevimi filmi, pogledala sem vse, a ne zato, ker ga imam rada. Le kdo ga ima? Hotela sem samo poznati njegovo delo. Ne zdi se mi namreč nujno, da imaš rad neko delo ali njegovo estetiko, da te nekaj zanima. Zanima me vse in moj interes je antropološki. Leta sem se posvečala resnemu branju, te dni pa berem le stvari, ki mi pridejo pod roke v javni pralnici. In moja šibka točka je, da na BBC zelo rada gledam TV-čudeže.

Berlin je bil v začetku osemdesetih let eden izmed centrov alternativne glasbe, v začetku devetdesetih je tam obstajala močna elektronska scena. Kako je tam danes? Je bila ta eklektična živahnost razlog, da vztrajaš v tem mestu?

Berlinska scena je danes veliko bolj eklektična, toda še vedno je moč zaslediti specifično berlinsko senzibilnost. In mesto ostaja za umetnike poseben prostor: navdihujoč, stimulativen in kozmopolitski.

Kakšni so tvoji spomini na Berlin osemdesetih?

Moje življenje umetnice se je v bistvu začelo v osemdesetih, ko sem v Kanadi delala s skupino Skinny Puppy – zgodnji elektronski in gledališki performans, ki je izšel iz Vancouvra. Bilo mi je všeč, kar so počeli. Predstavili so mi delo Einstürzende Neubauten iz takratnega zahodnega Berlina: romantičen hrup in dekonstrukcija, tudi zelo teatralično. Bilo je umetniško zanimivo. V tistem času sem vedela izjemno malo o glasbeni sceni. Spoprijateljila sem se z Markom Chungom, povabil me je v Nemčijo. Takrat sem prvič odšla v Berlin in srečala Gudrun Gut …

Kako bo s promocijo novega albuma? Kakšni so načrti?

Za promocijo, predvidevam, skrbijo v pisarni Gudrun Gut. Kar se turneje tiče − tudi o tem moraš povprašati njo. Zelo rada bi prišla v Slovenijo in tam preživela nekaj časa. Brala sem o umetniških aktivnostih pri vas, sliši se zanimivo!

Varja Velikonja