Natacha Atlas

Tu sem

Ana hina ali Tu sem je naslov nove, po daljšem času spet več kot solidne plošče Natache Atlas. Pretežno akustični album je izšel letos, to jesen ga koncertno predstavlja po Evropi in svetu. Ljubljano je obiskala 2. oktobra, nastop v Cankarjevem domu je bil vsekakor njen najboljši na naših odrih doslej, saj na prejšnjih dveh (samostojno leta 2003 in s Transglobal Underground 1997.) ni pokazala prav dosti.

Tokrat je prepričala s premišljeno, izdelano prezentacijo in interpretacijo ter dala tudi precej od sebe; zmerno polno dvorano je vsekakor navdušila dovolj, da dodatkom skoraj ni bilo konca. Za odličen končni vtis dobri dve uri dolgega koncertiranja sta seveda zaslužna tudi izurjena spremljevalna zasedba in repertoar, ki je zajemal predvsem s soli razširjen zadnji album, nekaj Natachinih filmskih in drugih skladb ter izvrstno, izredno občuteno interpretacijo francoske uspešnice Mon amie la rose (Gedida, 1999; izvirnik Francoise Hardy, 1964). Na sivkast, topel jesenski popoldan pred koncertom je Natacha Atlas žrtvovala dvajset minut za kramljanje ob kavi.

Tokrat ste tretjič v Ljubljani. Se počutite že domače?

Pravzaprav ne. Sinoči smo prišli precej pozno in zelo utrujeni. Mislim, da so člani benda vstali bolj zgodaj in si ogledali mesto, jaz pa ne, čeprav bi se rada razgledala naokoli, ampak verjetno bo težko najti čas, ker imamo kmalu tonsko vajo. Morda bom šla naokrog jutri zjutraj, ker ne letimo zgodaj. Tudi med prejšnjima obiskoma nisem imela časa za oglede. Taka je narava tega življenjskega sloga in dela.

Ste sredi turneje ob predstavitvi novega albuma Ana hina ...

Ja, to je akustični projekt pesmi, povečini iz 50. in 60. let, iz sodobne glasbe arabskega sveta. Skladbe bratov Rahbani, ki sta pisala za Fairuz, in tudi pesmi, ki jih je pisal in izvajal Abdel Halim Hafez, so bile že tedaj t. i. fusion. To je bila pretežno glasba za egipčanske filme. Pod vplivom Hollywooda in Latinske Amerike so črpali godbe od vsepovsod in jih spajali z arabsko glasbo. S tem sem želela pokazati, da se je mešanje dogajalo že veliko prej, preden sem jaz začela. Obstajajo namreč puristi, ki vpijejo, da bi morala biti arabska muzika taka in taka, igrati bi jo bilo treba s takimi in takimi glasbili, ob tem pa se ne zavedajo, da se je fuzija dogajala vsaj že od 30. let naprej. Evropejci so pogosto hudo nevedni glede tega, kaj je resničnost arabskih in afriških glasb, poleg tega mislijo, da so poklicani, da razlagajo, kakšen je razvoj arabske glasbe, ne da bi se zavedali, da se kulturne izmenjave in vplivi dogajajo že ves čas, vse od začetka.

Ste kdaj videli Fairuz na koncertu?

Ne, samo po televiziji. Večkrat je že igrala v Londonu, v prestižni Royal Albert Hall, ampak najbrž sem bila tedaj vedno kje drugje. Živela sem namreč tudi v Egiptu, v Grčiji in več različnih deželah, tako da je nisem nikoli ujela na koncertu. Med vojno nekaj časa tudi ni igrala in ni nikamor potovala, to je bila njena politična izjava, da se ne gane iz Libanona. Kakor koli že, glasbena metoda bratov Rahbani mi res ustreza in ugaja.

Po Abdelu Halimu Hafezu ste naslovili že drugi album.

