Yolanda Broyles González

LYDIA MENDOZA'S LIFE IN MUSIC/La historia de Lydia Mendoza

Oxford University Press, 2001; 235 str., priložen CD

Pričujoča knjiga je drobni dragulj. Lepo jo povzema izjava pisateljice Lorne Dee Cervantes v spremni študiji: »Izhajam iz dolgega rodovnika elokventnih nepismenih ljudi, katerih pripovedi razkrivajo tisto, česar besede ne povedo.« Knjiga je življenjska pripoved velike mehiške pevke iz Teksasa Lydie Mendoze. Ni običajna avtobiografija, kakor jo je pripovedovala v mikrofon zapisovalke. Prej je pričevanje, testimonio, saj Mendoza samo sebe opredeljuje v razmerju do širše mreže sorodnikov, do mehiške skupnosti chicanos v ZDA in do njihovega duhovnega sveta.

Pripoved je posebna, ker je bila Lydia Mendoza v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je začela profesionalno pevsko kariero, ena redkih glasbenic. Postala je glasnica proletarskih Mehičanov, Tejanos v Ameriki s pesmimi, ki so bile po formi ranchere, milonge, corridi, boleri, najraje ljubezenske, ki so bile prispodobe in direktne intimne izpovedi, kakršne v javnosti dotlej ženska ni mogla povedati. Posebnost njene poti je bila, da je nastopala kar 60 let − do visoke starosti v osemdesetih letih. Najraje se je spremljala sama na dvanajststrunski kitari, vendar je snemala tudi z mariachi skupinami in s conjunti, v katerih ima osrednjo vlogo harmonika. Igrala je godbo, ki je izvirala iz kolonialnega izkustva domačinov na obeh straneh ameriško-mehiške meje v 19. stoletju. Bila je glas delavskega sentimienta, ki ga je izražala in sooblikovala skozi pesem, pozneje tudi ikona in ljubljeni glas Mehičanov onstran razrednih ločnic. Rodila se je leta 1916 v Houstonu v Teksasu. Z družinskim bendom je nastopala že 1928. Leta 1934 je posnela prvo uspešnico Mal Hombre (Zloben moški). Po drugi vojni je – mati dveh hčera – še naprej nastopala z družinskim varietejem, vse do materine smrti 1954. V naslednjih letih je potovala in nastopala po ZDA, Mehiki in po drugih državah Latinske Amerike. Na starost je redno igrala v domačih klubih, restavracijah in na zasebnih zabavah. Leta 1999 ji je ameriški predsednik Bill Clinton podelil najvišje državno odlikovanje za umetnost. Umrla je 2007. Tako kot druge glasbene oblike Mehičanov na severu, Norteños, so tudi pesmi Lydie Mendoze sčasoma doživele preobrazbo, sprejemali so jih drugače, nič več kot razredno pogojeno ekspresije, marveč vse bolj kot del mehiške tradicije na ameriških tleh. Postajale so nekako vseameriške. Tukaj naj spomnimo na pionirsko socialno zgodovino conjunta (imenovanega tudi tex-mex) Manuela Peñe, ki je s tem v zvezi zapisal: »Tradicija, ki je v osnovi reprezentirala protiideološki odgovor tejano delavcev na njihovo podrejenost ameriški političnoekonomski in kulturni hegemoniji, je postala dekontekstualizirana. Usmerjale so jo ravno institucije taiste hegemonije. Godba je bila oropana vitalnosti izvorne simbolne moči.« Celotna vročična atmosfera conjunta je bila odlagališče in izraz kulturne neodvisnosti tejanov. Ni bila beg pred življenjem, marveč »pustolovščina v realnost«. Podobno velja za glasbo Lydie Mendoze. Hegemoniji se upirajo le njen glas, skrita emocija v njem, radost in bolečina.

Knjiga z njeno pripovedjo in spremno študijo je dvojezična, v angleščini in španščini. Spremlja jo CD s pevkinim edinim posnetim koncertom iz leta 1986 v Santa Barbari v Kaliforniji, dan pred njenim sedemdesetim rojstnim dnem. Pričevanje velike glasbenice.

Ičo Vidmar