Philippe Leroux

Mojster (de)kompozicije

Philippe Leroux je skladatelj, ki se giblje na robu velikih imen in krajev sodobnega glasbenega ustvarjanja. Poskusil se je v različnih smereh. Več del je posvetil formiranju interpretov in jih oblikoval kot neke vrste miniature, drobne legende, ki pripovedujejo o izvoru zvoka. Kot je zapisal sam, ima skladateljska gesta »strahovito moč, ki ji pravimo ustvarjanje: v tej moči gre v enaki meri za ustvarjanje in uničevanje, ki sta le dve strani iste energije«.

Po končanem študiju na pariškem glasbenem konservatoriju (CNSM), kjer se je izobraževal ob Ivu Malecu, Pierru Schaefferju in Guyu Reibelu, obenem pa študiral tudi pri Olivierju Messiaenu, Francu Donatoniju, Betsy Jolas, Jean-Claudu Eloyu in Iannisu Xenakisu. V času bivanja v Vili Médicis v letih 1993−1995 je napisal približno 40 del simfoničnega, elektroakustičnega in komornega značaja. Vsestranski in aktiven ustvarjalec je do zdaj napisal približno 50 glasbenih del, akuzmatičnega, vokalnega, komornega, simfoničnega ali elektroakustičnega značaja. Pri tem so številna od njih nastala po naročilu raznih institucij, kot so filharmonični orkester Daria France, Radio SWR iz Baden-Badna, Ircam, Ensemble Intercontemporain, in zasedb, kot so ansambel Ictus, 2e2m, INA-GRM idr. Vse to nam govori o raznolikih interesih in predvsem velikem ustvarjalnem potencialu. Leroux je redni gost glasbenih festivalov, kot so Donaueschingen, Présences v Parizu (Radio France), Bath, Agora (IRCAM), Roma-Europa, Nuove Synchronie (Milano), Musica v Strasbourgu, ISCM v Stockholmu, festival v Barceloni, Manca v Bourgesu in številnih drugih. Obenem je po naročilu pisal za številne institucije, na primer francosko ministrstvo za kulturo, orkester Ensemble Intercontemporain, IRCAM, Ensemble Icare, Festival Musica, BIT 20 in druge. Leta 1994 je prejel nagrado Hervéja Dugardina, 1996. je bilo njegovo delo (d’)Aller imenovano za najboljšo sodobno glasbeno kompozicijo leta, 2003. pa je prejel nagrado SACEM. Poleg komponiranja se ukvarja tudi s pisanjem prispevkov o sodobni glasbi in poučevanjem. Do zdaj je predaval na več univerzah, med drugim na Bergen Grieg Academy, Columbia University (New York), Berkeley University (Kalifornija), Fondation Royaumont, na Conservatoire Américan v Fontainebleauju ter pariškem in lyonskem Conservatoires Supérieurs. Med letoma 2001 in 2006 je poučeval komponiranje z računalnikom na pariškem IRCAM, obenem je bil v letih 2005 in 2006 profesor kompozicije na univerzi Mac Gill v Montrealu. Od leta 2007 kot rezidenčni umetnik gostuje v Arzenalu v Metzu in pri Orchestre National de Lorraine.

Dotaknil se je skoraj vseh žanrov. Veliko skladb, ki obravnavajo izvor zvoka, je posvetil instrumentalistom, prav tako se je z zvokom ukvarjal v elektroakustičnih delih. Skladbo Wether je napisal za komorno ali večjo instrumentalno zasedbo, njegova dela, kot je Air-Ré, pa izražajo skupne poteze, lastne njegovemu takoj prepoznavnemu stilu. Lerouxova glasba se vrača k odkrivanju zvoka v njegovem bistvu – ne v kontemplativnem ali dramatičnem smislu, marveč v nenehnem gibanju, pojavljanju in izgubljanju zvoka, glasbi kot kontinuiteti, fenomenu zvočnega trajanja v času. Če poslušamo njegovo delo Voi(Rex), bomo v njem našli vse značilnosti tega dinamičnega avtorja. Prvo skladbo na plošči, Voi (Rex), bi lahko imenovali dramsko delo v petih delih. V skladbi Rex je uresničil ravnotežje med vokalom in hrupom, ki ju oba obravnava na več ravneh. Glas obravnava s stališča različnih tehnik, kot neke vrste polifonski instrument. To gostoto glasu okrepi z elektronskim dispozitivom, ki od pevke zahteva intervencijo v prostoru. Tako se delo približa zvrsti opere, čeprav ne prestopi njene meje. Pevka mora v zrak kot na nevidno tablo pisati tekst, pri tem pa zvok kroži med šestimi mikrofoni, postavljenimi po dvorani. Geste se torej obravnavajo tako, da dopolnjujejo izraz tam, kjer glasu ni več, da bi izrazile vse tisto, česar z glasom ne moremo. In sčasoma se pevkin glas spremeni v glas pesnika (na posnetku). Plus Loin je tretji del triptiha za Continuo(ns) in (d')Aller. Kot pove že naslov, je skladatelj v tem delu želel iti naprej oziroma dlje. Delo je zgradil na dveh principih: vzpon in spust ter pospešiti in zavirati; ta nihanja pomenijo dinamiko skladbe, ki se prek kulminacije proti koncu izpoje v umirjen zaključek. Seveda nas to po dinamiki spominja na Gerarda Griseyja, končno tudi na Clauda Debussyja oziroma njegovo delo La Mer. M je skladba, v kateri je združil več motivov, ki jih je povezal med seboj tako, da novi izhaja iz prejšnjega, potem ko se je ta izčrpal. Tako si lahko sledijo tako rekoč v neskončnost, prehod med njimi pa je tekoč in fluiden, kar omogoča tudi izbor zasedbe: dva klavirja, dva tolkalca in elektronika. Tolkala so nekakšen podaljšek klavirjev, a obenem ohranjajo avtonomijo in se z njima dopolnjujejo v celostno oblikovanje prehodov. Tako nas Philippe Leroux tudi v tem delu vodi naprej, v odkrivanje novega prek razkroja že znanega, v večno trajanje, nadaljevanje in razvoj. Da ne bi naštevali še številnih prejetih nagrad, povejmo le, da ostaja aktivno in ustvarjalno vpet v evropski glasbeni prostor, kjer ohranja viden položaj.

Marina Žlender