Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Škrinjar

Akademija Arba Valdme

Tradicionalna ruska pianistična šola v Ženevi

Septembra letos je bila v Ženevi druga mednarodna pianistična Akademija Arba Valdme, znotraj katere so bile predstavljene smernice sodobne svetovne klavirske pedagogike. Med 22. in 30. septembrom so tako udeležencem in poslušalcem ponudili osemdnevni mojstrski tečaj pri profesorju Arbu Valdmi in Djordjetu Milojkoviću, štiri predavanja obeh omenjenih in Zorana Škrinjarja ter devet koncertov.

Med udeleženci so bili profesorji, pianisti ter mladi obetavni študenti in učenci iz različnih koncev Evrope, Južne Amerike, Azije, Kitajske in ZDA. Akademijo, ki deluje komaj drugo leto, je s pomočjo Michela Mullerja ustanovil Djordje Milojković. Mojstrski tečaji in predavanja so bili v prostorih inštituta Jaquesa Dalcrozeja, medtem ko so se večeri klavirskih recitalov zvrstili v znameniti in akustično odlični dvorani Ernesta Ansermeta. Prvi koncert je namesto obolelega Djordjeta Milojkovića odigrala njegova študentka podiplomskega študija Aleksandra Timarov. Drugi je bil izjemoma komorni – Ivana Acimoski na violini in Saša Stefanović ob klavirju sta izvedla Mozartovo, Schumannovo in Brahmsovo sonato. Vsi sledeči pa so bili klavirski recitali, na njih so nastopili: Aleksandar Madžar, Rita Kinka, Dejan Sinadinović, Sara Marianović, Nataša Veljković in Goran Filipec. Na sklepnem koncertu so s po enim delom nastopili tudi najboljši udeleženci akademije. Slovenija je bila na tem mednarodnem dogodku zastopana s kar nekaj predstavniki, med njimi tudi z mladimi talentiranimi pianisti, kot so Jure Goručan, Lara Kljun in Nena Kozjek, s profesorico Selmo Chicco in pianistom ter predavateljem Zoranom Škrinjarjem. Zadnji, ki je edini poleg Valdme in Milojkovića tudi predaval, se je tako posvetil vprašanju, zakaj je koristno igranje ali vsaj poznavanje jazza in improvizirane glasbe za boljši študij klasike. V tem interaktivnem predavanju se je lotil problematike hitrejšega in bolj zanimivega pristopa k študiju klasične glasbe prek poznavanja ali celo izvajanja improvizirane godbe. Med drugim je tudi predvajal nekaj odlomkov in izjav nekaterih vrhunskih izvajalcev, ki so dejavni v več zvrsteh, zlasti v klasiki in jazzu. S tem je odprl različna vprašanja, poglede in razmišljanja o pristopu k bolj kompleksnem študiju glasbe nasploh.

Letošnja akademija ni zgolj uresničila sprva zastavljeno pedagoško in umetniško odličnost, temveč je tudi odprla vrata tistim pristopom, ki bogatijo ta znanja. V prid njeni uspešnosti govori vedno večje zanimanje zanjo, odmevnost v evropskem pianističnem krogu pa že soustvarja njeno prepoznavno ime.

Katarina B. Hočevar

Michel Muller

Švicarski pianist Michel Muller se je začel učiti klavir pri sedmih letih. Študij je nadaljeval na Conservatoire Populaire de Musique v Ženevi pri profesorju Williamu Naboreju, nato na Conservatoire Supérieur de Musique prav tako v Ženevi, kjer je leta 1998 tudi diplomiral pri profesorju Sebastienu Rislerju. Izpopolnjeval se je na številnih klavirskih mojstrskih tečajih pri mednarodno priznanih glasbenikih in pedagogih. Zanj je bila prelomnica, ko je spoznal profesorja Djordjeta Milojkovića, pri katerem je nadaljeval študij, in Arba Valdmo. Deluje tudi kot zborovski dirigent (prek fundacije Celibidache), trenutno opravlja delo klavirskega pedagoga in administrativnega direktorja na tradicionalni ruski klavirski šoli v Ženevi. Je tudi soustanovitelj in administrativni direktor Akademije Arba Valdme.

