Matjaž Porovne in Aljaž Beguš

O Evropskem mladinskem orkestru

Klarinetist Aljaž Beguš in violinist Matjaž Porovne in sta slovenska entuziasta, ki sta bila na letošnjih avdicijah za Evropski mladinski orkester izbrana izmed 4000 glasbenikov iz vse Evrope in tako postala bogatejša za izjemno izkušnjo, ki sta jo po svetovnih prestolnicah doživljala julija in avgusta letos.

A ta izkušnja zame ni bila glavni razlog, da sem z njima vzpostavila stik. Bila je le povod v novo odkrivanje osebnosti in miselnosti mladih muzikov, ki jim svet glasbe postaja vedno bolj odprt. In znova sem odkrila dva posebneža, ki kar štrlita iz družbe mladih, ta sicer (globalno gledano) vedno bolj razmišljajo v smeri, kako delati čim manj in zaslužiti čim več.O podrobnostih o orkestru in splošnih vtisih sva se z Matjažem pogovorila osebno, z Aljažem, ki je v Španiji, pa sva si dopisovala prek elektronske pošte.

Matjaž Porovne

Evropski mladinski orkester (EUYO). Položaj Slovenije in ozračje v EU nekako poznamo, kakšno pa je bilo vzdušje v orkestru, sestavljenem iz glasbenikov iz vse Unije?

Sama pozitivna energija. Nikakršnega rivalstva, vsak je bil srečen, da je sploh dobil možnost spoznati mlade glasbenike iz drugih držav Evropske unije. Dejansko je bil to zelo pisan orkester, prav vsaka država je imela vsaj enega predstavnika. Manjše države sicer manj, na primer Litva enega, Slovenija − še manjša − celo dva. Ne vem, kako so bila razmerja postavljena, a največ je bilo Špancev, Angležev, Nemcev, pač velikih narodov. Zelo sem srečen, da sem lahko vse te ljudi spoznal in vzpostavil kontakte, ki jih bom seveda ohranil. Me sprašuješ tudi, ali je bil orkester kako politično povezan?

Če je bilo kaj za izpostaviti …

Ja, imeli smo enega političnega fanatika, Finca, s katerim sem celo sedel za pultom. Ta je bil politično z vsem vedno na tekočem, sredi turneje je kupoval minute interneta, da je sledil dogajanju v Gruziji, ki je bila ravno takrat tako aktualna. Preostale seveda ni niti malo zanimalo. On je bil res poučen o vseh političnih področjih. Zanimivo se je bilo z njim tudi predstaviti; prvo vprašanje: Kako ti je ime? Drugo: Kaj misliš o evropski krizi?! Drugi smo bili sproščeni, nihče, razen tega Finca, se ni obremenjeval s politično usmerjenostjo.

Pustiva politiko in se vrniva h glasbenemu dogajanju; splošno vprašanje − program, dirigenti?

Krona repertoarja je bila Mahlerjeva Druga simfonija, kjer so se orkestru pridružili tudi zbor in solistki. To je bila posebna izkušnja, saj so bili zbori sestavljeni iz japonskih in kitajskih pevcev. V Jokohami je bil zbor špica. Japonec, ki najbrž ni poznal nemškega jezika, v katerem je pel, je izgovarjal tako jasno in natančno, da si razumel prav vse. Tudi disciplina, po kateri so Japonci že tako ali tako znani, se je v njihovem zboru samo še enkrat dokazala. Na vaji so ves čas čakali v polni pripravljenosti in z odra počasi odšli šele, ko smo se z njega spravili orkestraši. Vedno sem mislil, da so Japonska, Kitajska, Koreja enake, a ni tako. Japonci so povsem drugačni.

Še malo o repertoarju …

Ja, igrali smo tudi Šeherezado (Rimski Korsakov), opero Kašej od istega skladatelja, a povsem neznano delo, nihče ni imel niti posnetka, Romeo in Julija (Berlioz), Simfonični plesi Rahmaninovega ter Klavirski koncert Čajkovskega.

