Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek

Uvertura

Trema in biti sproščen sta bila še nedavno malodane tabu temi. Takrat so želje po premagovanju prvega in obvladovanju drugega veliko ljudi puščale z občutki negotovosti, manjvrednosti in osamljenosti, ki so našli začasno rešitev ali celo dokončni umik v bolezni. Danes te želje polnijo medijski prostor, tržne niše si z njimi polnijo blagajne, za mnoge pojem treme še vedno ostaja nočna mora, spet za druge pa je lahko kaj hitro tudi opravičilo za slabo pripravljenost. Vsi bi bili radi sproščeni, a to vendarle pomeni biti najmanj v globokem snu oziroma biti povsem osvobojen negativnih napetosti v telesu in umu. Zato nikakor ne moremo reči, da gremo sproščeni na oder, razgovor, predstavitev itd. Osredotočenost na to, kar želimo dobro opraviti, presega sproščenost. Nesmiselno je tudi iskati poti in vzorce, s katerimi bi se bojevali proti tremi, jo premagovali, obvladovali. Saj nismo na fronti! Čeprav je lahko izkušnja odra resnično zelo moreča. A oder obenem ostaja magnet. Privlači, ker lahko na njem predstavimo to, kar imamo radi, ker tam lahko komuniciramo z glasbo in s publiko drugače, kot če muziciramo v lastni sobi. Ko nas ne opijanja želja po slavi, potrjevanju, zaslužku, ko z nastopanjem, pa tudi s poslušanjem glasbe, ne bežimo stran od sebe in drugih, se lahko zgodi največ, kar nam ponuja muzika. Mimo treme, mimo želje po sproščenosti. Za to ne potrebujemo tistih, ki nevrotično sprašujejo, ali nas je strah, nam nadevajo rokavice, da si segrejemo dlani, še zadnji hip pred nastopom dajejo živčne napotke in pravzaprav iščejo mir zase. Ne potrebujemo niti tistih, v katerih skozi lastne projekcije prepoznamo kritike, nasprotnike, tiste, ki nam želijo slabo. Ne potrebujemo niti lastnih misli in bojazni, da bo šlo vse narobe, češ da nismo dovolj dobri. Kajti že večkrat je bilo dokazano, da bolj ko se obdajamo s takimi mislimi in občutki, bolj ko o njih govorimo, poslušamo, beremo in pišemo, večjo moč jim damo, da se dejansko uresničijo. Zato poudarjajmo drugačne misil in občutke. Dajmo moč volji za znanje in občutenje doživetja na odru, ki presega vse dvome in strahove, ob katere se sicer spotikamo, ter se naučimo, kako doseči takšne misli in občutenja ter kako jih negovati.

Vrhunsko doživetje

Kdaj se je začelo, kako dolgo že traja − sekundo, minuto, celo večnost − ta brezmejni pretok glasbe, medtem ko nastopam?

Čas ni važen, a tudi prostor dobiva nov smisel. Misli in občutki presegajo meje znanega, a vendar mi je vse blizu, prijetno. Ni omejitev. Celo telo jih nima. Počutim se, kot ... bi se počutil da Vincijev Vitruvian Man, če bi zaživel. Telo je celota, narejena v eni potezi. Čutim, kako mi noge segajo do tal in še nižje in kako mi rastoča hrbtenica omogoča podoben pogled, kot si ga lahko sicer s polnimi pljuči privoščim ob vzponu na vrh gore. Roke so sklenile krog z instrumentom, ki je podaljšek spretnih prstov, ti pa kot da sami od sebe vedo, kdaj, kam in kako usmerjati energijo telesa, prostora in neposredno odražati idejo, simbolizirano v notah, iz katerih zdaj poje glasba. Oder in sedeži v dvorani so prestopili omejitve, ki jim sicer določajo njihovo funkcijo. Uživam ob tem trenutku, iz katerega lijejo zvoki, tako neverjetno urejeni in ob nenehni resonanci s sabo, prostorom, z vsemi prisotnimi. Zdi se, kot bi nas vse val svetlobe, katerega bistveni element je zvok, ponesel ne nekam daleč, temveč k sebi. Vsak vdih in izdih zaokrožita vsebino doživljanj. Glasba obenem v vseh prisotnih lušči bremena in vidim njihove temne sloje; ti odpadajo in izginjajo kot kosi ledu, ki se topi. Nihče ne obvladuje tega trenutka in prostora, pa vendarle je vse tako popolno. Vsak zvok – takšen mi je bil doslej nepredstavljiv – s paleto umetnika slikarja in s preprostostjo otroka riše barve, ki dajejo pridih sonca. Zdaj verjamem Mozartu, kako je lahko naenkrat slišal celo simfonijo, potem ko jo je napisal.