Kako se je vse začelo?

Pred približno desetimi leti sem še študiral klavir na akademiji v Ženevi in se pripravljal na diplomo. Djordjeta Milojkovića sem spoznal prek prijatelja, ki mi je govoril o njem in ruski pianistični šoli. Na neki večerji smo se spoznali in se veliko pogovarjali o glasbi. Zame je bilo to popolno odkritje. Začel sem se učiti pri njem in nenadoma so začeli odpadati vsi problemi, ki sem jih imel zaradi francoske klavirske šole. Začeli so se pojavljati tudi odgovori na vsa druga vprašanja o glasbi. Postala sva prijatelja in z njim sem šel v Atlanto na svetovno konferenco klavirskih pedagogov, kjer sem spoznal profesorja Arba Valdmo. Tam se je rodila ideja o tej akademiji, ki je posvečena prav njemu. Kasneje sem postal sodelavec pri tem projektu, vodim menedžment, mojstrske šole in organizacijo za udeležence. Na naši ruski tradicionalni klavirski šoli je za zdaj še premalo prostora za tako velik mojstrski tečaj, kot je bil letos, zato smo najeli prostore v središču mesta na inštitutu Jaquesa Dalcrozeja. Lani smo gostovali v Blonaisu (kraju blizu Ženevskega jezera in Montreuxa), tam je bilo zelo prijetno, umirjeno, vse na kupu v stavbi fundacije Hindemith. V smislu druženja je bilo lepše, vendar se je lahko prijavilo največ od deset do dvanajst udeležencev, ker ni bilo dovolj kapacitet za vadenje in prenočitve. Letos smo izbrali Ženevo, ker se v tem mestu se dogaja veliko na tem področju, tu so trije glasbeni konservatoriji, veliko je koncertov in raznih drugih aktivnosti. Ravno zdaj poteka pomembno mednarodno klavirsko tekmovanje (med prvimi zmagovalci sta znamenita pianista Arturo Benedetti Michelangelli in Claudio Arrau). Za nekatere potencialne kandidate je bil naš mojstrski tečaj idealna prilika za pripravo. No, recimo, da smo želeli letos narediti Ženevo za nekakšno klavirsko prestolnico, tečaja se je udeležilo precej več ustvarjalcev na zelo visoki ravni, zato smo tudi ponudili dva vrhunska profesorja.

Kakšni so cilji Akademije Arba Valdme?

Prvi glavni cilj je prenesti sintezo danes najboljših trendov v klavirski pedagogiki v svetu sploh. V prihodnje bo profesor Valdma ostal konstanta, menjali pa se bodo gostujoči vrhunski profesorji. Drugi bistveni cilj je promocija mladih zelo talentiranih pianistov na začetku njihove profesionalne kariere.

Kakšen je bil po vašem mnenju odziv tako letošnjih kot lanskih udeležencev pa tudi švicarske in sploh mednarodne javnosti?

Udeleženci so večinoma zelo zadovoljni. Tudi iz pogovorov z obiskovalci koncertnega ciklusa vidim, da so bili presenečeni in navdušeni nad izjemno visoko (celo svetovno) kvaliteto večine pianistov, ki so igrali na recitalih. To velja tudi za najboljše udeležence seminarja, ki so igrali na sklepnem koncertu Akademije Arba Valdme. Zadnjega je posnel tudi Radio Suisse Romande, saj je bil – tako kot ves koncertni ciklus – v njihovi znameniti dvorani Salle Ernest Ansermet.

