LES AMAZONES DE GUINEE

Wamató

Stern's Africa, 2008

Si lahko predstavljate bend, ki deluje že vsaj 47 let in ki je bil slabi dve desetletji med najpopularnejšimi na svojem kontinentu, a mu je v vsem tem času uspelo izdati samo dva prava albuma? Verjamem, da težko. Prav takšna je žal usoda tako fascinantne zasedbe, kot jo sestavljajo Gvinejke v Les Amazones de Guinee. Šele letos so prišle do svojega drugega albuma. Prvega so namreč naredile pred dobrimi 25 leti v Parizu, Au coeur de Paris je izšel leta 1982, in to potem ko so že več kot 20 let nastopale po vsej Afriki ter bile na številnih turnejah tudi po drugih celinah. Prej so sicer tudi snemale, vendar zgolj za nacionalni gvinejski radio, ki te dragocene ter še vedno neobjavljene posnetke hrani v svojih arhivih. Najzgodnejši med njimi so nastali že leta 1961, slabo leto potem, ko je poveljstvo gvinejske vojske po tedanji poosamosvojitveni kulturni politiki iz pripadnic milice ustanovilo samo ženski ansambel – Ženski orkester gvinejske milice. Takrat je bila to povsem akustična zasedba, leta 1965 pa so že presedlale na kombinacijo z elektrificiranimi glasbili. Približno istočasno je ta orkester iz promocijskih razlogov, povezanih z njihovo pomembno službeno nalogo, z uradnim predstavljanjem nove gvinejske glasbene kulture po svetu, dobil tudi novo udarno ime: Les Amazones de Guinee. V dolgi karieri so doživljale vzpone in padce, sprehodile so se skozi vse faze razvoja zahodnoafriške popularne godbe, različni dogodki so spreminjali instrumentalno in personalno sestavo zasedbe, a so preživele vse do danes. Res je, da morda zadnji dve desetletji manj opazno in aktivno kot od poznih 60. pa do sredine 80. let prejšnjega stoletja, ko so doživljale vrhunce popularnosti, vendar še vedno kontinuirano in s stalnim trdnim jedrom. Lani so se – ob spodbudi producenta Ibrahima Sylle – odločile, da spet aktivneje stopijo na glasbeno prizorišče. Po pomladitvi in okrepitvi zasedbe, intenzivnih vajah in nekaj koncertih v Konakriju so se odpravile v sosednji Mali, v znani studio Bogolan v Bamaku, tam je studijski mojster Yves Wernert posnel gradivo za njihov novi album. Zdaj so amazonke nazaj. »Nazaj, na vso moč!« kot vzkliknejo same že v uvodni in hkrati naslovni skladbi plošče Wamató. In nazaj so tudi koncertno.

Wamató vsebuje 12 povsem svežih pesmi, ki ohranjajo vse kvalitete, ki so bile značilne za zasedbo vsa minula desetletja. Tu so predvsem pretresljivo lepi in v neskončnih niansah razlikujoči se ženski glasovi. Ena najopaznejših značilnosti njihove izvedbe je ravno skupinsko petje in izmenjavanje vodilnih glasov v posameznih skladbah. Skupina je za ta orkester značilno številčna in instrumentalno močna, 11 stalnim članicam so se tokrat pridružili še tri spremljevalne pevke in pet instrumentalistov, v petih pesmih pa s stalnim naborom sodelujejo še posamezne pevske gostje solistke.

Močno; takšen je tudi zvok zasedbe, ki se predstavi na tem albumu. Wamató od prvega do zadnjega tona diha v žlahtno patiniranih zvočnih barvah, v arhaično zvenečih plesnih vzorcih, v zavzetih vokalnih bravurah včasih predirnih, drugič spet nežnih artikulacij in seveda ves čas tudi z nepreslišano, skozi vsebino pesmi poudarjeno odgovornostjo do lastnega početja, ki je hkrati vsaj troje: zabavati, ozaveščati ter neskončno uživati v tem. Ob vsakem poslušanju tega albuma sem se namreč počutil naravnost odlično.

Zoran Pistotnik