Iz katerih krajev in držav je bila sestavljena vaša turneja?

Štirinajst dni smo najprej preživeli v Bolzanu, v Italiji, kjer smo se pripravljali. Ta čas je bil res naporen, ker smo imeli po dve vaji na dan, najprej sekcijske, potem tutti, vse z dirigentom Lutzem Köhlerjem. On sicer uči v Berlinu, je pa bil glavni, hodil je po vseh državah in avdicijah ter izbiral glasbenike za orkester. Na avdicijo se je prijavilo kar 4000 kandidatov in on je moral poslušati prav vse.

Je sicer prijazen?

Zelo, a z občasnimi tiranskimi momenti, toda vse bolj na šaljiv način. Enkrat je na primer okaral flavtistko z besedami: Jaz pa sem mislil, da si vesela, da si tu! Igraj! Naslednji moment je bil že čisto drugačne volje.

Ste se kdaj z njim družili tudi zunaj vaj in koncertov?

Jaz ne. Tudi z drugima dvema, Petrenkom in Ashkenazyjem ne. No, ko smo že pri dirigentih − Lutz Köhler je vse pripravljal, na koncu pa ni niti enega koncerta oddirigiral sam. Škoda, orkester ga je imel namreč zelo rad, bil je odličen dirigent s širokim znanjem. Prepričan sem, da bi bil koncert enkraten. Sem mislil, da bo vsaj zadnjega, v Bolzanu …

Ste se takoj navadili na roko drugega dirigenta?

Tu ni bilo večjih problemov. Orkester je bil že odlično pripravljen in seznanjen z repertoarjem, tako da je lahko brez težav sledil glasbenim impulzom različnih dirigentov. Morda smo potrebovali nekoliko dlje, da smo se navadili na Vladimirja Askenazija. Sam namreč ni vrhunski dirigent, je pa na oder prinesel veliko sveže energije in idej. Dobil je že odlično pripravljen orkester in je lahko samo užival. Zadovoljstvo je izkazoval z nešteto pohvalami in širokim nasmeškom, ki ga je nenehno spremljal. Na številnih vajah smo se privadili drug na drugega, tako da je na koncertu steklo kot po maslu.

Kot da bi bili vsi eno telo?

Tako. Prav pri vsakem je bila prisotna ta pripravljenost, ki naredi skupino eno; da so vsi, tudi zadnji pulti, požrtvovalni kot prvi. Tega sicer ni in zelo manjka v profesionalnih orkestrih. Še vedno se spomnim naše prve skupinske vaje četrti dan; mravljinci so mi gomazeli po vsem telesu, s tako velikim zanosom smo igrali. Takšne izkušnje v orkestrih prej še nisem doživel.

Zakaj poteza organizatorjev, da je bilo več dirigentov?

To je bilo do zdaj vedno tako, Lutz Köhler je vedno orkester le pripravljal, potem so na koncertih dirigirali drugi. On je z orkestrom že 30 let, tako da se je letos odločil, da je bilo zadnjič, ne bo več sodeloval. Mogoče so organizatorji mislili tudi na orkester, za katerega je v bistvu koristno, da mu dirigira več ljudi. Enega se hitro navadiš, razvadiš, potem pa pride drugi, drugačen, ki orkester navdahne s svežino. Petrenko je bil tehnično zelo dovršen, vse je funkcioniralo, imel je jasno sliko, kaj hoče. Ashkenazy pa je pustil veliko več svobode.

Se evropsko občinstvo bistveno razlikuje od azijskega?

Zelo. To je bilo neverjetno, vse je bilo kot kakšen pop koncert. Takšno navdušenje po klasičnem koncertu, kot smo ga bili deležni, recimo, v Seulu, je v Evropi prej izjema kot pravilo. V Koreji je bilo zanimivo tudi to, da je bilo med poslušalci ogromno mladih. To ni bil koncert le za starejše, kot smo navajeni v Evropi, ampak so bili naši nastopi popularni predvsem med mlado generacijo. Po moje je bil glavna zanimivost prav Ashkenazy, ki je v Aziji precej znan kot pianist. Tam je kot Paul McCartney. Ko se je obrnil proti občinstvu, proti balkonom, se je nekaterim ženskam skoraj zmešalo. Mislil sem, da bodo padle z balkona. Kričale in vreščale so ter stegovale roke, kot da ne morejo verjeti, da jih je sploh pogledal. Prostor na sprejemu po koncertu so morali prav ograditi, ker je bilo ogromno takih norih punc. Vse so fotografirale, orkestraši smo se počutili kot pravi zvezdniki.

