Letnik: 2008 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Katarina J.

Shooglenifty

Od Bornea do Bleda prek Edinburgha in še čez

Na nekem romantiziranem koščku Slovenije, ki si ga vse od povojnih let s svojo kičasto in ideološko naphano ikonografijo prisvaja narodno-zabavna muzika, že sedemnajst let odmaknjeno od poletne multižanrske glasbene festivalske ponudbe, ki jo ponujata prestolnica in njeno širše zaledje, na odrih Festivalne dvorane ali v zelenju Zdraviliškega parka odmaknjeno cveti tisoč cvetov domače in tuje, obskurne in svetovno prepoznavne produkcijefolka, etna in world music. Blejski etno festival Okarina je že zdavnaj postal stalnica avgustovske kulturne ponudbe najbolj turističnega mesta v državi, čeprav deluje izrazito lokalno.

V idiličnemu okolju z dramatičnim avgustovskim vremenom in kremšnitami ter ob večernem špalirju trum turistov ob obrežju jezera bliz' Triglava eklektičen in brezplačen izbor muzik sveta (po večini evropskega izvora), ki odmeva iz parka, pomeni ravno prav komodificirano eksotiko, da se z njo lahko potešijo turisti, ki se naključno sprehajajo mimo, obenem pa odkriva latentno idolatrijo maloštevilnih domačih fanov, ki natančno vedo, zakaj so v tistem določenem trenutku na tistem kraju. Hecna mešanica občinstva je tisti deževni petek v napol zasedeni Festivalni dvorani glasno spodbujala od dolge turneje vidno zdelane škotske »tradikalistične« prvake Shooglenifty – še en pomemben bend iz predala world music, ki bi ga veliko prej kot na Bledu pričakovali na podobnem festivalu, oddaljenem le dobro uro vožnje proti jugu. Do tja pa njihov kombi žal (še) ni pripeljal.

O skupini ne velja ponavljati že zapisanega (glej Musko, št. 1-2/05). Po skoraj petnajstih letih nenehnega turnejskega klatenja po svetu (ter obveznih članskih menjavah), pionirskega in ponekod še danes precej radikalnega bratenja škotskih ljudskih plesnih ritmov z loopanjem, distorzijo, elektroniko, odkritim flirtanjem z vzhodnoevropskimi, azijskimi in afriškimi godbami in (samo)ironičnim smislom za humor, tipičnim tudi za njihove rojake, ostajajo eden najbolj iskanih in zaposlenih tovrstnih bendov na Otoku. Morda tudi zato pustijo nekaj mojih vprašanj neodgovorjenih. Zaradi pomanjkanja časa in utrujenosti, ki se je fantov lotevala po koncertu na Bledu, sem bila primorana v elektronski klepet s kitaristom Malcolmom Crosbiejem ter mandolinistom Lukom Plumbom, uvoženim z Nove Zelandije.

Med člane benda se prištevajo še Angus R. Grant (violina), Garry Finlayson (bendžo), James MacKintosh (tolkala) ter Quee MacArthur (bas).

Vaša zgodba se nekako začenja s prenehanjem delovanja edinburškega psychobilly benda Swamptrash in z začetkom stalnega tedenskega sessiona v pubu La Belle Angele. Kaj se je dogajalo na edinburški folkovski sceni v začetku devetdesetih in kje se najdejo člani bendov Swamptrash in Shooglenifty? Je bil premik od igranja večinoma irskih in americana viž k novi inovativni škotski muziki tudi del vaše zgodbe?

Malcolm: Swamptrash je igral našo energično verzijo hillbilly (hribske) glasbe. Ne vem, kaj pravzaprav psychobilly pomeni, ampak mislim, da to nismo bili. Mislim, da je pošteno, da priznamo, da noben od članov ni bil takšen tip, da bi skrbno študiral tehnike igranja drugih. No, morda malo, ko smo bili mladi, ampak vsi smo razvili lasten slog, tako da smo pač vzeli v roke instrumente in videli, kaj lahko iz njih potegnemo. Ko to pomnožiš s šest, dobiš nekaj posebnega. Mislim, da je eden od razlogov, zakaj smo bili inovativni, ta, da delamo na način, ki se morda zdi komu težji, bolj kompliciran.

Že nekaj časa je videti, da so edinburški bendi bolj avantgardni, utrgani (govorim o vseh vrstah glasbe – indie, rock, jazz itd.) v primerjavi z Glasgowom, ki ustvarja bolj komercialno uspešne skupine. Name je bolj vplivala ta tradicija in vedno sem hotel delati nekaj drugačnega.

