Faudel s Sophie Blandinieres

ITINERAIRE D'UN ENFANT DE CITE

Editions Michel Lafon, 2008, 169 strani

»Moja pot je bila avtocesta, po kateri sem vozil zelo hitro, prehitro, ne da bi užil krajino. Ko sem prispel na cilj, nisem več vedel, kje sem, od kod prihajam in zakaj sem prevozil to pot. Kot da bi izgubil vse. Moja žena je odšla z mojim sinom in mojimi iluzijami. Vse sem preživel in vse sem storil, da bi prispel sem. Ampak ta tu se zdi nikjer. V vsakem primeru ni tisto, kar sem si nekdaj predstavljal. Tedaj, ko sem še sanjal.«

Faudel Belloua je to osebnoizpovedno biografijo spisal kot del terapije po več poskusih samomora, izšla pa je februarja letos, nekaj mesecev pred njegovim 30. letom. Okvirna zgodba zajema en popoldan v življenju tega mladca, ki meni, da je preživel več življenj in se počuti starega sto let: vozi se na kosilo k staršem in bratom v predmestno hišo z vrtom, ki jim jo je kupil, obeduje in kramlja z njimi ter se zvečer osamljen vrača nazaj v prazen dom, naseljen z duhovi preteklosti, v mondenem 16. okrožju. Ves čas obuja spomine, začenši s tistimi pred rojstvom, ko se vozi mimo tovarne Flins, kjer je oče lakiral avtomobile in izgubil zdravje, in mimo električne centrale Porcheville, ki jo je čistila mati. »Spominja se«, kako sta prišla v mladih letih vsak zase v Francijo, se našla, zaživela najprej v prikolici, kjer se je rodil najstarejši sin od petih, in nato v socialnem stanovanju v eni od urbanih con, Val-Fourre – Val des Ombres, Dolini senc, kot poimenuje to poglavje. In tako naprej potuje kronološko čez otroštvo brez prihodnosti, katerega svetle točke so bila poletja v Alžiriji pri babici, krajevni pevki in glasbenici, ki ga je od mladih nog vozila s seboj na muziciranja, sprva kot spremljevalnega tolkalca, kmalu tudi kot pevca. Tam je seveda prvič in najmočneje začutil radost Glasbe. Nadaljeval je v zgodnjih najstniških letih v bratovem bendu, že pri šestnajstih ga je odkril lovec na talente in ga odpeljal v Pariz ter mu pri osemnajstih priskrbel pogodbo z veliko založbo in prvo ploščo.

Pri dvajsetih je dosegel verjetno absoluten vrhunec, ko je s Khaledom in R. Taho ter orkestrom zaigral v enkratnem, zdaj že legendarnem projektu 1, 2, 3 Soleils: polna dvorana Bercy in več milijonov prodanih izvodov koncertnega albuma ter svetovna slava. Pred Faudelom se je bleščala široka, svetla cesta: turneje, plošče, filmske vloge in oboževalci ter prijatelji na visokih položajih. Fantiču iz bede predmestja se je odprl blišč pariške visoke družbe – in ga po svoje pokopal. Kajti, kot piše, najprej so ga levičarski umetniki in ideologi naredili za nekaj, kar ni, in ko je potem on, to, kar je, v svoji (zdaj pogoreli) restavraciji gostil gospo Chiracovo in zlasti prijateljeval s Sarkozyjem ter podprl njegovo kampanjo, so ga medijsko linčali. Vendar ni on volil Sarkozyja, pravi prostodušno; z njegovo zmago je v resnici izgubil dragega prijatelja, ki pač zdaj zaradi številnih obveznosti nima več časa zanj. Nato je prišla depresija in z njo ta zelo berljiva ter tudi zanimiva knjižna terapija. Manj radoživa in šaljiva od Khaledove izpred desetih let, nič kaj zrela in družbeno refleksivna, kot letošnja Tahova, a vendar se je razkrilo še tretje sonce, tudi tako:

»Vsi trije smo zamisel (založnika) takoj sprejeli. To bi bil lahko uspeh, saj smo si zelo različni. Rachid, najbolj diskreten, tudi največji intelektualec, dober, pokončen tip. Khaled, podivjana zvezda, norčav razbojnik. In jaz, majhen mulo, na katerega je moč vplivati, nezrel, poln upanja. Med njima sem čutil rivalstvo. Bil sem nevtralni element, tampon med dvema osebnostma. Igrica, ki sta jo igrala, me je zabavala. Vaje nikakor niso bile oaza miru, v resnici so bile polne razburjenja. Khaled – zdaj lahko rečem – je klical vraga v hišo. Ves čas je zamujal in podlegal ciklofreniji. Rachid je bil v čisto svojem svetu, zato se ni bilo vedno lahko ujeti z njim. S Khaledom sva se šalila, zbadala, zganjala kozlarije. Rachid pa se je razburjal in nama govoril, naj se koncentrirava. Krasna ekipa! Peklenski trio, ki je uhajal izpod nadzora. Mislim, da si je založniška hiša zaradi nas populila precej las. /.../ Projekt je bil nadvse zahteven. Moral sem dati vse od sebe in še več, da ne bi bil niče med velikanoma in pogorel. Navsezadnje je šlo dobro. Resnično čudovito dobro. Veličastno in zame halucinantno. Ta pošastna množica, ki sem jo videl, ne da bi jo videl, slišal predvsem. Nepredstavljivo. Nisem si mogel predstavljati, se videti z njima, pred njimi na odru, v tej božanski energiji.«

TC Lejla Bin Nur