Arbo Valdma

Dr. h. c. Arbo Valdma, profesor klavirja na univerzi za glasbo v Kölnu v Nemčiji, se je rodil leta 1942 v kraju Pärnu v Estoniji. Študiral je na glasbeni akademiji v Talinu, pri znamenitem profesorju Brunu Lukku (študentu Arthurja Schnabla in Paula Hindemitha). Nadaljeval je v Moskvi pri profesorici Nini Emelyanovi (bivši študentki Samuela Feinberga) na konservatoriju Čajkovski, tam je tudi magistriral in doktoriral. Leta 1970 je bil imenovan za profesorja za posebne talente na glasbeni akademiji v Talinu, od 1979. pa je začel delati kot profesor klavirja na akademiji v Novem Sadu. Od 1984 do 1992 je bil profesor klavirja in pedagogike ter načelnik klavirskega oddelka na Univerzi v Beogradu. Od 1989. do 1992. je bil tudi dekan klavirske fakultete znotraj Akademije umetnosti na Univerzi v Novem Sadu. Arbo Valdma je kot solist, komorni glasbenik in z orkestri nastopal po vsej Evropi in Avstraliji ter sodeloval s priznanimi dirigenti. Od leta 1984 je vodil čez 130 mojstrskih tečajev po vsem svetu, ima seminarje in je eden od ustanoviteljev združenja EPTA (European Piano Teachers Association, v Jugoslaviji leta 1988), častni predsednik EPTA v Srbiji in častni član tega združenja v Estoniji. Leta 1991 mu je estonska glasbena akademija podelila naziv doktor honoris causa. Njegovi študentje so dobivali najvišja priznanja na številnih prestižnih mednarodnih klavirskih tekmovanjih. Arbo Valdma oblikuje tudi televizijske in radijske oddaje, v katerih njegovi študenti izvajajo glasbo na različne in nenavadne načine.

Mnogi ga imajo za enega največjih klavirskih učiteljev in pedagogov današnjega časa.

Spoštovani profesor, bi lahko povedali nekaj o nastanku mednarodne klavirske Akademije Arba Valdme?

V Mozartovem letu 2006 sem doživel največje presenečenje v življenju. Po dvajset- ali petindvajsetletni pavzi se je pet mojih bivših študentov obrnilo name s predlogom, da bi organizirali ne le mojstrski tečaj, temveč bi začeli dolgoročno sodelovanje. To so bili Dražen Domjanič iz Liechtensteina, sledil mu je Djordje Milojković iz Ženeve, Benjamin Šaver je letos ponudil organizacijo mojstrskega tečaja v Las Vegasu, moja privatna učenka Akagi je prav tako odprla možnost na Japonskem, iz Beograda pa mi je Svetlana Perić ponudila, da organizira festival mojih nekdanjih učencev. Zadnje tudi s politično podporo, kajti iz Beograda sem bil tako rekoč izgnan, izključen iz društva glasbenih izvajalcev, akademije, sindikata in prostovoljnega gasilskega društva. Razlog je bil, da se moj glas ni slišal, ko je Nato bombardiral Beograd – vendar se sprašujem, kateri glas se je pa takrat sploh slišal? No, menda nisem javno protestiral po medijih proti bombardiranju. V duši sem še kako protestiral, vendar nisem bil nikoli človek, ki bi se s politiko aktivno ukvarjal, nisem bil žalosten, ko je bila diktatura in nisem skakal od veselja, ko je propadla v Rusiji. Zame je to vse postranskega pomena, kajti moje srce in duša delujeta le za eno stvar – glasbo. Svojo misijo na tem svetu sem dojel na poseben način, dal sem si celo narediti kozmogram. Pokazalo se je, da sem na svet prišel že drugič, prvič sem bil v Indiji. Zdaj sem se znašel v Estoniji, moja naloga pa je, da pomagam nemočnim, da jim dajem energijo, toda sebi ne znam pomagati. In točno tako tudi je. Zelo rad imam svojega bližnjega, od tu tudi moja ljubezen do pedagogike. Pri tem je seveda dober namen premalo, če pa imate znanje in tehnike, kako pomagati, ste res na konju! Trideset let sem se učil tehnik, kako ljudem odkriti skrivnosti zvoka. Tako sem srečal svoje predhodnike in rekli so mi, da se vse začne s spoštovanjem, ki je napisano z rdečimi črkami v pedagoškem poslu. Spoštuj učenca, zvok in vse, kar je vezano na stik s to osebo, klavirjem in skladbo – to se mi je zelo globoko vtisnilo v dušo.