Bili ste eden prvih bendov, ki je pomladil škotsko plesno oziroma ceilidh tradicijo. Je za tem tičal kak poseben razlog? So se bili mladi pripravljeni »zašuglati«, prilagoditi na novo muziko in sprejeti vas, dvoživke, ki se očitno dobro počutite tako v svetu tradicije kot na klubski sceni? Takrat gotovo ni bilo na prizorišču mnogo takšnih, kot ste bili vi.

Malcolm: Nisem zaznal, da bi bil naš bend del kakega posebnega gibanja, v glasbi je vseskozi neko gibanje, ker se ves čas razvija. Vsake toliko se pojavijo nove skupine in pomladijo zadeve. Silly Wizard v sedemdesetih, Moving Hearts v osemdesetih, Mouth Music, The Easy Club, Capercaillie itd. − vsi so bili inovativni in pomlajujoči. V šestdesetih smo imeli oboževalce folka, ki so izžvižgali Dylana, ko se je pojavil z električnim bendom. Še vedno obstajajo ljudje, ki imajo radi folk, zato ker ne marajo rock'n'rolla, čeprav mislim, da so danes redki. Velika večina ljudi danes rada sprejema fuzije med različnim žanri. Tradicionalna ceilidh (plesna, op. K. J.) glasba se je razvila, da bi poživila poslušalca in ga vpeljala v ples. Z moderno plesno glasbo, diskom, housom itd. je podobno, tako da ni težko videti, kako lahko prideta skupaj.

Prvi album, imenovan Venus in Tweeds (Venera v tvidu kot nekakšna analogija na Venero v krznu Louja Reeda, op. K. J.), ste izdali leta 1994. Kaj se je torej zgodilo na poti od Reedovega newyorškega transvestita do plešočega Škota v kiltu? Kaj ste hoteli povedati s tem naslovom?

Malcolm: Glasba, ki jo slišite na Venus in Tweeds, se je razvila, ko smo igralu v klubu La Belle Angele, ki je temen, zakajen bar z nizkim stropom v nemarnem predelu mesta. Angusu (violinistu skupine, op. K. J.) je prišla na misel kot prikladno ime za naš prihajajoči prvenec.

Približno istočasno z izidom vaših zelo inovativnih in odmevnih prvih dveh albumov je film Trainspotting Dannyja Boyla obrnil škotsko kinematografijo na glavo. Njegov film je še dolgo buril duhove doma in na tujem. Zdi se, da se je škotska kultura v zgodnjih in sredi devetdesetih intenzivno skušala otresti starinske stereotipne podobe škotskih kolačkov (short-bread) in tartana. Lahko potegneš kakšne vzporednice s takratnim škotskim folkom?

Malcolm: Da, roman Irvina Welsha in film, ki mu je sledil, sta predstavljala zelo močno evokacijo mestnega življenja za določen del družbe. Seveda nekaj podobnega obstaja v vsakem mestu. Mislim, da Welsh in Boyle nista bila na misiji razveljavitve podobe kolačkov in tartana. Naredila sta to, kar sta pač želela narediti. Isto velja za Shooglenifty. Podoba tartana in kolačkov obstaja za turistično industrijo, vsaka država ima nekaj podobnega − ura s kukavico, sir z luknjami, irhovke, ogromni vrčki piva … Če ima nekdo od zunaj percepcijo o Škotski, ki vključuje zgolj stereotipne pojave, mora pogledati samo malo pod površje, da bi odkril, kaj se tam zares dogaja. Smo majhna država, vendar se zelo trudimo razvijati našo industrijo in se izviti iz dolgotrajne sence britanskega imperija.

Poskus opredelitve vaše glasbe se zdi kot misija nemogoče. Opisujejo jo kot acid croft, hypno-folkadelic, ambient trance, keltsko mešanico ..., tako da se zdi kot žanr že sama po sebi. Kako se identificirate s temi oznakami? Kako bi sami opisali vašo glasbo?

Malcolm: Iain Macleod, naš bivši mandolinist, je iznašel besedo hypnofolkadelia in acid croft je še ena od Angusovih besednih iger. Dejansko je nemogoče opisati glasbo skozi besede, saj gre za jezik, ki sporoča stvari, ki jih besede ne morejo. Vsi poskusi se izjalovijo.

Tudi imena viž so precej intrigantna, na primer Bjork's Chauffeur (šofer Bjork), Fistful Of Euros (Prgišče evrov) in neprecenljiva Morag Fetch The Crack Pipe (Marija, prinesi pipo za crack). Se zabavate, ko si izmišljate imena, kaj?

Včasih je kar težka naloga izbrati dovolj imen. Sam sem napisal samo tri skladbe, ki so izšle na naših ploščah, in skušal sem jih imenovati v škotščini. Od tu Kinky Haroosh (Perverzna prevara), Fit 're Ye Dein Up Ma Vennel (Kaj delaš na moji ulici?), Full Tae The Heid O'Troots (Postrvi do vrha glave). Bralci bi verjetno potrebovali škotski slovar, da bi jih razumeli.