So ti obiskovalci dejansko vedeli, kaj poslušajo, ali so prišli zaradi navade, firbca?

Težko je oceniti, a po moje so bili o glasbi zelo poučeni. Če greš na koncert, pa ne veš, kaj pričakovati, nisem prepričan, da te lahko glasba tako odnese. Ker bolj kot jo poznaš, bolj začneš v njej uživati.

Da končava vprašanje o krajih − kje vse ste bili?

Po Bolzanu smo šli v Nürnberg, kjer naj bi imeli koncert za neko banko, a je bil ta kasneje odpovedan zaradi finančne krize. Zdelo se jim je namreč neprimerno, da v takem času delajo ne vem kakšen pomemben dogodek za bogate. Zatem smo odpotovali v Berlin, tam smo igrali na festivalu Young Euro Classic. Sledila je Nizozemska, kjer smo se prvič srečali tudi z Ashkenazyjem. Od tam smo se takoj po nastopu odpeljali v Frankfurt, kjer nas je čakalo letalo za Jokohamo. Sledilo je osvajanjeJaponske, Koreje in nazadnje Kitajske. Vse skupaj je trajalo pet tednov in pol.

Bi še ostal?

Bi, ker je čas minil zares prehitro. Na turneji smo si lahko ogledali tudi lokalne znamenitosti, to je bilo celo organizirano, tako da sem imel priložnost spoznati nove kraje. Po navadi so take glasbene turneje videti tako, da v mestu spoznaš le pot od hotela do koncertne dvorane.

Se boš avdicije za orkester še udeležil?

Ne, žal se ne morem. Sem prestar, omejitev je namreč 25 let. Žal mi je, da nisem šel že prej, to je bila v bistvu moja prva avdicija v življenju. Nikoli prej namreč nisem videl v tem nekega smisla ali pa sem imel do tega takšno spoštovanje, da sem mislil, da nimam možnosti. A imel sem srečo, saj sem prišel na najboljšo turnejo EUYO, bila je namreč trideseta obletnica in je bilo prvič, da so bili koncerti tudi zunaj Evrope.

Kolikor si že povedal o izkušnjah z avdicijami (do zdaj si opravil le eno, in še to po spletu naključij), stvari torej ne delaš načrtno, ampak je tvoje življenje odvisno od situacij, ki pridejo spontano?

Ne, načrte imam. Zdaj sem se odločil, da bom poskusil ujeti vse vlake (beri: avdicije), ki so še na voljo, sploh po izkušnji EUYO. Je pa v življenju tako, da načrte, ki jih imaš, velikokrat oblikujejo prav situacije, ki pridejo spontano.

Torej so za zdaj načrti za prihodnost opravljanje avdicij za festivalske orkestre. Si še ne želiš stalno se zaposliti v rednem orkestru?

Moja ideja za zdaj je, da delam najprej avdicije za festivalske orkestre, medtem pa tudi avdicije za redno službo, najprej v tujini. Če bi bilo po moje, bi študiral še kar nekaj let, saj služba ne uide … Medtem pa si moraš seveda nabirati čim več izkušenj. Več kot jih imaš, bolje je.

Jih želiš nabirati tudi v Sloveniji?

Tudi, a najprej želim poskusiti na tujem. Zdaj imam to priložnost.

Ko si že ravno omenil − godalni kvartet Fiasco je že dolgo na slovenski glasbeni sceni. Kako ste sploh začeli in kaj je botrovalu temu, da nadaljujete skupno delo?