Izšli ste iz šole znamenitega ruskega pedagoga Leschetitzkega. Na seminarju ste ves čas omenjali tudi 27 pomembnih pravil za dobro igranje klavirja, bi povedali kaj o tem?

Ko sem nekega dne učil v Tokiu, na univerzi Toho, v dvorani filharmonije Miki Motto, sem razmišljal o zapiskih, ki sta jih imela pred mano Pollini ali Badura Skoda, in ugotovil, da bi bilo treba vse to sistematizirati. Zapisoval sem in prišel do 27 pravil. Ko sem potem študiral še Beethovnove metodološke zapiske, sem ugotovil, da ta pravila niso vsa dobro znana oziroma so nekatera celo dobro skrita. Razmišljal sem, ali sem morda pri Brunu Lukku delal tudi jaz po teh skritih pravilih, ki so me najbolj intrigirala. In res, ugotovil sem, da je v teh 27 pravilih, ki sem si jih zapisal, najti odgovore na vsa vprašanja, tudi tista iz skritih pravil. Tudi v našem poslu so tako javna kot skrita pravila, ki se prenašajo le po ustnem izročilu. Nekatera, na primer 20, 13 b, 17 a, so javna, druga, na primer prvo, pa imajo tako moč, da jih ne smem povedati nikomur, ki ga nisem učil vsaj deset let ali več! Takih študentov imam približno 25, vendar nimam srca, da bi jim to povedal, ker je smrtno nevarno.

Vrniva se v zgodovino in k prvemu delu vprašanja.

Če pozabimo na klavir, je Phillip Emanuel Bach, najstarejši Bachov sin, oče našega pravilnega dojemanja igranja. V njegovih traktatih je ogromno pomembnih stvari, ki so danes pozabljene, so pa vse v teh 27 pravilih. Tu ne gre le za klavir, temveč za glasbo nasploh. Beethovna je učil kompozicijo, ne klavir, a Beethoven je vse bistveno prenesel na instrumente s tipkami, je nekako oče tega. Pri njem se je učil Czerny, ki je zelo spoštoval tradicijo. Ko je učil Beethovnovega nečaka Karla, mu je Ludwig dal neke Cramerjeve etude, ki še niso tako znane (izšle so šele 2006.), v njih pa je pisal navodila za vadenje, ki so nadvse pomembna. No, Czerny je to prenesel na Liszta in Letshetitzkega. Zadnji je živel neverjetno dolgo, bil je trikrat poročen, in to s svojimi učenkami, te so kasneje vse postale pomembne profesorice v Rusiji in Nemčiji, dva zelo pomembna njegova učenca pa sta Leonid Kreutzer in Arthur Schnabel, ki sta učila mojega profesorja Bruna Lukka. Torej sem šesto koleno po Beethovnu, moji učenci pa sedmo.

Koliko imate mojstrskih tečajev na leto po svetu?