Ja, to je bil poklon temu ustvarjalcu ob obletnici: ko je album izšel, je minevalo 20 let od njegove smrti, zato sem ploščo poimenovala po njem. Halim je bil ljubljenec vseh mladih arabskih deklet in vseh deklet arabskega rodu – in jaz nisem nobena izjema. Tudi mene so prevzeli njegova senzibiliteta, čudovit glas in njegova osebnost.

Kaj pa Farid al Atraš?

Oh, Farid al Atraš, seveda, sicer je pripadal malce starejši generaciji, skupaj s sestro Asmahan, ki je bila neverjetna pevka – edina, ki bi lahko tekmovala z Um Kalsum. Toda med vojno je bila vohunka za več različnih strani, zato so jo umorili (umrla je v prometni nesreči, ki jo po večini pripisujejo tajnim službam; op. p.). Premlada je umrla, da bi pustila veliko sledi, vendar je vseeno zanimiva zgodba. Torej, ja, jasno tudi Farid al Atraš, brez dvoma je eden največjih glasbenikov arabskega sveta tistega časa.

Ste kdaj razmišljali, da bi posneli album zgolj priredb?

Večkrat so mi že predlagali in morda bom to kdaj v prihodnosti tudi storila, čisto mogoče.

Na zadnjem je namreč več priredb kot avtorskih pesmi; tudi na preteklih se je vedno znašla katera, vsaj na vseh od Gedide.

Ja, res je. Zadnji album naj bi bil pravzaprav album priredb, ampak potem sva s sodelavcem Harveyjem Broughtom napisala nekaj pesmi, za katere sva mislila, da bi jih bilo dobro posneti že za to ploščo, saj sva ob pisanju črpala prav iz teh vplivov, zato se nama je zdelo prav, da jih vključiva.

Priredbe s prejšnjih plošč so po večini priredbe zahodnih popularnih pesmi, kot so I put a spell on you Screaminga Jayja Hawkinsa, Ne me quitte pas, Mon amie la rose. Kako jih izbirate?

Ne me quitte pas zato, ker imam od nekdaj rada Jacquesa Brela, poleg tega me besedilo, poetika te pesmi, podobe, metafore, simboli spominjajo na arabsko poezijo, ki enako uporablja ta sredstva. Primere za ljubezen itd. so podobne. To in pa melodija; ta pesem ima odlično melodijo, ki tudi spominja na arabsko. Hawkins je bil precej neracionalna izbira. Edina stvar, s katero sem se identificirala ... No, različico Nine Simone, njeno verzijo I put a spell on you, imam res rada − kot večino njenih izvedb. Ja, sem privrženka rajnke Nine Simone. Všeč mi je njena različica pesmi, delno tudi Hawkinsova, ampak s pesmijo sem se identificirala zaradi snovi, ki jo obravnava. V Afriki in na Bližnjem vzhodu je veliko ljudi, ki verjamejo v magijo. Ko ljubimec uhaja, se gre najprej h krajevnemu čarovniku, vraču, cheikhu – kakor koli se že imenuje človek, ki to počne – da ljubljeno osebo uroči. To je povsem normalno in običajno. Morda se zdaj to v nekaterih družbah spreminja, na primer v Libanonu, ki je zelo kozmopolitski, evropejski in svobodnjaški, zato je njihova miselnost bližje evropski, češ da je čaranje kup nesmisla. Toda ponekod na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, na primer v Maroku, je še vedno nekaj običajnega, da se človek v takšnih primerih zateče k čarovniji. Če kdo zboli, gre k čarovniku; če mož prevara žensko, ona zadevo uredi z magijo. Menim, da gredo Afričani, Screaming Jay Hawkins in New Orleans zelo lepo skupaj, zato sem pesem priredila. Poleg tega je bil izziv prinesti nazaj pesem, ki glasbeno nima nič z arabsko godbo, po tematiki pa veliko. Zdelo se mi je zanimiva vrsta dihotomije, izziva.

Glasbeno je priredba dobra, glasovno pa bi bila boljša, če bi malce kričali, namesto popevali la la la la.