V bistvu je nas začetek zelo zanimiv, začeli smo z igranjem v Maximarketu! V tistem obdobju, ko smo bili vsi iz kvarteta še študenti akademije za glasbo v Ljubljani, me je poklicala Neža Buh, ki je prek drugih vez iskala godalni kvartet za sobotno popestritev v Maximarketu. Šlo je sicer za male pare, a takrat nisem bil z denarjem v najboljšem položaju in sem v tem videl priložnost za dodatni zaslužek. Zato sem poklical prijatelje in sestavil godalni kvartet. Skozi lahkotno muziciranje smo se navdušili nad zasedbo, tako da smo se želeli spopasti z resnejšo literaturo. V okviru komornega pouka na akademiji smo tako nadaljevali pod mentorstvom prof. Tomaža Lorenza, ki je tudi zelo zaslužen za našo pot.

Po študiju violine pri prof. Novšaku na akademiji za glasbo nadaljuješ izobraževanje na univerzi za glasbo v Gradcu pri prof. Eszter Haffner. Po vseh poletnih šolah, seminarjih doma in v tujini me zanima, ali so pri tem, kar ti je do zdaj dala tujina, kakšna odstopanja v primerjavi s Slovenijo?

Prednost tujine je predvsem v tem, da je veliko večja, več je konkurence, torej na eni strani več listja in trave, na drugi pa več biserov, skratka več slabših, a tudi več boljših. Toda ne morem reči, da je raven v Avstriji, kjer študiram, absolutno višja, je le več zelo dobrih. Tam sem slišal ogromno t. i. Klasenabendov (razrednih nastopov), ki so mi dali zelo veliko; motivacijo za vadenje, sliko, kako igrajo glasbeniki moje starosti, predvsem pa sem imel priložnost tedensko slišati vrhunske koncerte, ki jih pri nas doživiš le nekajkrat na leto. In to je glavna prednost tujine.

Kakšne spremembe bi si želel na slovenski glasbeni sceni?

Z mojega stališča gledano, mislim, da je slovenska klasična scena dovolj zdrava. Želel bi si le, da bi zanjo namenili več denarja. Zelo težko je se namreč preživeti zgolj s klasiko. A povsod je tako. Denar je na porokah, pri Zoranu Predinu, na špilih, kjer igraš popularno glasbo, z nekim resnim klasičnim kvartetom pa je težko preživeti. A to je pač zato, ker smo premajhni, premalo je ciljne publike.

Če bi imel možnost, da kot violinist oblikuješ osebni repertoar, kaj bi izbral?

Igral bi predvsem romantiko, v zadnjem času pa se me je dotaknila tudi glasba Astorja Piazzolle, ki se ji posvečam v skupini Quatroportango. Nisem strogo usmerjen klasik in tudi rad pobegnem v druge stile. Nimam predsodkov igrati popularno glasbo, važno je le, da uživam v njej.

Še boljše pa je, če ta užitek občuti tudi občinstvo.

Ja, to. Vzajemnost, ta mora biti. To, kar daješ, moraš na koncu tudi prejeti nazaj, na kakršen koli način. Če na odru uživaš, bo s teboj zagotovo uživalo tudi občinstvo.

Aljaž Beguš

Vzdušje Evropskega mladinskega orkestra 2008. Matjaž je dejal, da je doživel enkratno izkušnjo, ki je doslej ni še nikoli. Tudi ti?

Vzdušje je bilo sijajno. Želja po skupnem muziciranju in mladostniška zagnanost sta bili res veliki. In možnost nastopanja v tako sijajnih koncertnih dvoranah ter na pomembnih festivalih je redka, tako da je to absolutno pripomoglo k še večjemu entuziazmu.

Vsak zase ste bili unikatni tudi orkestraši EUYA, in to ne le zaradi različne narodnosti, ampak tudi zaradi povsem drugačnih navad, mišljenja in osebnostno. S kom si se najbolj razumel? Ti je kdo ostal posebno v spominu?