Na tem področju res pretiravam. V Kölnu imam prepoln razred študentov (dvaindvajset; običajno je razred poln z osmimi), v bistvu pa sem uradno upokojeni profesor, s specialnim dovoljenjem, da lahko dosmrtno učim. Samo štirje imamo tako dovoljenje od ministrstva. Sploh si ne predstavljam, da bi zdaj nehal učiti, še posebno (oprostite mi to neskromnost, prosim) ker sem zdaj iz dneva v dan boljši. Poleg prepolnega razreda imam osem mladih talentov v precollegeu. To je novi trend, v Nemčiji so le štirje. Če se starši ne žrtvujejo za talentirane otroke, potem, žal, nimajo osnovnih možnosti za uspeh. K meni vozijo starši otroke iz precej oddaljenih krajev (Liechtenstein, Hamburg, Dunaj). Seminarjev imam čez 20 na leto. Letos imam toliko obveznosti, bil sem v Dubrovniku, potem v Estoniji, konec avgusta v Sankt Peterburgu, potem sem šel za štiri ure v Köln, nato direktno v Malezijo za deset dni, zatem ponovno za štiri ure v Köln, nato naravnost v Ženevo, od tam pa na Japonsko, kjer bo šola in festival z mojim imenom. No, potem se nisem več zmotil; sedem dni bom celo v Kölnu, nato letim v Dallas, na svetovno konferenco klavirskih pedagogov, se vračam v Köln in spet nadaljujem tečaje na Finskem in v Estoniji. Za novo leto bom doma, potem spet naprej.

Djordje Milojković

Djordjeta Milojkovića, švicarskega pianista srbskega rodu, kritiki opisujejo tako: »Klavirski fenomen 21. stoletja, za katerega je značilen originalen in edinstven odnos do zvoka, glasbe in instrumenta. Razpoznaven je po moči glasbenega izraza in čistosti linij. Njegove izvedbe so prava zvočna katedrala razkošnih barv.« (J. Cosseto). Začel je pri petih kot samouk, do enajstega leta je igral v stilu, podobnem jazzu. Po končani nižji in srednji glasbeni šoli v Nišu ga je profesor Valdma povabil v svoj razred in s šestnajstimi se je vpisal na fakulteto glasbenih umetnosti v Beogradu. Do konca študija je dobil kar sedem prvih nagrad in različnih priznanj. Leta 1988 je zmagal na tekmovanju EPTA, kar mu je omogočilo začetek koncertnih turnej in promocijo kot vodilnega jugoslovanskega pianista. Leta 1990 je bil med 60 kandidati edini sprejet na podiplomski študij pri znameniti Mariji Tipo v Ženevi. Od 1989. do1991. je bil Valdmov asistent v Beogradu. Vodilni profesor klavirja v Ženevi je postal 1992., potem pa še aktivni akreditirani član združenja glasbenih švicarskih pedagogov ter glavni ekspert na švicarski akademiji za glasbo in glasbeno pedagogiko. Od leta 1993 do 1996 se je izpopolnjeval v razredu Edith Fischer (najboljše študentke Claudia Arraua), kjer je končal študij z najvišjimi možnimi priznanji. Udeležil se je številnih mojstrskih tečajev, sodeloval z ogromno dirigenti in kot solist ali z orkestrom igral po vsem svetu.

Ima tudi veliko pedagoških izkušenj, kar je zapisal v eseju Fenomenologija učenja igranja klavirja (Phenomenology of Teaching Piano Playing). Je ustanovitelj in direktor tradicionalne ruske klavirske šole v Ženevi ter ustanovitelj in umetniški direktor mednarodne klavirske Akademije Arba Valdme. Trenutno se posveča koncertnemu igranju in pedagoškemu delu.

Lahko poveste kaj o nastanku Akademije Arba Valdme ter o delu, ki ga opravljate kot umetniški direktor in pedagog?