Ja, ampak »la« pomeni v arabščini »ne«, torej sem hotela to vnesti kot arabski element. Ker glasovno ni v tej pesmi in mojem petju čisto nič arabskega, sem morala podtakniti ta arabski kanček, sicer si ne bi bila zvesta, ne bi bila jaz.

Na novem albumu je tudi priredba vaše pesmi s prejšnjega albuma, Hayeti inta (Ti si moje življenje), z dodanim »hayetek ana« (jaz sem tvoje življenje).

(navdušeno) Ja, ja, res je, res sem se priredila. Različica na novem albumu Ana hina je bolj v nubijskem, sudanskem slogu, ki se resda rahlo dotakne bluesa, ampak je zame predvsem v sudanskem nubijskem občutenju. Vsekakor je komad po razpoloženju drugačen od izvirnika in moram reči, da je pravzaprav zabavno prirejati samega sebe in narediti pesem zares drugače, čisto novo različico. Zakaj pa ne? Saj je moja in lahko z njo počnem, kar hočem.

Ob predstavitvi prejšnje plošče Mish maoul sem prav to pesem omenila kot edino zares dobro na plošči; tam je v slogu gnawe.

Res je, izbrala sem gnawa glasbo, ker tega še nisem počela, zato sem želela ta slog vključiti v pesem, da vidim, kako bo. Pesem je všeč mnogim, mislim, da je ena tistih, ki je krasna za v klube, močna je, privzdiguje razpoloženje, spravlja v dobro voljo. Je ena tistih pesmi, ki jih je krasno slišati v lokalu s tovrstno glasbo, recimo »world music klubu«, ker dviga razpoloženje.

Ste spremenili tudi besedilo pesmi, ker ima naslov dodatek?

Niti ne, dodala sem le nekaj stavkov. Gre za optimistično ljubezensko pesem.

Pred Ljubljano ste igrali v Sarajevu. Kako je bilo v naši nekdaj bratski republiki?

Izredno in resnično odlično. Bil je bajram (aid el fitr), muslimanski praznik, ko je konec posta, in v skupini imam kakopak tudi muslimane, ki so bili srečni, da bodo za ta praznik igrali v muslimanski deželi, ki leži v srcu Evrope – to je za nas res zelo zanimiva reč. V resnici je dežela fascinantna, saj je Bosna resnični most med islamskim svetom in Evropo; verjetno ni bilo lahko brez težav obstati tu sredi kot otoček. No, saj Bosna je preživela težko obdobje, ko so imeli vojno, ki je bila grozljiva. Sicer pa je bilo res krasno igrati tam, sploh ob tem prazničnem času, ko jim je moj prihod veliko pomenil. Imela sem precej ponudb za koncerte za konec ramadana, ampak izbrala sem Sarajevo – zaradi njegove dvojnosti, dvojne kulture, s katero se identificiram, saj nosim to dvojnost v svojem bistvu tudi jaz. Skratka, bilo je odlično. Znanec, ki je bil med občinstvom, mi je povedal, da je bil čustveni naboj koncerta močan, da je ženska za njim celo jokala, sploh med skladbo He hesitated, ki je protivojna pesem, in se mi je zdelo, da bi utegnila čustveno vplivati na ljudi.

Niste imeli nič pomislekov glede varnosti? Iggy and The Stooges so bojda zato v tistih dneh odpovedali sarajevski koncert.

Zato ker je šla večina na moj nastop! Resnična zgodba te odpovedi je, da je Iggy prodal samo 400 vstopnic, jaz pa veliko več; bila sva pač dva nedolžna v tekmi, ki jo je izgubil. V Sarajevu imajo resnično radi mojo glasbo, zato je šlo več ljudi na moj nastop – in moral se je umakniti. Sarajevo je povsem varno. Edina dežela, v katero si ta hip ne bi upala, je Turčija, ker imajo res težave z varnostjo. Vsakič, ko tam načrtujem nastop, je zadnji hip odpovedan, ker je ne morejo zagotoviti. Ampak v Sarajevu sem igrala že večkrat in ni bilo nikoli nobenih nevšečnosti, nasprotno: tam res rada igram!

TC Lejla Bin Nur