Našla sem celo spletno stran z besedili benda, pa je bila žal prazna. Nameravate napolniti te strani?

Malcolm: Nikakor ne.

Luke: Si že slišala Angusa peti? (smeh)

Kakšno vlogo igrata pri vas improvizacija in domišljija? Zdi se, da so skladbe premišljene in zelo strukturirane in da na odru ni nič prepuščeno naključju. Ali obstajajo kakšne priložnosti, kjer prej omenjene kvalitete pridejo na plan?

Malcolm: Improvizacija in domišljija sta najvažnejši, kadar pišemo in aranžiramo. V procesu se dogaja veliko eksperimentiranja in jamanja. V resnici imamo dele v naši glasbi, ki so precej ohlapni, zato se lahko na odru zgodi marsikaj. Ampak imaš prav, ko praviš, da ima večina glasbe točno določen aranžma. V tej strukturi lahko vseeno vsak glasbenik svobodno improvizira, in če obiskuješ naše koncerte, se lahko prepričaš, da nič ni zaigrano dvakrat enako.

Luke: Improvizacija in domišljija igrata veliko vlogo. Medtem ko so aranžmaji pogosto precej premišljeni, je glasba, ki jo igramo, zelo odprta. Potem so tu še skladbe, kjer je improvizacija vgrajena v samo strukturo pesmi – del, kjer se melodija odtihotapi stran in bend nekaj časa groova, da se razširi prostor.

Od divjine Bornea do sydneyjske operne hiše, prek Bleda do znamenitega edinburškega folk puba Sandy Bell's ste postali svetovni glasbeni popotniki. Stavim, da ste imeli na teh avanturah kar nekaj nepozabnih jamov in izmenjav viž. Nam lahko zaupate kakšno zgodbo?

Luke: Najbolj nepozabna izkušnja iz zadnjih nekaj let je bilo igranje ob bazenu na otoku Borneo s tolkalcema iz Afganistana, kitaristoma iz Čila in Madagaskarja ter ameriškim old-time bendom. To je bila zares prava globalna izmenjava in biti del tega je bilo nekaj posebnega. Upamo, da bomo z Afganistancema in njunim ansamblom Khabul igrali prihodnjega januarja na festivalu Celtic Connections v Glasgowu.

Na vaših zadnjih dveh albumih sem zapazila tudi vzhodnjaški priokus. Na albumu Troots najdemo celo makedonsko vižo. Britanski folkovski glasbeniki že več kot štirideset let kultivirajo ljubezen do vzhodno- ter južnoevropskih melodij in ritmov. Kaj vas fascinira v tej muziki?

Luke: Zame je bil čar vzhodnoevropske glasbe močan, odkar sem prvič prijel v roke mandolino. Prvi album, ki sem ga posnel, je vseboval izključno balkanski material – od Turčije do Makedonije. Mislim, da je v tej godbi resnično vznemirjenje, deloma zaradi tempa in uglasitev, ki so drugačni od tega, kar se po navadi uporablja v Britaniji. Rezultat tega je, da je ta glasba izziv za igranje in zanimiva za učenje.

Na Bledu smo se pogovarjali o vaši novi plošči, ki nastaja prav v teh dneh, če se ne motim. Omenili ste, da bo drugačna in morda zvočno bolj organska, saj jo boste snemali simultano in ne ločeno (studijsko). Lahko poveste kaj več o tem?

Luke: Prihajajoči album bo posnet v dveh delih. Prišel sem na idejo, da bi do skrajnosti raztegnil zvok benda na ta način, da bi posnel album tako, kot da bi šlo za koncert v živo. Prejšnji teden nas je vseh šest snemalo v sobi in igrali smo kot na odru. Zdaj smo začeli delati drugo polovico, ki bo zelo producirana in večplastna. Verjetno bomo povabili še druge ljudi, ki bodo pomagali pri remiksih, vendar bo to popolnoma produciran album. Mislim, da bosta dve plošči pokazali dve plati zvoka skupine Shooglenifty – izkušnjo benda v živo in izkušnjo elektronike.

Malcolm: Ravnokar smo končali snemanje sedmih komadov v studiu, kjer smo igrali skupaj na staromoden način. Zelo smo uživali in zadovoljni smo z rezultatom. Mimogrede, eden od novih komadov se imenuje The Road To Bled (Pot na Bled).

Katarina J.

Diskografija:

Venus in Tweeds (Greentrax, 1995)

Live at Selwyn Hall (Womad Select, 1996)

Whiskey Kiss (Greentrax, 1996)

Solar Shears (Compass Records, 2001)

Arms Dealer's Daughter (Shoogle Records, 2003)

Radical Mestizo (Shoogle Records, 20005)

Troots (Shoogle Records, 2007)