Težko bi izpostavljal, ker je bilo ogromno zanimivih ljudi. Bolj ali manj smo se vsi zelo dobro ujeli, se mi pa zdi, da svet postaja čedalje manjši, vedno več ljudi študira v tujini, tako da če si Čeh, ne pomeni, da študiraš na Češkem, ampak verjetno v Nemčiji.

Kateri dirigent ti je bil najljubši in zakaj?

Vsak ti da nekaj, kar je težko opisati. Najbolj mi je ostal v spominu Vasily Petrenko, ker se mi zdi, da je znal iz nas potegniti kar največ kvalitetnega, kar imamo v sebi, in nam hkrati dal zelo varen občutek, tako da smo mu zelo zaupali pri tem, kar dela.

Od katere publike si začutil največ energije? Se evropski poslušalci v čem razlikujejo od neevropskih?

Občinstva so različna. Najbolj vroče je absolutno korejsko, ker je bilo kot na rock koncertu. Mogoče je bilo najmanj skoncentrirano v Pekingu. Tudi v Berlinu so nas zelo toplo sprejeli, ampak v Seulu smo bili kot The Beatles. Sicer je publika povsod približno enaka. Eni se spoznajo, drugi nimajo pojma. Konec koncev pa je važno, da so vsi sproščeni in da uživajo.

Prebrala sem, da si član več mladinskih mednarodnih orkestrov. Kaj to pomeni − da večkrat na leto potuješ v različne države, tam igraš in dobivaš redno plačo ali da so bila to le enkratna sodelovanja?

Ja, to so občasni orkestri, v glavnem poleti. Pri tem ne gre za noben finančni profit, ravno obratno. Je pa res, da ti po navadi vse plačajo (letalo, hotel, dnevnice).

Igral si že v številnih orkestrih, doma in v tujini. Kateri so bistveno vplivali nate? Ali bi bil v prihodnosti raje redno zaposlen v orkestru v Sloveniji ali v tujini? Zakaj?

O zaposlitvi trenutno ne razmišljam preveč. Zdaj se osredotočam na študij na Escuela Superior. Mislim, da je name najbolj vplival orkester Slovenske filharmonije, ker so mi zelo zgodaj omogočili, da igram kot substitut. Pri simfonikih RTV Slovenija sem imel srečo, da sem lahko eno leto občasno igral prvi klarinet, kar je bila tudi zelo lepa izkušnja.

Zdaj sem bolj skoncentriran na študij na Escuela Superior de Musica Reina Sofia v Madridu, kjer sem od septembra v razredu prof. Michella Arrignona.

Glede na to, da si še mlad, bi lahko rekli, da si že veliko dosegel. Ti uspehi še vedno pomenijo cilj, za katerega boš delal vse življenje, ali si jih že navajen in ti niso več v tako veliko zadovoljstvo?

Težko vprašanje. Klarineta ne igram zaradi uspehov, ampak ker v tem uživam. Uspeh pride ali pa ne, zlasti na tekmovanjih ali avdicijah. Seveda je zelo dobra motivacija za naprej, ampak sam bolj kot za to vadim za lepe občutke, ki jih vsake toliko dobim in so zares močni in čudoviti. To je kar lep uspeh.

Po čem želiš, da si te javnost zapomni?

Publika si po navadi zapomni zelo slabe ali zelo dobre koncerte. Želim si slednjih.

Kaj še te veseli poleg glasbe in igranja klarineta?

Zelo rad se vrtim po kuhinji, zlasti če delam kaj v zvezi z ribami, še bolj pa sem vesel, če so lačna usta zadovoljna z mojo hrano. Mogoče bi moral iti večkrat lovit ribe. Tudi to je fino.

Morda kakšna pobuda ali moto drugim mladim glasbenikom, ki se še trudijo priti na raven umetnikov svetovnega formata?

Tudi jaz bi rad vedel, kako priti na raven glasbenika svetovnega formata (smeh). Pred kratkim sem prebral stavek, ki se mi zdi zelo lep: Ljudje prezgodaj ugotovijo, kaj je smisel njihovega življenja, morda zato tako zgodaj odnehajo.

Doris Šegula