A »trenutek potem« ali vsaj »naslednje jutro« lahko učloveči vse to dogajanje, Sizif se s kamnom ponovno znajde nekje na dnu gore. Zaradi dvoma v nastopajočem, zaradi telepatskega prenosa negativne misli, izrečene kritike, fizične in psihične utrujenosti ali zgolj zaradi nezmožnosti tako bogatega doživljanja, zaradi strahu in bega pred njim v željo po realnosti se lahko vrhunsko doživetje kaj hitro transformira v drugačne vibracije paralelnega sveta. Sveta, ki je bolj predvidljiv zaradi občutka varnosti, ki nam ga daje z iluzijo, da morajo biti vse niti dogajanja v naših rokah. Pa vendarle želja po preseganju spon mitologije in ob tem po vrhunskem doživetju ostaja, tudi v glasbenem nastopu. Niti trema z vsemi vzporednimi dejavniki je ne more ustaviti, saj lahko sama postane pozitiven vzvod, ki nam da voljo do popolnega izraza ustvarjalnih potencialov.

Vrhunsko doživetje presega raven ega, je ekstatično in nesebično doživljanje enosti, integriranosti in harmonije v vesolju; takšne so tudi mistične in religiozne izkušnje. Ne gre za doživetja, ki bi jih lahko povzročile droge in druge opojne substance, kot je poudaril psiholog Abraham Maslow (1908–1970). Ta velja za utemeljitelja pojma vrhunskega doživetja, leta 1964 ga je razložil v knjigi Religije, vrednote in vrhunska doživetja (Religions, Values, and Peak Experiences).Vrhunsko doživetje je plod dolgotrajnega dela človeka, ki je šel po poti samouresničitve. To pot je Maslow opisal že 1943., ko je objavil hiearhijo petih vrst potreb. Človek mora tako najprej uresničiti osnovne potrebe po preživetju, varnosti, ljubezni in pripadnosti ter po potrditvi, da lahko prestopi na najvišjo raven, kjer se lahko samouresniči.

Do vrhunskega doživetja, tudi tistega na nastopu, je torej dolga pot, na kateri ne kaže obupati niti ob vsakem nastopu čakati, da se bo zgodilo. Kajti ko se zgodi, kot so povedali že številni vrhunski glasbeniki, se zgodi spontano in nepričakovano. Enako je pri številnih trenutkih našega življenja, ob katerih nas prevzema ena sama radost. Podoživljanje takšnih trenutkov, analiza misli, občutij, naših reakcij in reakcij ljudi, ki so nas takrat obdajali, ter doživljanje tistega prostora in časa nam pomagajo ustvariti vzorce. Te pa lahko s kreativno vizualizacijo, predstavljanjem, kako se bo zgodilo nekaj, kar nas čaka v prihodnosti, izpopolnimo in usmerjamo tako, da pot že sama po sebi postane tudi cilj.

Pripis: Predstavljajte si, da sami podoživljate opisano vrhunsko doživetje; dodajte mu dimenzije lastnih doživetij ter oblikujte in dopolnjujte ustvarjalne poti in cilje z razmišljanji ter občutenji, ki se vam ob tem porodijo.

Damjana Zupan

Dodatni navdihi:

Maslow: A. H. Religions, Values, and Peak Experiences. http://www.druglibrary.org/schaffer/lsd/maslow.htm, preverjeno 19. 10. 2008.

Carola Grindea: Fenomen vrhunca doživetja ali flow v glasbenem nastopu (prevod D. Zupan). Bilten št. 4, junij 2002.