Ker že od leta 1992 veliko učim v Ženevi in drugje, sem ugotovil, da imajo v francoskem delu Švice vse šole skupen problem − učenje klavirja večinoma temelji zgolj na mehanskem pristopu do učencev, obenem pa ne pusti skoraj nič prostora za umetniški razvoj. Pokazali so se tudi njihovi preveč filantropski cilji in napačno razumevanje glasbenih idealov. Taka institucija lahko zelo hitro preide na raven tovarne pianistov, kjer vsi igrajo popolnoma enako. Zato sem ustanovil tradicionalno rusko klavirsko šolo, ki je odprta za vse progresivne in dobre vplive in ki želi biti sinteza najboljših metod učenja na svetu. Tu sem imel za vzor Antona Rubinsteina, ki je to naredil že leta 1861 v Sankt Peterburgu, ko je ustanovil konservatorij in zbral množico najboljših pianistov in profesorjev, ki so bili učenci Liszta, Chopina, Clementija, Czernyja itd. Od tu tudi ime moje šole, ki je v prvi vrsti šola zvoka, šola, ki daje veliko svobode za razvoj interpretove osebnosti. Posredno zato sem se odločil oditi leta 2006 v Atlanto, kjer je moj kolega Benjamin Šaver organiziral svetovno konferenco vodilnih klavirskih pedagogov (WPPC) z najpomembnejših ameriških univerz. Tam sem po trinajstih letih srečal profesorja Valdmo, ki mi je povedal, da je popolnoma spremenil svoj pedagoški pristop. Ko sem primerjal delo prisotnih profesorjev, sem ugotovil, da je Valdma vendarle prišel najdlje, lotil se je pomembnih detajlov, do katerih drugi sploh niso prišli, in dogovorila sva se za sodelovanje. Tako se je rodila akademija, kjer prenašava najsodobnejše metode na talentirane študente. V mojem pedagoškem delu je bistvena prvina pravilno razumevanje teksta in podteksta, konstantno raziskovanje meja klavirskega zvoka, niansiranje vsakega tona, fraze in celote, a brez vztrajanja do nepotrebne zunanje virtuoznosti. Menim, da je to edina pot, da lahko umetnik prodre v bistvo skladbe, umetnine velikih mojstrov. Pri takem pedagoškem delu se ne sme uporabljati kakršna koli metoda dresure, temveč je treba upoštevati sposobnosti posameznika in jih nadgraditi v celoto na višji ravni. Iz izkušenj vem, da so vrhunski pedagogi v zelo kratkem času nekomu rešili njegov problem, brez večjih razlag, le z ustreznim prikazom in kratko razlago.

Ali lahko poveste kaj več o glavnih ciljih akademije ter o nekaterih novitetah letošnjega mojstrskega tečaja, o nagradah itd.?

Ker profesor Valdma veliko potuje in ima tečaje po vsem svetu, je naš posredni cilj tudi to, da v enem letu osnujemo pravo privatno glasbeno Akademijo Arba Valdme. Tu bo poleg pouka klavirja na vseh potrebnih stopnjah možen tudi pouk teoretičnih predmetov, petja in predpriprave na koncertno petje. Na tem področju bo učila tudi moja žena, Amira Scope, mezzosopranistka iz Izraela. Vodila bo t. i. lirični atelje, ki je odlična priprava za operne pevce. Imeli bomo tudi precollegee za zelo mlade posebne talente.

Še nekaj besed o festivalu v dvorani Radia Suisse Romande? Kako izbirate soliste za recitale in koliko je bilo težav s pridobivanjem dvorane?

Osnovna ideja je bila, da zberemo bivše študente profesorja Valdme, ki že imajo uspešno kariero in jih predstaviti v enem ciklusu v osmih večerih. Kriterij je bil tudi to, da najdem zelo različne tipe pianistov, čeprav so bili pri istem profesorju. Vsak ima svoj pristop in kvalitete, ki ga naredijo zanimivega. Eni so bolj lirični, drugi bolj meditativni, tretji spet bolj virtuozni itd. Dvorano na Radiu Suisse Romande, Salle Ernest Ansermet, pa sem dobil skoraj zastonj zaradi svojega renomeja.

Kakšno glasbo najraje poslušate? Ali sploh imate čas za to?

Klasično glasbo in jazz. (smeh)

Načrti za naprej?

Večino sem pravzaprav že povedal. Poleg obilice dela se poskušam posvečati tudi svoji mladi družini, saj sem pravkar dobil sina Damjana, imam pa tudi petletno hčerko Petro. Sicer načrtujem turnejo po ZDA v naslednjem letu, delno z recitali, delno koncerte z orkestri. Vsekakor pa se bom še naprej posvečal pedagoškemu delu.

Zoran Škrinjar